vestnik

(Učitelji v Sloveniji) Včasih cenjeni, danes jih ni

Maja Hajdinjak, 12. 11. 2022
STA
Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) je pred začetkom novega šolskega leta opozoril, da po uradnih podatkih v Sloveniji primanjkuje več kot tisoč učiteljev, neuradno pa je primanjkljaj še večji, kar dokazujejo tudi številni razpisi prostih delovnih mest na zavodu za zaposlovanje.
Aktualno

Zaradi upokojevanja in večjih generacij otrok na eni ter nezanimanja mladih za te poklice na drugi strani ponekod že primanjkuje pedagoških delavcev. Za rešitev težave bo v prvi vrsti potreben drugačen odnos družbe do učiteljskega poklica.

»Zame osebno je učiteljski poklic najlepši na svetu. Posebej pa sem ponosen, da lahko poučujem na ljutomerski gimnaziji. Ne le zato, ker sem na njej preživel lepa gimnazijska leta, ampak predvsem zato, da je to šolo obiskovala tudi moja celotna družina,« pravi profesor sociologije in zgodovine na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer Jernej Jakelj, ki ta poklic opravlja že 20 let. V želji, da bi nadaljeval dedkovo in očetovo tradicijo dela v veterini, se je vpisal v takratno naravoslovno smer gimnazije, nato pa se je »zgodil« sicer povsem običajen šolski referat pri zgodovini. »Energija, ko začetno tremo počasi nadomesti občutek zadovoljstva ob spoznanju, da poslušalci poglobljeno sledijo izrečenim mislim, je bila tista, ki je spremenila mojo poklicno željo. Verjetno pa je na odločitev za pedagoški poklic nehote vplivala tudi mama, ki je tudi učiteljica in zaradi katere so bile 'šolske teme' vedno del družinskih pogovorov,« pripoveduje. Profesor geografije in zgodovine Štefan Istvan Varga je z izbiro učiteljskega poklica na neki način izpolnil tudi življenjsko željo svoje mame, ki ji tedanje razmere tega niso omogočile. »Še bolj pa je bila srečna, ko je začela poučevati še moja hčerka,« pove Varga, ki od leta 1980 poučuje na Dvojezični osnovni šoli (DOŠ) Genterovci, kjer je bil vmes 21 let tudi ravnatelj, danes pa hkrati dela še na DOŠ Prosenjakovci. »Zmeraj sem imela prijazne učiteljice slovenščine, ki so mi pomagale pri jeziku, slovenščino pa sem študirala tudi zato, ker mi je to veliko pomagalo pri poučevanju nemščine, saj sem na ta način videla, kako se učiš tujega jezika,« je povedala slavistka in germanistka Jolanda Lazar, ki je v Slovenijo prišla v 7. razredu iz Nemčije in danes že 41. leto poučuje na OŠ Šalovci.


Še enkrat bi se odločili isto

Vsi trije sogovorniki svoje delo zelo radi opravljajo in bi se za ta poklic odločili še enkrat, med mladimi pa je danes veliko manj zanimanja zanj, ker je čedalje bolj razvrednoten. Ko se je Jolanda Lazar zaposlovala, so bile razmere v tem poklicu drugačne, kot so danes. »Drugače je bilo že zaradi družbene in politične situacije, poklic učitelja je imel zelo pozitivno mnenje med ljudmi in starši si niso upali vmešavati v naše delo, učenci pa so bili bolj ubogljivi. Današnji otroci pa ne vedo, kaj so to meje – saj tudi družba funkcionira tako, da starši otrokom niti ne upajo postaviti meja. To je ena stvar, druga pa so starši, ki želijo, da njihovi otroci dosežejo to, česar sami niso, in potem pride do izsiljevanja za ocene,« pravi, pritrjuje pa ji tudi Varga, ki težavo za vse večjo razvrednotenost poklica vidi prav v odnosu staršev do šole in učiteljev. »Nihče ne gre k zdravniku in mu zapove diagnozo ter katera zdravila potrebuje, v šolo pa danes prihaja vedno več staršev s predpostavko, da so večji strokovnjaki na pedagoškem področju od učitelja. Nekoč je bilo drugače, starši so učitelja sprejemali kot strokovnjaka svojega področja, poslušali so ga, znali smo se pogovoriti o skupnih vzgojnih in učnih ukrepih. Če je šlo kaj narobe, smo najprej vprašali učenca, česa ni naredil v skladu z dogovorom. Danes so pri mnogih starših doma prevzeli 'vodenje' otroci – ti obtožijo učitelja za svoj neuspeh ali vzgojno ravnanje. Starši nato mnogokrat niti ne kontaktirajo učitelja ali šole, ampak se takoj obrnejo na inšpektorat ali celo pravno službo. Na inšpektorat recimo pošiljajo pisne naloge, češ da jih učitelj ni sposoben sestaviti v skladu z učnim načrtom in standardi znanja. Šola tako počasi postaja enaka nogometu, saj se imamo tudi na tem področju vsi za 'strokovnjake'.«

