vestnik

(OLGA VARGA) To je zgodba o rožah in ljudeh

Majda Horvat, 8. 8. 2022
Majda Horvat
Olga Varga pravi, da s svojim živopisnim suhim cvetjem prinaša murskosoboški tržnici barvitost. Foto Majda Horvat Foto Majda Horvat
Aktualno

Cvetoči maj je res nekaj posebnega, pravi Olga Varga, toda junij in julij sta zanjo meseca, ko se razgrne mavrica barv na njenem polju z rožami, ki ostane ujeta v šopku posušenih cvetic do naslednjega poletja in še dlje.

»Najmanj dvajset let gojim suho cvetje, pajčolanke, bodoglavca, enoletne ali trajne statice, slamenke. Zelo lepo se dajo posušiti tudi hortenzije, pa različni plodovi, ki jih naberem v naravi,« pove znana inženirka agronomije in floristka, ki so ji rože dale priložnost tudi za osebno dopolnilno delo.

Kdor pa Vargove še ne pozna, jo lahko obišče na murskosoboški tržnici. »Denar je zadnji, ki me privede sem. Mene zanimajo rože in ljudje ter številne zgodbe, ki se tu prepletajo. Bi pa teh lahko bilo še veliko več.« Prepričana je namreč, da bi upravljavec lahko privabil na tržnico, ki po velikosti prekaša marsikatero po slovenskih mestih, veliko več ponudnikov, ki bi tu lahko ponudili presežke svojih produktov, še posebej bi tako lahko bilo poleti.

olga vargajulij22
Osebni arhiv
Cvetoča njiva slemenk.


Tržnica bi morala biti tudi del turistične ponudbe nekega kraja, je prepričana Vargova. Marsikateri turist tu išče nekaj za spomin in to najde prav v suhem cvetju, ki ga Olga z rafijo poveže v barvit šopek. »Vedno rada rečem, da bi morala tržnica imeti vonj in zvok, a ta naša tega nima v tolikšni meri, kot bi ga lahko imela. Na Dunaju na primer prodajajo na tržnici v škrniclju pečen krompir z raznimi dodatki. Pri nas pa pridelamo veliko krompirja, ponudimo pa ga ne,« pripoveduje.

Tudi vez s preteklostjo 

Tržnica je tudi prostor, kamor ljudje prihajajo s cekarjem in z malo več časa ter z namenom, da tu koga srečajo, se mu izpovejo. Tržnica je torej prostor, kjer se slišijo zgodbe življenja, ob stojnicah z rožami pa obudijo spomini. Prav suho cvetje je vez s preteklostjo, z domom, ki so ga babice in mame pozimi krasile z njim, na bližnje, ki jih več ni. Posebej v Pomurju se z rožami spominjamo umrlih, saj jih vse leto prinašamo na grobove.

Cvetje je tudi neizmeren vir energije. Podarjeno osrečuje in privablja nasmešek, ki je veliko prisrčnejši od vseh sličic emodžijev, ki si jih pošiljamo s sodobnimi napravami. Nabrano v domačem okolju pa je toliko bolj dragoceno.

»Rože zelo rada podarjam tudi majhnim otrokom in s kakšnim veseljem si jih potem nesejo domov,« nam zaupa Olga Varga. Podarja jih tudi zato, da ljudem polepša dan in v želji, da si konec tedna s cvetjem ozaljšajo dom. V nekaterih okoljih je kupovanje cvetja za konec tedna zelo v navadi, a v resnici gre za veliko več kot le za običaj. S cvetjem prinašamo mir in izpričujemo hvaležnost za dom.


In še nekaj si sogovornica srčno želi, da bi zemlji po vrtovih pustili roditi. Nasuti kamen, četudi je lep in je del narave, zemlji krade dih in ne daje veselja, kot ga lahko gojenje rastlin. To je tista drobna radost v življenju, po kateri vsi hrepenimo in si jo lahko podarimo. »Sama sebi sem danes enkrat že rekla: življenje je lepo in žal mi je ljudi, ki imajo vse, tudi zdravje, vendar tega ne vidijo in ne čutijo.«

Kaj zdaj berejo drugi