vestnik

Tradicija družine Babič: Mirč je srečen samo v mlinu

Vida Toš, 10. 2. 2020
Vida Toš
"Najsrečnejši sem, ko sem tu. Edino tu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš ... Ljudje pa pridejo sem, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. Pa smo vsi zadovoljni." Foto Vida Toš
Aktualno

Mlinarska tradicija družine Babič sega v leto 1912, ko je Jožef Babič, oče našega sogovornika Vladimirja Babiča, kupil mlin v Veržeju. Stal je na lokaciji današnjega nogometnega igrišča in leta 1927 pogorel. Po tistem so postavili še tri. Očeta Jožefa je nasledil najmlajši sin, Vladimir, ki ga bolj poznajo kot Mirča, ta pa je dejavnost prenesel na svojo najmlajšo hčerko Karmen Babič. Še pred dvesto leti je bilo na Muri 69 mlinov, danes je ostal le še Babičev v Prlekiji, v Prekmurju pa mlin na Otoku ljubezni v Ižakovcih.

Kakšno stopinjo pod ničlo je bilo zunaj, ko sem odrinila vrata Babičevega mlina in vstopila, notri pa čisto nič topleje. Značilen zvok mletja je preglasil le moj pozdrav, ki pa je ostal brez odgovora. Levo od vhoda sem v poltemi zagledala manjša vrata, ob njih je na vreči spal maček. Potrkala sem in vstopila. »Dober dan, dober dan, kar naprej! Zakuril sem, da vas ne bo zeblo,« je vstal s stola ob toplem gašperčku starejši gospod s čepico na glavi. Kdo drug kot mlinar na Muri Vladimir Babič. Svojega poklica ne more skriti, saj je imel moko na čepici, jakni in celo na trepalnicah. Kar pa ni skrilo njegovih sinje modrih še vedno iskrivih oči.

Požigal je mline
Vladimir Babič je kljub 86 letom v odlični formi. Zgodbe kot voda na mlin vrejo iz njegove notranjosti. »Prvi mlini so bili na vodi, v celoti plavajoči, po prvi svetovni vojni pa so se začeli pojavljati taki, kot je naš danes,« razlaga in se spominja, da je bilo po očetovi pripovedi leta 1923 na Muri 90 mlinov. »Eden od teh je bil tudi naš, a ne tukaj. Bil je tam zunaj, kjer je danes nogometno igrišče.« Njihov prvi mlin je leta 1927 pogorel, nato je oče postavil še enega, ki pa ni bil v celoti plavajoči, ampak kombiniran. Mlinarska hiša je na kopnem, kolo pa plava na čolnih. Mirč pravi, da je tudi ta pogorel. »Bil je neki mlinar, pijanček, in ko ni imel dela, je tistim, ki so ga imeli, požgal mlin. Po njegovi smrti mlini na Muri niso več goreli.«

vladimir-babič, mlinar-na-muri, mlin-na-muri, veržej, babič, mirč-babič
Vida Toš
Mirč pravi, da je k mlinu vedno prihajalo ogromno ljudi, zato mlinarjem nikoli ni bilo dolgčas. »Tudi ženske so se vedno sukale tu okrog.« Pogledam v sinje oči in ne morem presoditi, ali se šali ali ne, ampak bi kar verjela. Foto Vida Toš


Jedli so, kar so našli 
Mlini so bili del življenja Babičevih že prej. »Moj dedek je bil iz Lukavec, ker je bil bogat, je na Muri postavil mlin. Prve mline so namreč imeli samo bogati ljudje in samo za svoje potrebe. Dedek in babica sta imela devet otrok, moj oče je bil najstarejši. Ko si je za dekle izbral Antonijo Mlinarič, ki je bila nezakonski otrok, so ga spodili od hiše. In kam naj bi šel? Šel je v mlin (smeh) in tako tudi on postal mlinar,« razlaga Babič. 
Jožef in Antonija Babič sta imela tri otroke, »puco«, kot v Prlekiji rečejo deklicam, Kornelijo in dva »čeha« – Teodorja in Vladimirja. »Zelo skromno smo živeli, nismo bili zahtevni. Jedli smo divjačino, ribe, če pa nismo imeli ničesar, smo si poiskali. Ko so imele vrane in srake mlade, smo splezali na drevo, jih odnesli in pojedli. Če si našel dve – največ so jih imele štiri –, smo jedli 'pohane'. Mama mi je včasih v nedeljo rekla: 'Ne veš, ali so kje mlade? Idi in poglej!«
Včasih se je v mlinu delalo tako, da so ljudje zrnje pripeljali in počakali, da se je zmlelo. Mlinarju so tudi pomagali. »S seboj so prinesli hrano, za nas malo boljšo, mi pa smo jim nalovili ribe in jih spekli. Oni so bili srečni, ker so jedli ribe, mi pa, da smo jedli zaseko in meso.« Nekoč se mletje ni plačevalo, mlinar je dobil desetino tega, kar je zmlel. »Če je recimo kdo pripeljal 50 kilogramov pšenice, si dobil šest ali sedem kilogramov moke. Plačal pa ni nič.«