jolanda-lazar, oš-šalovci
Damjana Nemeš
Jolanda Lazar: "Nisem tiste vrste učiteljica, ki obravnava neko snov, in četudi učenci niso nič razumeli, jo odkljukam in grem naprej."


Kot še pravi, za takšno stanje ne morejo biti krivi mediji, demokratični pristop ali forumi. Starši morajo v prvi vrsti poznati svojega otroka in sprejeti njegove učne, športne in druge uspehe v skladu z njegovimi sposobnostmi. Šola in svetovalna služba, ki danes deluje že na vseh pomurskih šolah, lahko svetujeta učencu, končno odločitev o obremenjenosti, o (ne)uspehu otroka pa mora sprejeti starš. »Tam, kjer to nerealno ocenijo, mnogokrat starši z inšpekcijo, sodiščem prikrivajo otrokov neuspeh in ga valijo na šolo in učitelja, namesto da bi priznali, da je to posledica njihovih 'nerealnih pričakovanj'.« Medtem Jernej Jakelj pravi, da v svoji karieri nikoli ni imel težav s starši, in dodaja, da mora obojestransko spoštovanje med starši in učitelji temeljiti na priznavanju avtoritete strokovne sodbe na eni strani in razumevanju starševske želje po zaščiti na drugi. »Navsezadnje tako starši kot učitelji stremimo k istemu cilju – otroku, ki bo pošten, uspešen in izobražen. Menim, da se danes večina staršev zaveda, da so skupaj z učitelji del iste ekipe, ki skrbi, da bo njihov otrok/učenec uspešen. Seveda pa ne dopuščam, da bi starši posegali v pedagoški proces. Vedno znova me namreč presune, ko slišim ali preberem, da se starši ne strinjajo z učnim načrtom. To namreč ni njihova pravica, še manj njihova naloga.«

Največji izziv pri poučevanju so vedno nove družbene razmere, pravi Jakelj, ki še meni, da je primerjanje različnih generacij otrok zelo nehvaležno oz. nepravično. »Osebno me pri sedanjih generacijah dijakov moti predvsem to, da iz leta v leto manj berejo in je njihov besedni zaklad zato bistveno skromnejši. Menim, da je branje knjig ena od ločnic med civilizacijo in barbarstvom. Brez branja knjig izgubljamo zmožnost celovitejšega razumevanja sveta, poleg tega je z neukimi ljudmi lažje manipulirati. Vsi se zavedamo ogromnega prispevka pismenosti in izobrazbe k civilizaciji in napredku. Manj ko beremo knjige, bolj se temu odrekamo.« Lazarjeva situacijo vidi nekoliko drugače. »Mislim, da otroci niso ničesar krivi, otroci so takšni, kot so bili. Učiteljice, predvsem mlajše, se pritožujejo, da samo gledajo v telefone. Vprašala sem jih, kaj bi delale one, če bi v tistem času imele to možnost. Odgovorile so, da najbrž isto. In tako je – razumeti moramo in se prilagoditi času.« Ob tem dodaja, da je pri poučevanju pomembno zavedanje učitelja, da je učni načrt samo okvir, ki ga vsak posameznik lahko uresniči po svoje. »In jaz to delam vse življenje. Nisem tiste vrste učiteljica, ki obravnava neko snov, in četudi učenci niso nič razumeli, jo odkljukam in grem naprej. Učencem poskušam približati posamezno učno vsebino, zato tudi zelo povezujem predmetna področja.«

jernej jakelj, profesor, sociolog, zgodovinar, gfml
Osebni arhiv
Jernej Jakelj: »Če zadovoljstvo z delom, ki ga opravljaš, enačiš zgolj s plačilom, potem nisi izbral pravega poklica.«

