Slovensko društvo Transplant, ki združuje bolnike s presajenimi organi in tkivi, je v Prekmurju prvič pripravilo srečanje bolnikov z boleznimi jeter. Na severovzhodu se je zbralo 56 ljudi z različnih koncev Slovenije, vsi s presajenimi jetri. Obiskali so domačijo Passero, podjetje Paradajz, se sprehodili ob Bukovniškem jezeru in druženje nadaljevali v medgeneracijskem središču Mensana. Tam na prvo vprašanje, zakaj so takšna srečanja pomembna, predsednik društva Sandi Skornšek odgovori: »Dejansko nas po operaciji vržejo na cesto. Nihče nam ne pove, kaj se bo zgodilo po transplantaciji. Kako naprej, kaj lahko jemo, če se lahko gibljemo in delamo, saj smo vsi nekako omejeni. Namen naših srečanj je ravno to – izmenjevanje potrebnih informacij in izkušenj.« Navsezadnje več glav več ve.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Se v ljutomerski knjižnici ponavlja lanski scenarij iz soboškega zdravstvenega doma?
Občina sprejema nov ustanovitveni odlok, svet zavoda pa hiti s postopkom imenovanja direktorja.
V društvu je 450 članov, med njimi trije Pomurci, ki so prebrodili, nekateri celo večkrat, težko življenjsko preizkušnjo. A podobnih zgodb je veliko več, vendar o presaditvi ne želijo govoriti. Je še vedno tabu. »Izogibajo se, ampak pomembno je, da se transplantaciji govori in ozavešča. Naj se včlanijo v društvo, saj bodo s tem dobili potrebne informacije. Tudi o ugodnostih, kot so na primer pri zavarovanju avtomobila, pa tudi cestnem skladu, v službi in šoli,« našteva Skornšek. Tudi sam je na začetku kolebal, »kaj pa bom jaz tam, sem še mlad« doda. A ga je prepričala prijateljica, dvakrat se je udeležil srečanja in izvedel veliko novega. Tako se je odločil, da se včlani. Zdaj je že tretje leto predsednik društva.
Energičen 30-letnik poln življenja in idej. Na prvi pogled nikoli ne bi rekla, da je prestal toliko bolečine. Sandiju so pri sedemnajstih prvič odpovedala jetra zaradi avtoimunske bolezni. To je bolezen, ki je posledica pretiranega odziva imunskega sistema na celice, lastne organizmu. Te pa imunski sistem prepozna kot tujek. »Imunski sistem je začel delovati proti meni in napadel najšibkejši organ. Takrat sem bil še otrok, nisem vedel, kaj se dogaja,« razloži sogovornik. Do zdaj so mu organe presadili že trikrat, »verjetno so me zaradi tega, ker sem prestal že kar nekaj, izglasovali za predsednika,« se pošali mladenič. Tri leta je bil v bolnišnični oskrbi.
Društvu se priključuje vse več mladih, ki so bolje informirani, zato se situacija postopno izboljšuje. Tudi v Prekmurju korak za korakom. »Toda v nekatere ljudi se je naselil strah, češ da krademo organe, a darovanje res ni bavbav. V društvu si želimo spremeniti prav takšno mišljenje, saj z darovanjem organov po smrti namreč lahko nekdo reši osem ali devet življenj. Kar je veliko,« sočutno pove sogovornik.
V društvu pripravljajo več srečanj letno, ta so razdeljena na različne sekcije: srčno, pljučno, ledvično. Tokrat sta bili idejni vodji srečanja domačina Andrej Žido in Viktorija Kuzma. Nekateri udeleženci pa so prvič videli prekmurske ravnice, njihovi odzivi pa so odlični: »Debelo so gledali, kakšna ravnina je. A so navdušeni, kaj vse imate. Vsekakor se bomo vrnili nazaj,« zaključi Skornšek.
