»Težav v kmetijstvu je vedno več,« pogovor začne Boris Gumilar, medtem ko pričakuje skorajšnji sklic virtualne seje upravnega odbora Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS), v katerega je bil izvoljen na letošnjih volitvah v organe te stanovske organizacije slovenskih kmetov.
»Cena svinjskega mesa je padla za 20 centov v zadnjem mesecu dni. Goveje meso je prav tako problematično, saj se cena za kilogram vrti okoli treh evrov. Bojim pa se, kaj se bo zgodilo še na vseh drugih področjih, saj trenutne razmere vplivajo na celotno verigo. Kmetijstvo bo po mojem mnenju najbolj nastradalo šele naslednje leto, ko se bo vse ustavilo. Pomislite samo, koliko manj kruha se speče, ker so zaprti vsi hoteli in šole. Vse to se bo izrazilo v obliki tržnih presežkov,« opozarja Gumilar, ki pravi, da na drugi strani ni ustreznega nadzora države nad tem, kar se uvaža. To je po njegovem mnenju eno ključnih področij, s katerimi bi se morala ukvarjati KGZS v novem mandatu. »Treba je ukrepati zdaj, saj bo drugo leto morda že prepozno.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(VIDEO) ŽNK Mura Nona še enkrat z Olimpijo. Vemo, kaj moramo storiti za uspeh, pravi Kokol
Še preden bo v četrtek zvečer na mestnem stadionu Fazanerija postal znan drugi polfinalist v moški konkurenci Pokala Pivovarna Union, bomo na istem prizorišču dobili prvo finalno ekipo v ženskem tekmovanju.
Po besedah Gumilarja bi morala KGZS sodelovati s kmetijskim ministrstvom in agencijo za kmetijske trge, da bi na tem področju končno naredili red. »V Sloveniji imamo ustrezne inšpekcijske službe, ki bi lahko nadzorovale, kaj kdo uvaža v državo. Težava je namreč, da uvažamo meso dvomljive kakovosti. Gre za globoko zamrznjeno meso, tudi iz blagovnih rezerv drugih držav, ki ga kupujejo po dampinških cenah, tu pa nato prodajajo po normalnih cenah za sveže meso. To seveda zbija ceno domačim rejcem. Kako bi lahko sicer v državi, ki je neto uvoznica prašičjega mesa, nastal tržni presežek tega.« Gumilar meni, da bi morala država določiti prelevmane za meso, uvoženo iz neevropskih držav, zbrana sredstva pa nameniti za subvencije slovenskim kmetom. »Tudi Avstrijci dajejo kmetom recimo pri govejem mesu 25 centov subvencije po kilogramu mesa, ob tem da so tam že v osnovi višje odkupne cene.«
Z Goričkega na Ravensko po boljšo zemljo
Gumilar se v glavnem ukvarja s poljedelstvom, poleg tega redi še okoli 50 prašičev. Je med tistimi, ki si prizadevajo za obuditev pridelave sladkorne pese v Pomurju. »Tovarno sladkorja v Ormožu smo najprej iz političnih razlogov odprli, kasneje pa iz političnih razlogov in povsem po nepotrebnem zaprli.«
Pšenica je trenutno skoraj najslabše plačana kultura, pravi. »Za koruzo se je letos napovedovala zelo slaba cena, ampak je hvala bogu ostala na sprejemljivi ravni. Za vlažno koruzo smo dobili do 95 evrov po toni, kar je bila še dobra cena za letošnje razmere. Dosti dražja tudi ne more biti, saj bi potem pomenila za rejce, ki jo uporabljajo kot krmo, prevelik strošek. Pšenica bi morala biti po tej logiki še dražja, saj je to kruh, osnovna hrana za ljudi.«
»Politične stranke narekujejo tempo, kar ni v redu. V svetu zbornice bi morali biti kmetje, gozdarji in seveda predstavniki gospodarskih družb s področja kmetijstva, a je tam danes še marsikdo drug.«
