Draginja pleše z nami hudičev ples. Toda ne z vsemi enako močno. Nekateri bodo od vrtenja goreli, drugi se ob tem greli, godce pa bo plačala država. Delitev draginjskega tovora je torej nova nepoštenost, ki se nam dogaja tukaj in zdaj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Se v ljutomerski knjižnici ponavlja lanski scenarij iz soboškega zdravstvenega doma?
Občina sprejema nov ustanovitveni odlok, svet zavoda pa hiti s postopkom imenovanja direktorja.
Znan slovenski pisec glos in novinar je v enem od intervjujev opisal srečanje s poslovnežem. Ta je sedel v bifeju in na prenosniku prenašal za milijone delnic sem in tja. Ko pa je za kavo plačal samo evro dvajset, je bil vzhičen, za poceni pivo pa se je na novo rodil.
Takšne sorte ljudje ne bodo nastavljali svojega hrbta za bremena kriznega časa, ne prebijali zime v hladnem stanovanju in ne sedli h kosilu, pripravljenemu iz živil po akcijskih cenah. Tudi svojega časa ne bodo zapravljali s spremljanjem primerjalnika cen osnovnih živil v košarici pri različnih trgovcih. Njihova skrb bo, kako čim več subvencij, ki jih bo država namenila za blaženje posledic energetske in draginjske krize, speljati na svoje mline. Še prej pa, kako čim hitreje skočiti na brzi vlak rastočih cen. Zdaj je idealni trenutek za dobičkarje, saj so vsakodnevne podražitve postale samoumevne, utemeljitve pa ob vseh »znanih razlogih« nepotrebne.
Vlada se zdaj pospešeno ukvarja z oblikovanjem ukrepov, s katerimi bi zaščitila najranljivejše skupine prebivalcev in pomagala gospodarstvu, da ob ohlajanju proizvodnje ne bi zaposlenih pošiljalo v odprto brezposelnost. Sliši se dobro. Toda sprašujem se, zakaj, preden začne deliti javni denar, ne potegne zavore drvečega vlaka in ne preveri njegovih potnikov in tega, ali res vsem pripada vozovnica. Dokler to ne bo razčiščeno, bomo vsi, ki podpiramo tirnice, le figure vladnega preizkusa vzdržljivosti, zmogljivosti in iznajdljivosti. Nekaj podobnega kot stresni test, ki si ga je zamislila za zdravstvo. Cenovne kapice se vladi očitno (še) ne zdijo primerno zaščitno pokrivalo.
Do kod bo šlo? Koliko plasti življenjskega standarda bo draginja slekla z nas? Kakšnih vse preživetvenih strategij se bodo oprijeli ljudje? Vprašanja, za katera še nimamo odgovorov.
Marsikoga skrbi, kako bo prebil zimo. Morda ne bo lahko niti v prihodnjem letu. Toda kljub vsemu upam in verjamem, da ljudje zlepa ne bodo popustili. Iznajdljivost in delavnost je v nas, pa tudi solidarnost. Tega nam ni vzela še nobena kriza doslej, zato ne bo niti zdajšnja in nobena prihodnja.