vestnik

Katarina Hirnök Munda: "Trianon je za Porabce katastrofa"

Silva Eöry, 7. 9. 2020
Silva Eöry
Katarina Hirnök Munda v družbi Ingrid Slavec Gradišnik. Fotografija je nastala med terenskim delom pri raziskovalnem projektu Zavarovana območja ob slovensko-madžarski meji.
Aktualno

Katarina Hirnök Munda je porabska Slovenka, ki se je po uspešno opravljenem študiju na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1984 vrnila v Monošter. Do leta 1986 je bila kustodinja v tamkajšnjem muzeju Avgusta Pavla in hkrati še referentka v kulturnem domu, od leta 1989 do 1991 pa tudi ravnateljica v omenjenem muzeju. Leta 1989 je magistrirala iz etnologije, leta 1997 pa je naredila še doktorat. Od leta 1991 je zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, od leta 2009 tudi kot znanstvena svetnica.

Odraščali ste v Sakalovcih. Kakšne spomine imate na otroška leta?

»Moje otroštvo je bilo zaznamovano z zaprtostjo območja. To je bilo obdobje, ko je bilo Porabje hermetično zaprto, saj je bilo obkoljeno z železno zaveso. Naša vas je bila večinsko naseljena s Slovenci, imeli smo tudi nekaj romskih družin, še danes je tako, pa tudi nekaj pripadnikov večinskega naroda. Moj oče, prvotno se je pisal Herold, je bil sicer pripadnik nemške manjšine, toda zaradi asimilacijske politike države je moral svoj priimek pomadžariti v Hirnök. Po mamini strani, njen dekliški priimek je bil Čuk, pa so bili kar nekaj predhodnih generacij vsi Slovenci.«

V katerem jeziku ste se pogovarjali doma?

»Oče, ki je bil 20 let starejši od mame, je delal v državni zadrugi v Rönöku, kar sicer ni tako zelo daleč od Porabja, ampak to so bili drugi časi, zato je med tednom tam tudi živel. Mama je prav tako delala, od jutra do večera, tako da smo otroci veliko časa preživeli z babico. Raba jezika v družini je bila mešana. Stara mama je obvezno uporabljala porabsko narečje, ko je prišel oče za konec tedna domov, pa smo se pogovarjali po madžarsko. Kot najmlajši od treh otrok mi porabsko narečje ni šlo najbolje. Razumela sem ga, govorila pa nisem najbolje.«

Koliko pa ste v tistem času vedeli o tem, da so bile vaša mama, teta in babica med tistimi porabskimi Slovenci, ki so bili v petdesetih letih prejšnjega stoletja deportirani v delovno taborišče na Hortobagyu?

»Ta dogodek je zaznamoval našo družino. Zelo zaznamoval. Podrobnosti o tem sem izvedela šele veliko pozneje, poglobljeno pa takrat, ko sem se na Inštitutu za narodnostna vprašanja s to problematiko ukvarjala med letoma 2009 in 2012, in sicer v okviru temeljnega raziskovalnega projekta z naslovom Porabski Slovenci v 'madžarskem gulagu'. V otroštvu, moram še povedati, da sem zelo zgodaj izgubila očeta, kar je prav tako zaznamovalo moja mlada leta, smo vsi trije otroci in mama spali v eni sobi. In takrat je mama zvečer, preden smo zaspali, znala pripovedovati o tem. Toda kot otrok sem to, kar sem slišala, doživljala bolj kot znanstveno fantastiko in ne kot nekaj resničnega. Če se vrnem k omenjeni raziskavi; mamo sem izgubila ravno v času, ko sem začela priprave na ta projekt. Nisem je hotela več obremenjevati s to problematiko, saj je to travmo nosila s sabo vse življenje ...«

porabje-katarina-hirnok-munda, poraba
Silva Eöry
Katarina Hirnök Munda pri spomeniku, ki je posvečen porabskim pregnancem v delovna taborišča.

… pa ne samo ona. Sama sem imela v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem začela kot novinarka hoditi v Porabje, kar nekaj podobnih izkušenj. Ljudje o tej temi zelo dolgo niso hoteli govoriti. Če sem si dobro zapomnila, je bilo na Hortobagy odpeljanih 50 porabskih družin in trije posamezniki.