Primanjkljaj na vseh področjih

Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) je pred začetkom novega šolskega leta opozoril, da po uradnih podatkih v Sloveniji primanjkuje več kot tisoč učiteljev, neuradno pa je primanjkljaj še večji, kar dokazujejo tudi številni razpisi prostih delovnih mest na zavodu za zaposlovanje. Zaradi majhne fluktuacije, specifične starostne strukture slovenskih učiteljev in upada generacij šolajočih se so bile potrebe po pedagoškem kadru v vzgoji in izobraževanju (VIZ) dolga leta zelo majhne, vendar prihaja do preobrata, saj se bo predvsem zaradi povečanega upokojevanja učiteljske populacije in večjih generacij šolarjev povečalo povpraševanje po tem kadru, pravijo na ministrstvu za šolstvo (MIZŠ), kjer so ob letošnjem svetovnem dnevu učiteljev, ki ga zaznamujemo 5. oktobra, pripravili kratek pregled stanja glede slovenskih učiteljev. Iz podatkov o starostni strukturi (vir: SURS) je razvidno, da se bo v naslednjih desetih letih v osnovnih in srednjih šolah upokojevalo največ učiteljev razrednega pouka in v podaljšanem bivanju, slovenščine, matematike, športne vzgoje, angleščine, zgodovine, fizike, geografije, naravoslovja, biologije, tehnike in tehnologije, likovne umetnosti, kemije in gospodinjstva. Tudi podatki objav prostih delovnih mest za obdobje zadnjih petih let kažejo podobno sliko. Poklicni barometer za leto 2022 je napovedal primanjkljaj praktično vseh strokovnih delavcev v VIZ na vseh področjih, od vrtca prek osnovne do srednje šole.

Glede na starostno strukturo pripada največ osnovnošolskega učiteljskega kadra srednji generaciji (58,4 % v starostni skupini 30–49 let), skoraj polovica srednješolskega učiteljskega kadra pa starostni skupini 50 let in več (49,3 %). Povprečna starost osnovnošolskih učiteljev je 45 let, srednješolski učitelji pa so v povprečju starejši, njihova povprečna starost znaša 49 let. Delež učiteljev, za katere lahko v naslednjih desetih letih pričakujemo, da se bodo upokojili (starostna skupina 55 let in več), je v osnovnih šolah 21,5 %, v srednjih šolah pa 30,4 %. Po podatkih Eurostata iz leta 2017 slovenski učitelji niso med starejšimi v EU, ampak so blizu povprečja.

učiteljica
Dreamstime
Povprečna starost osnovnošolskih učiteljev je 45 let, srednješolski učitelji pa so v povprečju starejši, njihova povprečna starost znaša 49 let.

Na MIZŠ so zaradi predvidenega pomanjkanja pedagoških kadrov že pristopili k aktivnostim za vzpostavitev štipendiranja pedagoških študijskih programov. V proračunu za leti 2023 in 2024 so predlagali povečanje števila štipendij kot tudi širitev sheme štipendiranja po pedagoških študijskih programih glede na predvidene trende pomanjkanja ustreznih pedagoških kadrov. Ker je poseben upad števila učiteljev zaznati na področju naravoslovnih predmetov, je bil letos objavljen javni razpis za dodelitev štipendij študentom pedagoških študijskih programov s področja naravoslovja in tehnike, v okviru katerega je bilo na voljo 50 štipendij. Za to šolsko leto so po desetih letih razpisali tudi klasična pripravniška mesta. Gre za 250 mest s sklenjenim delovnim razmerjem, ocenjena višina za to namenjenih sredstev je 3.807.313 evrov. »Tega večletnega stanja, ko MIZŠ ni razpisalo novih pripravniških mest, ne razumem,« pravi Jernej Jakelj, ki hkrati dodaja, da za sposobnega mladega diplomiranega učitelja še nikoli ni bilo toliko razpisov za zaposlitev kot ravno danes.

