vestnik

(Kolumna) To ni življenje

Edita Nemec Stošić, 1. 2. 2021
Pixabay
Srečala sem par, ki uteleša idejo »v dobrem in slabem«, saj žena kljub težki bolezni moža ni pustila samega v spalnici.
Aktualno

»Jaz sem ubog prašič,« je najpogosteje vpil, ko ga je vase posrkalo brezno nerazsodnosti in je bolezen cvetela v njegovih možganih. »Gibanje, gibanje,« so bile redke besede, ki mu jih je namenila žena.

V velikem loku se ga je izogibala, iz pisarne se je vračala pozno, ko je bil po njenih predvidevanjih že v postelji. Kosilo pa je pojedla tako hitro samo zato, da bi bila čim krajši čas v njegovi družbi. Njuna ljubezenska zgodba je zame ostala skrivnost, kljub temu pa sem prepričana, da je bila na začetku ljubezen tako močna, silovita in slepa, kot je sedaj sovraštvo. Sedaj sem že negovalka z bogatimi izkušnjami, toda kljub temu se ne morem otresti naivnosti, saj me grobost in hlad, ki vladata v družinah, vedno znova prizadeneta, vedno znova se mi pojavi vprašanje, ali je res tako težko biti »dober človek«. Srečala sem par, ki uteleša idejo »v dobrem in slabem«, saj žena kljub težki bolezni moža ni pustila samega v spalnici, ampak njena pomirjajoča bližina omogoči njima in negovalki mirno noč, kar je v tem poklicu redka dobrina, ki velikokrat določa višino honorarja. Takrat še nisem bila pripravljena za kompromis z zame najvišjo ceno, da sem 14 dni ločena od moža. Žal se je to v tem primeru zgodilo, saj so realne potrebe življenja prevladale nad romantično idejo »neločljive enosti« naju z možem. Kljub zaostrenim protikoronskim ukrepom me je po sedmih dneh mož prišel obiskat in ker njegova prisotnost v hiši ni bila zaželena, sva imela zimski piknik v zavetju avta.

e7cb48e22c5acf563dcf73f63a23bb8e
Nataša Juhnov
Njuna ljubezenska zgodba je zame ostala skrivnost, kljub temu pa sem prepričana, da je bila na začetku ljubezen tako močna, silovita in slepa, kot je sedaj sovraštvo.

Velikokrat se znajdem v položaju, ko se počutim kot »človek drugega razreda« in me pred lastnim samoponižanjem rešujeta zaupanje bogu in dolgoletni staž duhovne praktikantke, če pa realnost pokaže »besnilo kapitalistične stekline«, si požvižgavam, da »bodo prvi zadnji in zadnji prvi«.

Bilo je v nedeljo, žena je okraševala zunanje iglavce z lučkami, gospod pa je na vsak način želel v pisarno. Njuno srečanje na dvorišču bi se lahko v trenutku končalo s pretepom, če bi prosojno tanka meja civiliziranosti popustila pred več kot pol stoletja akumulirano mržnjo. Gotovo se je velikokrat realizirala, saj je že zakodirana v genih in žena velikokrat, ko gospod zamahne z berglo, reagira samoobrambno. »Naredil je preveč hudega, da bi bila lahko prijazna.«

Ko sva bila z gospodom popoldne sama, sem mu povedala, da ga njegova žena ne mara in da jo zaman kliče in pričakuje, saj ne želi biti v njegovi bližini. »Kaj res? A sem jaz slab človek? Kdo sploh sem? Kdaj pa pride moja mama?« Držala sem ga za roko in čakala na trenutek jasnine. Ko se je zgodil, mi je rekel: »Ne morem si pomagati. Tako sem bil vzgojen. A tega res ne morem popraviti? Ne želim biti osovražen!« Zajokal je. Solze so premagale tudi mene. »Vaša duša je polna božje ljubezni. Ne, niste slab človek. Le vedeli niste, kako živeti dobroto, ki je v vas. Vsak dan bova molila, da bo ljubezen zmagovala nad preteklostjo.«

ljubezen, par
Pixabay
Kljub zaostrenim protikoronskim ukrepom me je po sedmih dneh mož prišel obiskat in ker njegova prisotnost v hiši ni bila zaželena, sva imela zimski piknik v zavetju avta.

Približeval se je božič, bogato opremljena hiša se je odela v praznično obleko s svežimi aranžmaji iz belih vrtnic, dragocenim porcelanom in kristalom. Njun sin, ki sta ga moja dobronamernost in mir vznemirjala, mi je ob kratkem obisku v hiši dejal: »Ne verjamem, da je Jezus mesija. Pa tudi, kateri oče bi pustil sina, da tako trpi. Pa saj njegov prihod na zemljo ni ničesar spremenil.«

Seveda se nisem spustila v filozofsko debato o svobodni volji in žrtvi iz brezpogojne ljubezni, le povedala sem, da sem tudi jaz v njihovi hiši z namenom, da prinesem mir in ljubezen, da pomagam njegovemu očetu in vsem, da bi odprli svoja srca, si odpustili in se povezali. »Toda kot vidite, je sovraštvo premočno in ne glede na dobro plačilo bom vašo hišo zapustila.« Ko je minilo 15 dni, sem se z milostnim olajšanjem razveselila moža, ki me je prišel iskat. Imela sva veliko srečo ali pa uslišano molitev, saj je bil na zaprti avstrijski meji vojak, za katerega se je izkazalo, da je Srb, sin beguncev iz Bosne v času jugoslovanske vojne.

Ko sva se v lepem sončnem dnevu peljala proti našemu domu in sem gledala vse te v tisočerih lučkah bogato okrašene hiše, sem se spomnila družin, katerih drobovje sem že spoznala in je bilo v njih le tu in tam za prgišče ljubezni. Iskreno upam, da je na sončni strani Alp drugače, saj če ni, potem so dementni možgani mojega zadnjega varovanca proizvedli pravo diagnozo stanja: »To ni življenje!«