»Tako je. Vse skupaj je bilo to 218 oseb. Seveda niso govorili, pravzaprav si niso upali govoriti o tem. Vemo, to se je dogajalo po informbiroju, v času Rakosijevega režima, ko so se jugoslovansko-madžarski odnosi zelo poslabšali. Leta 1953, ko je prišel na oblast Imre Nagy in so taborišča razpustili, so ljudem zabičali, da o tem ne smejo govoriti, saj jih lahko sicer čaka podobna usoda. Glede na to, kaj vse so morali tam preživeti, delo na poljih od jutra do večera, represije, se niti malo ne čudim, da je trajalo kar nekaj desetletij, da so se ti ljudje odprli in spregovorili. Ko sem delala poglobljene intervjuje s še živečimi taboriščniki, sem dobila občutek, da so komaj čakali, da delijo svoje zgodbe, preden odidejo s tega sveta. Da jih predajo naprej.«

Od leta 2015 stoji pred Slovenskim domom v Monoštru spomenik, posvečen slovenskim pregnancem v delovna taborišča na Hortobagyu. Pri njegovi postavitvi ste tudi sami odigrali pomembno vlogo.

»Lahko rečem, da je moja raziskava spodbudila Zvezo Slovencev na Madžarskem, ki jo je takrat vodil moj brat Jože, da so se odločili za njegovo odkritje. Tega s čustvi nabitega dogodka se je udeležilo tudi nekaj še živečih pregnancev v delovna taborišča. Menim, da je ta spomenik za Porabje in porabske Slovence zelo pomemben. Želim, da nam je vsem v opomin, da se podobne grozote ne bi nikoli več zgodile.«

porabje-katarina-hirnok-munda, poraba
Silva Eöry
Katarina Hirnök Munda


Če se vrneva v vaša mlada leta. Obiskovali ste monoštrsko gimnazijo, potem ste šolanje nadaljevali na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer ste študirali slovenski jezik in etnologijo. Zakaj prav ti dve smeri?

»Na Ministrstvu za prosveto so v tistih letih mlade Slovence, Hrvate in Srbe s štipendijsko politiko spodbujali, da se odločijo za študij v Jugoslaviji. Zakaj sem poleg slovenskega jezika izbrala etnologijo, še danes ne znam natančno povedati. Najbrž vendarle zato, ker me je zanimalo, kako ljudje živijo, pa tudi zgodovina in ljudska kultura. Vsekakor mi ni žal, da sem se odločila za študij etnologije.«

Preden ste se leta 1991 zaposlili na Inštitutu za narodnostna vprašanja, ste se po končanem študiju za nekaj časa vrnili domov. To je bilo obdobje, ko se je v Porabju dogajalo veliko pomembnega.

»Tako je, marsikaj, lahko rečemo tudi zgodovinskega. Demokratični procesi na Madžarskem so nam omogočili, da smo 27. oktobra 1990 ustanovili svojo prvo samostojno organizacijo, Zvezo Slovencev na Madžarskem, naslednje leto je začel izhajati še časopis Porabje. Kar se tiče mojega dela, me je begalo to, da nisem imela vsakodnevnih stikov z ljudmi iz stroke. Mi je pa bilo ljubo, da sem imela teren, lahko rečem tudi laboratorij, pred nosom. To zdaj pri svojem delu na Inštitutu za narodnostna vprašanja najbolj pogrešam. Zaradi podhranjenosti naših projektov je terenskega dela zmeraj manj.«

Pa vendarle vam je uspelo v minulih letih opraviti kar nekaj raziskav, ki na žalost kažejo tudi to, da se slovenski jezik v Porabju vedno bolj izgublja.

»V zadnjih letih smo imeli kar nekaj manjših, enoletnih projektov, ki so bili usmerjeni v jezik. Večinoma jih je sofinanciral vladni urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Tako smo med drugim raziskovali tudi to, kakšno je v Porabju stališče staršev do slovenskega jezika oziroma dvo- in večjezičnosti. Pomembno se mi je zdelo, da smo anketirali starše vseh otrok, ki so bili vključeni v tako imenovane narodnostne vrtce. V okviru ciljnega raziskovalnega projekta z naslovom Priložnosti in možnosti za ohranjanje oziroma revitalizacijo slovenščine med slovensko manjšinsko skupnostjo v sosednjih državah pa smo anketirali starše učencev in dijakov, ki so se učili slovensko. Izsledki projekta so pokazali, da je vitalnost slovenskega jezika v Porabju zelo šibka. Če hočemo, da se bo jezik ohranil oziroma okrepil, bo treba ustvariti mehanizme, s pomočjo katerih bomo ozaveščali starše in družino, ki je tista celica, v kateri se vzpostavi odnos otroka do jezikov. Poleg tega je treba dvigniti kakovost dvojezičnega šolstva, okrepiti medgeneracijsko sodelovanje, povečati ugled slovenskega jezika, pridobiti mlade in jih ozavestiti, da je jezik zelo pomemben, mogoče najpomembnejši element identitete. Skratka, slika ni rožnata, ampak še zmeraj je čas za revitalizacijo slovenskega jezika.«