Jolanda Lazar vidi vzrok za vse manjši vpis na pedagoške študije tudi v izobraževalnem sistemu. »Izobraževanje ni smiselno zastavljeno. Dobro bi bilo, da bi bodoči učitelji že med študijem preživeli vsaj eno leto na šoli in delali vse, kar se da, saj bi se na ta način še imeli možnost odločiti, ali je to delo zanje. Dvotedenska praksa ni dovolj.« Štefan Istvan Varga dodaja, da je pet let študija preveč. »Na koncu tega te čaka služba, ki je čedalje manj plačana in cenjena, povrhu se včasih zdi, da smo na sodišču in ne v šoli, ker se vse ureja po pravnem redu oz. ZUP-u.«

Tudi višina plače je lahko razlog, da se mladi manj odločajo za poklic učitelja. Učitelj začetnik je v 32. plačnem razredu, njegovo osnovno mesečno neto izplačilo po trenutnih javno dostopnih podatkih znaša 1063,18 evra. »Če ti je najbolj pomembna plača, se raje odloči za drugo delo,« komentira Jolanda Lazar in doda, da so že v zlatih časih tovarne Mura šivilje zaslužile več kot učitelji. Da so plače mladih učiteljev prenizke glede na njihovo izobrazbo in zahtevnost dela, meni tudi Štefan Istvan Varga, tisti z več kot dvajsetimi leti delovne dobe in z najvišjim nazivom (svetnik) pa po njegovem mnenju dobijo solidno plačo. »Če zadovoljstvo z delom, ki ga opravljaš, enačiš zgolj s plačilom, nisi izbral pravega poklica,« je jasen Jakelj. »Delo učitelja je odgovorno, lepo in ustrezno plačano. Menim, da je učiteljska plača primerljiva s plačami poklicev, za katere je zahtevana podobna stopnja izobrazbe.«

ekonomska-šola-murska-sobota, šola, šolstvo, dijaki, študij
Nataša Juhnov
Zaradi majhne fluktuacije, specifične starostne strukture slovenskih učiteljev in upada generacij šolajočih se so bile potrebe po pedagoškem kadru v vzgoji in izobraževanju dolga leta zelo majhne, vendar prihaja do preobrata. Foto Nataša Juhnov

Rešitev je preobrazba družbe

Sogovorniki menijo, da so za dobrega učitelja potrebne nekatere lastnosti. Lazarjeva našteje odprtost, pripravljenost za timsko delo in stalno izobraževanje. »Dober učitelj mora predvsem z navdušenjem govoriti oz. predavati o svojem predmetu. Ob razlagi mora njegova 'iskrica v očeh' prepričati dijake, da si ti začnejo želeti raziskovanja obstoječega in pridobivanja novih spoznanj. Seveda mora vsak dober učitelj, tako kot vsak govorec, imeti skoraj prirojene retorične sposobnosti in vsaj kanček karizme. V današnjem času skoraj trenutne dosegljivosti praktično vseh podatkov se je spremenil tudi cilj poučevanja. Če je bil ta v preteklosti usmerjen predvsem na memoriranje številnih podatkov, je prihodnost poučevanja drugačna. Osebno menim, da je treba skozi vzgojno-izobraževalni proces načrtno razvijati predvsem štiri kompetence – sposobnost kritičnega mišljenja, obvladovanje ustreznega komuniciranja, spodbujanje sodelovanja in razvijanje posameznikove kreativnosti,« meni Jernej Jakelj, Varga pa dodaja, da mora dober učitelj biti v resnici mentor svojih učencev. »V učnem procesu se mora spustiti na nivo dobrega sodelavca učencev, mora jim znati svetovati, pomagati, usmerjati. Z njimi se mora znati dogovoriti o učenju, preverjanju znanja in še posebej glede ocenjevanja znanja. Ta proces je zelo pomemben in celo ključen pri razbremenjevanju učencev in zmanjševanju njihovih stresnih situacij. Predvsem pa mora učitelj imeti rad svoje učence.«

In kaj je rešitev, da postane poklic učitelja spet cenjen in spoštovan? »Začeti je treba na fakulteti in postaviti zelo visoko mejo pri tem, koga sprejeti na pedagoški študij,« meni Jolanda Lazar. »Za primerjavo – na Finskem je težje priti na pedagoško fakulteto kot na medicinsko, pri nas pa se nanjo lahko vpiše vsak, tudi tisti, ki drugod niso bili sprejeti. Druga stvar je preobrazba celotne družbe. Občutek imam namreč, da se več nikogar ne upošteva in nikomur ne zaupa, in to ni samo težava učiteljev, temveč tudi zdravnikov, medijev in drugih. Predvsem pa bi se morali učitelji, starši in ministrstvo povezati, da bi šli po eni poti. Včasih imam namreč občutek, da ministrstvo dela proti šoli. Že v času, ko sem bila tam pol leta zaposlena, sem ugotovila, da stroke nihče ne upošteva, pri njihovem delu se vse vrti okrog financ. Skušala sem predstaviti probleme, ki jih imamo male šole, ampak zanje se Slovenija konča tam nekje na Trojanah, poleg tega večina uslužbencev na ministrstvu ni nikoli delala v šoli. Zanje je pomembna samo forma, ki je pozitivna za ministrstvo, vsebina sploh ne.«

