Vse od leta 1991 se lions klubi ustanavljajo tudi v Sloveniji. Zanimivo je, da je bil Lions klub Murska Sobota drugi slovenski. V svetu jih deluje več kot 46.000, ki skupaj štejejo skoraj poldrugi milijon članov. Avgusta je začel delovati Lions klub Gornja Radgona, ki je četrti v pomurski regiji. Temeljno vodilo Lions kluba Gornja Radgona je pomagati slepim, slabovidnim, gluhim in naglušnim ter otrokom s karcinomom in diabetesom in z različnimi projekti prisluhniti vsem pomoči potrebnim, ki pa jih, kot je prepričana prva predsednica Miroslava Borko Prelog (po poklicu zobozdravnica), morajo sami najti. Lionistično leto traja od 1. julija do 30. junija naslednje leto, ko bo izvoljen novi vodja. Biti član kluba ne pomeni, da je to zgolj srečevanje in plačevanje članarine, ampak je vsak član vključen v strukture kluba – nadzorni odbor, komisija za sprejeme, vodstvo itd. Predsednik ima ob sebi podpredsednika, ki se že uvaja, da bo prevzel predsedovanje naslednje leto, tako da se vsi začeti projekti aktivno izvajajo naprej. Nova skupina se je začela oblikovati aprila, pri ustanavljanju pa jim je veliko pomagal botrski klub iz Murske Sobote, predvsem pa mentorica Cvetka Sreš. Najtežji del je bilo »novačenje«, pravi Borko Prelogova, a trenutno imajo že čez 30 članov, ki so vsi zavzeti in z razvitim socialnim čutom.
Poskusi, da bi Gornja Radgona imela svojo samostojno enoto, so trajali nekaj let. Zakaj ste si prizadevali za svoj klub?
»Jaz sem bila povabljena že na ustanovitev pred nekaj leti, toda ko so ugotovili, kaj in koliko vse je treba ob tem postoriti, do ustanovitve in do podpisa soglasja ni prišlo. Nato sem bila povabljena v Lions klub Murska Sobota, a smo imeli ravno na dan, ko naj bi imeli »Charter Night« – to je slovesen sprejem novih članov na ravni cone Pomurja –, smrtni primer v družini. Letos je bil ta dogodek pri Mali Nedelji v ljutomerski občini in zame je bilo prav deprimirajoče gledati velika omizja Murske Sobote, Lendave in Ljutomera, omizja Gornje Radgone pa ni bilo. In potem sem predsednici Cvetki Sreš povedala, da zdaj pa res čutim izziv, da tudi v Gornji Radgoni ustanovimo svoj klub. Rekla je, naj poskusim in to naredim.«
Kaj je bil tisti osnovni cilj ustanovitve? Da spodbudite včlanjevanje, aktivnosti in delovanje lionistov na področju dobrodelnosti na tem območju?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
»Moram povedati, da je Lions klub Murska Sobota v preteklem letu veliko pomagal prav na našem območju. Delujemo predvsem v dobrodelne namene – pokličemo socialno službo ali pa nam ljudje sami pišejo. Prošnje najprej preverimo, nikoli ne dajemo denarja, vedno se pomaga z nekimi materialnimi sredstvi. Komisija prouči, ali je kandidat primeren, vsi aktivni člani pa se potem odločijo, kaj in koliko bodo podarili. Tak primer je bil, ko smo pomagali mlademu fantu, ki je imel zdravstvene težave, priskrbeti sobno kolo, ki ga je potreboval za rehabilitacijo – starši so bili starejši in brez avta in ga niso mogli voziti na terapije. Varni hiši pri Svetem Juriju ob Ščavnici smo pomagali nabaviti in opremiti s programi računalnike, priskrbeli smo jim male gospodinjske aparate, pomagali smo tudi družini z osmimi otroki in tako naprej.«
Je bilo kaj zapletov, glede na to, da ste klub in ne društvo in imate osnovo v Ameriki?