vladimir-babič, mlinar-na-muri, mlin-na-muri, veržej, babič, mirč-babič
Vida Toš
Iskrivi mlinar na Muri, ki se rad šali: "Ne drži, kar govorijo, da smo vsega mlinarji krivi. Ženske so vedno same hodile sem." Foto Vida Toš


Največ dela je bilo, ko je bila suša. »Takrat tisti, ki so imeli mline na potokih, niso mogli mleti, zato so ljudje vse vozili sem. Ne le z vozovi, tudi s samokolnicami, na kolesih, samo da se je peljalo,« se spominja. Suše so bile še hujše kot danes, močnejše pa so bile tudi poplave. »Kot mi je pripovedoval neki stari mlinar, so bile suše take, da ni raslo popolnoma nič, zato so kmetje, ki so imeli živino, hodili k Muri z vozovi, tukaj podirali mlado drevje ter ga vlekli domov, da je živina sploh imela kaj jesti.«
Mnogo hladnejše so bile tudi zime, saj je Mura do leta 1969 vsako leto zmrznila. »Ljudje so se prek zaledenele Mure vozili z vozovi.«

vladimir-babič, mlinar, veržej
osebni arhiv
Mlinarska tradicija družine Babič sega v leto 1912, ko je Vladimirjev oče Jožef kupil mlin v Veržeju. Stal je na lokaciji današnjega nogometnega igrišča in leta 1927 pogorel. Leto kasneje je mlin spet stal, a je bil malce drugačen, podoben današnjemu. Danes imajo kombinirani plavajoči mlin, kar pomeni, da je mlinarska hiša na kopnem, vodno kolo pa v reki. Foto osebni arhiv

Nihče ga ni nič vprašal

Kot rečeno, je Vladimir nasledil očeta. »Nisem se odločil, da bom mlinar, nihče me ni nič vprašal (smeh). Včasih je bilo drugače. Ko se je šola končala, si šel delat. Spomnim se, bilo je 17. avgusta 1947, ko je oče rekel: 'Pridi, da te bom prijavil.' S kolesom sva se odpeljala v Ljutomer in postal sem vajenec.« Oče je komaj čakal, da bo začel delati. »Zato da bo eden zastonj delal. Imel je namreč vedno dva pomočnika, ki ju je plačeval.« Mama v mlinu ni pomagala, doma je kuhala za petčlansko družino in še za oba pomočnika mlinarja.
Sogovornik je mlin prevzel leta 1947, vmes pa končal triletno šolo za mlinarja. »Pravzaprav so dovolili, da smo šli izpit opravljat po 18 mesecih šole, tako da nisem bil v šoli tri leta, ampak manj.« Oče je zbolel za tuberkulozo, a se je pozdravil. »Obiskoval ga je zdravnik in mu dajal zdravila. Enkrat je zdravnik mami rekel, da je oče malo boljši, mama pa mu je povedala, da hodi k sosedu po vino in ga da piti očetu, vsaj tri decilitre na dan. Zdravnik jo je poslušal, potem pa je rekel, da mu bo on še svoje vino nosil, češ da ima boljše.«