porabje-katarina-hirnok-munda, poraba
arhiv Katarine Hirnök Munda
V takšnih barakah so nekoč živeli taboriščniki na Hortobagyu.

Pogovarjava se v dneh, ko v Sloveniji praznujemo državni praznik, dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Vemo, lani je bilo še posebej slovesno, saj smo praznovali 100. obletnico priključitve. Kako to obletnico doživljajo porabski Slovenci? Najbrž drugače kot mi v Sloveniji.

»Lani sem sodelovala na simpoziju z naslovom Mi vsi živeti ščemo. V svojem referatu z naslovom Porabski Slovenci 1919–1941 sem poudarila predvsem to, kako se je po uveljavitvi trianonske mirovne pogodbe spremenilo življenje v Porabju. Takrat je devet naselij s pretežno slovenskim prebivalstvom ostalo pod okriljem madžarske države, preostali del Slovenske krajine, današnjega Prekmurja, pa je pripadel novonastali državi SHS. Prišlo je do razmejitve javne in tudi cerkvene uprave, spremenile so se trgovske poti, in kar je zelo pomembno, vse to je skrhalo tudi sorodstvene vezi.«

Življenje se je mnogim obrnilo na glavo.

»Da. Ne smemo tudi pozabiti, da se je jezik osamil, pa čeprav so stiki nekaj časa še bili, popolnoma pretrgani so bili šele pozneje, po drugi svetovni vojni. Ob tem moram še poudariti, da sodelujem pri temeljnem raziskovalnem projektu z naslovom Zavarovana območja ob slovensko-madžarski meji, katerega nosilec je Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Ko sva z Ingrid Slavec Gradišnik, predstojnico omenjenega inštituta, delali terensko raziskavo, je bilo izredno zanimivo poslušati sogovornike z obeh strani meje. Neki gospod je pripovedoval, da so vaščani iz njihove vasi hodili v cerkev na Gornji Senik. Potem pa kar naenkrat, skoraj z danes na jutri, niso več smeli tja. Na Gornjem Seniku so imeli ti verniki neki status, imeli so svoj sedež. Kar naenkrat so se morali preusmeriti v Gornje Petrovce. Tako na eni kot drugi strani meje je nova situacija vplivala na življenje ljudi. Sicer pa bi rada dodala še tole. Dejstvo je, da na Madžarskem trianonsko pogodbo doživljajo kot tragedijo. In ta travma je živa še danes, tudi pri aktualnih oblastnikih.«

Ob tem pa objavljeni zemljevidi velike Madžarske vzbujajo kar veliko nelagodja tudi v Sloveniji.

»Res je. Sicer imam občutek, da na vse te zgodovinske dogodke ljudje v Porabju gledajo zdravorazumsko. To se je pač zgodilo in zgodovine ne moremo spremeniti. Kljub vsemu vidimo, da smo tudi po več kot 100 letih ločenosti porabski Slovenci še vedno tukaj. To pomeni, da smo trdoživi. Čeprav nas je po številu manj in je manj tudi govorcev v maternem jeziku, smo še vedno tukaj. Pomembno se mi zdi, da okrepimo stike z nekdanjim skupnim prostorom, torej s Prekmurjem oziroma Slovenijo. Ljudi je treba ozavestiti o tem dogodku, hkrati pa je treba biti aktiven na vseh področjih, v želji, da bi se ta skupnost ohranila in tudi razvijala. Napovedujejo se projekti, ki nakazujejo, da bi se to območje končno lahko začelo tudi gospodarsko razvijati. Je prepozno ali ne, na to bomo dobili odgovor čez nekaj let. In ravno tukaj vidim tudi nalogo našega inštituta, nas raziskovalcev, da bomo položaj v Porabju še naprej kontinuirano spremljali in organizacije informirali o naših izsledkih, tako da jim bo to lahko v pomoč pri razvijanju različnih politik, tako na jezikovnem področju kot drugih.«