Dneva zmage 9. maja leta 1945 se je veselila tudi moja mati. Verjela je v miroljubnost, ki jo ta prinaša, potem ko je videla vojno od blizu. Razmesarjena trupla vojakov Rdeče armade, ki so visela po drevesih v sadovnjaku nedaleč od njene domačije v Krogu. Tudi vojakinja je bila z njimi, je vedno dodala pripovedovanju. Zadela jih je granata, ko so nameščali top, s katerim so hoteli streljati na nemške vojake na Kapeli, torej prav tja, od koder je priletel zanje smrtonosen izstrelek. Videla je krvavo Muro, ki so jo skoraj »zaböjrala« trupla padlih vojakov. Tiste, ki jih niso pokosile krogle z desne strani struge, so potegnili vase vrtinci reke.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
Vsa vas je trepetala, katero hišo si bo nemška vojska prvo vzela za tarčo, ker so se rdečearmejci utaborili po domačijah, bali so se tudi rdečearmejcev. Vse mlade iz vasi so odpeljali s seboj v gozd, da so jim vzdolž Mure pomagali kopati strelske jarke. Mati je bila med njimi, čeprav takrat še ni dopolnila dvajset let.
Ob zmagi je čutila, da ta pripada tudi njej, da mora protestirati za Primorsko in vzklikati parole Trst je naš!, da prihaja nov čas. Toda počasi ji je ta začela polzeti iz rok. Za novo oblast je bila oporečna zaradi majhne kmetije njenih staršev. Pravice do delovnega mesta v tovarni Mura, nekdanji Cvetičevi fabriki, kjer je šivala že pred vojno, zanjo ni bilo. Vstopnico za delavski razred si je zaslužila šele z graditvijo nove domovine v mladinski brigadi na progi Brčko–Banoviči.
Vsako leto, ko 9. maja ob spomeniku zmage, postavljenem v čast in slavo zmagovalcem druge svetovne vojne, delegacije polagajo vence, se spomnim tudi matere in njene izkušnje, da sadovi zmage ne pripadajo vsem, ki so jo izborili. Prvo delo, ki pušča madeže na rokah zmagovalcev, je vedno bila in bo pozmagovalna delitev dobrin in položajev.
Kljub temu sem ponosna na zgodbo, ki jo širim naprej zato, ker je polna upanja in hrepenenja. Se pa sprašujem, ali je res sploh še za današnji čas. Letošnja praznovanja ob dnevu zmage sem doživljala zaradi vojne v Ukrajini kot posmeh tej vojni in vsem v preteklosti, tudi zdajšnji grožnji nove svetovne vojne, ki visi v zraku. To se sprašujem tudi zaradi lahkotnosti postavljanja nekih vzporednic, celo spreminjanja sporočila dneva zmage v politično parolo na domači politični sceni po državnozborskih volitvah.
Zaradi zgodovinskega sporočila, ki ga nosi dan zmage, simbolike hrepenenja po svobodi in pravičnejšem svetu ta pripada vsem ljudem.