vladimir-babič, mlinar, veržej
Marjan Ciglič
Vladimir Babič

Mura mu je dvakrat vzela mlinsko kolo

K mlinu je vedno hodilo ogromno ljudi, zato mlinarjem ni bilo nikoli dolgčas. »Tudi ženske so se vedno tu okrog sukale,« reče hudomušno. Pogledam v sinje oči in ne morem presoditi, ali se šali ali ne, ampak bi kar verjela. Vladimir Babič se je poročil z Marico Brunec iz Dokležovja. »Ne spomnim se več, kje sva se srečala, po mojem mnenju so njeni starši vozili k mlinu. Ko so se pripeljali s kravami, je bilo po navadi na vozu veliko otrok, ker niso bili v šoli (smeh).«
Z ženo sta dobila tri otroke – Mirjan, Edito in najmlajšo Karmen, ki je zdaj prevzela skrb za mlin. »Toliko problemov, kot sva jih imela s hčerko lani, še nismo imeli z drevjem, ki priplava po Muri. To je zato, ker se ne skrbi več za bregove. Vse visi v Muro in ko pride malo večja voda, se vse to sprosti,« razlaga Babič.
Tako je novembra lani odšel domov in imel neke slutnje, zato se je zvečer ob dvaindvajsetih usedel na kolo ter se odpeljal k mlinu. »Pa ni bilo nič narobe in sem se vrnil domov. A nisem mogel več zaspati. Ob dveh ponoči sem šel nazaj in še vedno ni bilo nič, a še vedno mi ni dalo miru. Ko sem se pripeljal ob štirih, pa je voda že narasla za več kot meter. Med čolnoma je bilo zataknjenega ogromno vejevja. Skočil sem na kolo, čisto sem pozabil, da imam mobitel (smeh), in se peljal po hčerko. Ko sem prišel na polovico poti, sem se spomnil na telefon. Potem pa sva se s hčerko do desetih dopoldne mučila, da sva sprostila tisto drevje. Razžagati sem ga moral, drugače ni šlo,« se spominja Babič. 

vladimir-babič, mlinar, veržej
osebni arhiv
Včasih se je v mlinu delalo tako, da so ljudje zrnje pripeljali in počakali, da se je zmlelo. Tudi pomagali so mlinarju. Foto osebni arhiv


Pri nasledstvu mlina se je tudi sam držal tradicije, saj hčere Karmen prav tako ni nihče vprašal, ali bo mlin prevzela, z nasmehom na obrazu pravi Babič. »Danes je tako, da nihče več ne dela rad fizično. Če eden od naju zdaj odpove, lahko zapreva. Ni več človeka, ki bi to delal. Vsak samo reče, da bo prišel, potem pa ga ni.«
Povprašam ga, ali se ni nikoli naveličal dela v mlinu. »Najsrečnejši sem, ko sem tu. Edino v mlinu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. Pa smo vsi zadovoljni,« se zasmeje.
Tudi njegov oče je, dokler je lahko hodil, prihajal v mlin, tudi ko ni mogel več delati. »Še s kolesom se ni mogel peljati, je pa šel poleg njega in se opiral nanj (smeh). Tudi jaz bom tako. Če bo Karmen rekla, da se bova nehala ukvarjati z mlinarstvom, bova pač nehala. A jaz bom hodil sem, biti doma nisem vajen. Pravzaprav je mlin moj dom.«

vladimir-babič, mlinar-na-muri, mlin-na-muri, veržej, babič, mirč-babič
Vida Toš
Tudi njegov oče je, dokler je lahko hodil, prihajal v mlin, pravi Mirč. »Še s kolesom se ni mogel peljati, zato je šel poleg njega in se opiral nanj. Tudi jaz bom hodil sem, doma nisem vajen biti. Pravzaprav je mlin moj dom.« Foto Vida Toš


Medtem ko govori, ga fotografiram v njegovi topli sobici v mlinu. Gledam fotografije in možakar na njih ne kaže 86 let. Pošalim se, kaj ga je pomlajevalo, vino, delo, ženske? Za trenutek pomisli in nato v smehu reče: »Ženske niso nikoli mira dale, pa so me 'svadile' (smeh). Drugače pa je recept malo vina piti, dosti delati in ne preveč jesti. Ne da se danes drugače je, predvsem preveč se je. Jaz nikoli ne večerjam. Zakaj bi večerjal? Nekoč, ko smo delali vso noč, nismo zvečer nič jedli, zakaj bi danes, ko ponoči ne delamo. Človeku ni treba toliko jesti, kot ljudje danes mislijo.«