Štefanu Istvanu Vargi nagrada za življenjsko delo

Ob svetovnem dnevu učiteljev so bile podeljene najvišje državne nagrade Republike Slovenije na področju šolstva, ki jih podeljujejo od leta 1966. Med prejemniki je bil tudi Štefan Istvan Varga, prejel je nagrado za življenjsko delo na področju dvojezičnega šolstva. Njegova poklicna pot se je začela leta 1980, ko se je kot predmetni učitelj zgodovine in geografije zaposlil na DOŠ Genterovci. Po šestletnem obdobju poučevanja je postal najprej vršilec dolžnosti ravnatelja, leto zatem ravnatelj te šole. Ko so se v 90. letih prejšnjega stoletja pojavile težnje po njeni ukinitvi, je vztrajal pri viziji za ohranitev šole in smiselnosti delovanja vzgojno-izobraževalne ustanove na občutljivem dvojezičnem območju. Uspelo mu je izvesti obnovo in dograditev šole ter s tem omogočiti njen nadaljnji razvoj. Varga je ves čas dejaven na področju oblikovanja politike dvojezičnega šolstva in je ključno prispeval k njeni vsebinski prenovi. Kot dolgoletni član strokovnega sveta za splošno izobraževanje za področje dvojezičnega šolstva skrbi za uresničevanje manjšinskih pravic učencev obeh narodnih manjšin. Po njegovi zaslugi se je v I. triletje dvojezične osnovne šole uvedel model »OPOL« ali vezava jezika na vzgojitelja oziroma učitelja, ki delata v tandemu po načelu ena oseba – en jezik. V dvojezični pouk II. in III. triletja, kakor tudi v dvojezični pouk dvojezične srednje šole je vnesel model jezikovnih učnih skupin. Prvič v zgodovini dvojezičnega šolstva so bili zagotovljeni tudi dvojezični učbeniki za predmetno stopnjo dvojezične osnovne šole, kakor tudi za dvojezično srednjo šolo. Leta 2011 je sodeloval pri pisanju bele knjige za šolstvo (področje dvojezičnega šolstva).

tefan-istvan-varga, nagrada, doš-genterovci
Osebni arhiv
Štefan Istvan Varga: »Šola počasi postaja enaka nogometu, saj se imamo tudi na tem področju vsi za 'strokovnjake'.«


Varga se je nato po več kot dvajsetletnem opravljanju vodstvene funkcije vrnil na delovno mesto učitelja zgodovine in geografije. Svoje delo je posvetil pripravi učbenikov za dvojezični pouk, v zadnjem času predvsem interaktivnih, kar se je v času pouka na daljavo izkazalo za zelo uspešno. Od leta 1996 je bil petkrat imenovan v strokovni svet za splošno izobraževanje RS, njegov član pa bo vsaj do leta 2026. »Razvoju dvojezičnega šolstva sem posvetil vse življenje in zadovoljen sem s svojim 42-letnim pedagoškim delom. Moja najboljša učiteljica je bila Albina Nećak Lük, ki mi je priporočala strokovno literaturo s tega področja, me usmerjala, popravljala in podpirala. Zmeraj sem se držal njenih zlatih priporočil, da je treba v tujini najti dobro prakso, potem pa jo prilagoditi našim, slovenskim potrebam. Ta preprosta kmečka logika je še posebej potrebna, ko govorimo o prekmurskih pogojih in potrebah šolskega sistema.« Kot še pravi, mu nagrada ogromno pomeni, verjetno pa tudi drugim učiteljem, ki poučujejo na dvojezičnem območju, pomeni spodbudo in dokaz, da delajo dobro in da se stvari na tem področju premikajo v pozitivno smer. »Še danes, pri svojih 65 letih, nimam občutka, da hodim v službo, ker me to delo še zmeraj veseli. Tudi otroci me prosijo, da še ostanem, sam pa se tudi dobro počutim, tako da če mi bo zdravje služilo, bom poučeval še kakšni dve leti.«