»Ustanovno skupščino smo opravili po slovenski zakonodaji, Charter Night pa mora biti v Ameriki. Najprej poteka vse prek matičnega kluba, izpolniti je treba prijavnico in plačati članarino mednarodnemu klubu in šele s potrdilom guvernerja Slovenije lahko začneš postopek ustanovnega zbora. Seveda pa se moramo pri tem prilagoditi tudi slovenski zakonodaji, torej ves ta ameriški del izpolnjevanja prijavnic in ustanovitve moramo prilagoditi še slovenski zakonodaji. To pa je bil kar zahteven podvig.
Imamo poseben status, to je res, spremenila pa se je tudi zakonodaja. Eden najstarejših je murskosoboški klub, ki je ustanovljen le dan za ljubljanskim klubom leta 1991, najmlajši pa je lendavski. Ko smo zbrali dovolj veliko skupino, smo jim predstavili, kaj to pomeni, na sestanke je vedno prihajala mentorica Cvetka Sreš in še dodaten mentor Jurij Šarman, ki je sicer koordinator za nove člane na slovenski ravni. Izbirali smo ljudi, za katere smo mislili, da so primerni, kajti to ni verska niti politična organizacija. Resda je delno vezano s financami, ker se plačuje članarina na mednarodni in slovenski ravni – denar od te članarine je namenjen mednarodni pomoči, ko je na primer potres v Urugvaju ali za pomoč ob naravnih nesrečah na nacionalni ravni v Sloveniji. Lokalni lions klubi pa delujejo na območju posamezne upravne enote.«
Katero področje ste si izbrali, čemu boste posvetili največ pozornosti?
»Glavni cilj na centralni ravni je pomagati slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim. Z letošnjim letom se širi na področje sladkorne bolezni, ki se v vse večjem številu pojavlja tudi pri mladih, in karcinom pri otrocih. To so prioritete, če se pojavljajo na našem območju. Nismo pa zavezani samo temu, po svoji presoji lahko podpiramo tudi na primer mlade nadarjene umetnike. Ker delam v Gornji Radgoni v zdravstvu, kar dobro poznam razmere. Imamo kar nekaj takih skupin, ki jim bomo pomagali. Ob ustanovitvi smo morali že v programu zapisati, kako se bomo usmerili. Mi smo se že ob ustanovitvi odločili, da bomo najprej donirali Varstveno-delovnemu centru v Gornji Radgoni, kjer potrebujejo pomoč. Moram pa povedati, da smo prvo rezervacijo prostora za večerjo odpovedali, ker so nam postavili previsoko ceno. Mi si tega ne moremo privoščiti, ker se klub financira s članarino povsem sam in vsak cent, ki prihaja v klub, gre iz kluba. Nič ne ostane na računu, ne za dnevnice, ne za večerje, vse gre v dobrodelne namene.«
Kakšna struktura članov prevladuje v vašem klubu, so to predvsem direktorji?
»V prejšnjih poskusih smo skušali pridobiti predvsem menedžerje, pa nobeden ni pristopil, čeprav smo jih pisno povabili. Danes imamo v klubu zelo pestro strukturo: obrtnike, fizične delavce, intelektualce, pravnike, doktorje znanosti in druge, tiste pač, ki so začutili klic, so pripravljeni žrtvovati svoj čas in tisti del denarja, ki ga morajo dati iz svojega žepa. Struktura je sicer zelo pestra, toda v klubu vlada neko pozitivno vzdušje, imamo mnogo različnih idej, kajti vsak ima svoje področje delovanja in svoj krog znancev, ki jih lahko po potrebi pokliče. Tudi znotraj kluba imamo različna dela, ki jih lahko opravijo na primer arhitekti, oblikovalci, tiskarji, pravniki, marsikaj naredimo sami in s svojimi sredstvi.«
Kaj pa vam osebno pomeni to dobrodelno delo?
»Meni osebno to delo pomeni zelo veliko. Ko na primer v svojem okolju čutiš, da je treba pomagati … Osebno sem velikokrat pomagala tudi v svoji ambulanti, ko vidim, da jim ne gre. Pri lionistih pa me je najbolj od vsega navdušila transparentnost, ko nekaj daš in se za vsak cent kontrolira, kam je šel. Pomembno je tudi to, da delamo za domače ljudi v domačem okolju. Vedno pravim, da je treba ljudi, ki resnično potrebujejo pomoč, poiskati. Zato je moje geslo lionizma v letu, ko vodim klub: Odpri oči, odpri srce za življenje.«