Gumilar obdeluje okoli 60 hektarjev zemlje, 20 hektarjev imajo lastne zemlje, preostalo pa v najemu. Gumilarjeva družina izvira iz Prosečke vasi na Goričkem, a sta se starša v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odločila za selitev na Ravensko, kjer je ravnica in je zemljo lažje obdelovati. V tistem času so kmetijo v Markišavcih, kjer danes živijo, prodajali, saj je prejšnji lastnik nesrečno umrl. Tako so na Goričkem prodali celotno imetje razen gozda, ki ga potrebujejo za drva, in se preselili v Markišavce. Za kmetijo skrbita z ženo Sonjo, nekoč Murino delavko, ki je izgubila službo ob propadu soboškega tekstilnega giganta. Hčerka Sandra, ki ima prav tako agronomsko izobrazbo, pa dela v kmetijskem centru zadruge Sloga v Puževcih. Gumilar je tudi sicer zelo aktiven v vasi, predvsem v gasilskem društvu, kjer je poveljnik, dva mandata je bil tudi predsednik krajevne skupnosti. Po osnovni šoli je obiskoval srednjo kmetijsko šolo v Rakičanu. Najprej je bil poklicni voznik, a se je kasneje odločil, da ostane doma na kmetiji, na kateri je bilo takrat še zgolj pet hektarjev orne zemlje in 2,5 hektarja gozda. Poleg pšenice, koruze in sladkorne pese prideluje še buče in ječmen. Lani je poskusno prideloval tudi pivovarski ječmen za hrvaško podružnico francoske družbe Axereal, ki zbira ječmen za Heineken, a so za letos že prejeli dopis, da se bo zmanjšal odkup, saj je zaradi posledic epidemije poraba piva v Evropi drastično upadla. Razmišlja tudi o pridelavi zelenjave, poskusil je že s fižolom in ga prideloval tri leta, a je zanj problematična predvsem dodelava, saj ga je treba posušiti in prebrati, zato ga je opustil. Buče proda oljarni Premoša iz Turnišča, koruzo družbi Simtro energija iz Slovenskih goric, pšenico pa soboškemu Mlinopeku.
»Kmetijstvo bo po mojem mnenju najbolj nastradalo šele naslednje leto, ko se bo vse ustavilo. Pomislite samo, koliko manj kruha se speče, ker so zaprti vsi hoteli in šole. Vse to se bo izrazilo v obliki tržnih presežkov.«
Prevelik vpliv politike v kmetijstvu
Burno dogajanje pred letošnjimi volitvami v KGZS komentira v smehu: »Veste, to je tako kot v ZDA. Vsi bi bili predsednik.« Sam je bil v svet KGZS izvoljen na listi Slovenske kmečke zveze, katere uradni kandidat za predsednika zbornice je bil Marjan Podobnik, a je ta, kot pravi, delal preveč na silo. »Na to so ga opozarjali tudi drugi. Nato je prišel še v konflikt s Cerkvijo in normalno, da so mu potem tisti glasovi zmanjkali.«
KGZS bi morala biti po njegovih besedah kmečka organizacija, a to danes ni več, še pove. »Žal je vanjo premočno posegla politika, čeprav bi morala biti zbornica v tem pogledu nevtralna. Politične stranke narekujejo tempo, kar ni v redu. V svetu zbornice bi morali biti kmetje, gozdarji in seveda predstavniki gospodarskih družb s področja kmetijstva, a je tam danes še marsikdo drug. Poleg tega je v panogi več nerazumljivih stvari, kot recimo to, da je Društvo za opazovanje ptic med prejemniki neposrednih plačil v kmetijstvu. Nihče se ne vpraša, koliko hrane pridelajo, saj bi morala biti neposredna plačila namenjena izključno pridelovalcem hrane.«
Tudi lista, na kateri je kandidiral, je politična, ga spomnimo. »Res je. Pa ne bi smela biti,« odgovarja.