vestnik

(V PREMISLEK) Državniki in safari

Timotej Milanov, 4. 3. 2021
Profimedia
Ampak tokrat niso bile fotografije palm in turkizne vode tiste, ki so razburile ljudi, temveč jih je zabolelo spoznanje, da v državi obstaja skupina ljudi, ki se požvižgajo na pravila, sami pa ne morejo biti del te skupine.
Aktualno

Vlada je predstavila dopolnjeno nacionalno strategijo cepljenja. Lepo. Ampak pri tem ima težavo, saj nima dovolj cepiva.

Na papirju je lahko vsaka strategija dobra, a se sesuje v prah, ko farmacevtske korporacije, cepivom katerih so v Evropski uniji prižgali zeleno luč, sporočijo, da ne bodo mogle dobaviti dogovorjenih količin. To ni samo težava slovenske vlade, temveč se z njo spopada večina držav, jo pa različno rešujejo. Že v prvem valu epidemije lani je postalo jasno, da solidarnostni mehanizmi EU delujejo samo v povsem mirnem času, ko se razmere zaostrijo, pa vsaka država poskrbi najprej zase.

Vedno več držav tudi zdaj nabavlja cepivo zunaj skupnih evropskih naročil. Nemci so tako že sklenili ločeni dogovor s Pfizerjem, Nizozemci odkupujejo cepiva tudi od drugih držav članic EU. Medtem ko je pri nas za koordinacijo cepljenja pristojen človek, ki se je še pred kratkim javno norčeval iz ruskega cepiva in slovenske državljane ponj pošiljal v Srbijo, se je predsednik madžarske vlade cepil s kitajskim cepivom. Avstrijski kancler pa je napovedal, da njegova država v prihodnje glede tega več ne računa na EU, temveč bo naslednjo generacijo cepiv razvijala z Danci in Izraelci. Tako ravnajo pravi državniki, medtem ko mi pohlevno čakamo samo na tisto, kar nam odredijo v Bruslju.

orban cepljenje
STA
Medtem ko je pri nas za koordinacijo cepljenja pristojen človek, ki se je še pred kratkim javno norčeval iz ruskega cepiva in slovenske državljane ponj pošiljal v Srbijo, se je predsednik madžarske vlade cepil s kitajskim cepivom.

Medtem javnost razburja dejstvo, da si vedno več premožnih Slovencev krizne čase lajša z dopustovanjem na različnih eksotičnih lokacijah. Nekateri pri tem hitijo s sklepi, da je za razburjenje kriva pregovorna slovenska nevoščljivost, a se tokrat motijo. Epidemija je poleg težav zdravstvenega sistema namreč razgalila še eno veliko težavo slovenske družbe – vedno večjo socialno razslojenost. Ta je obstajala že doslej, vendar ni bila tako očitna, saj so si tudi finančno šibkejši sloji prebivalstva lahko privoščili številne dobrine, vključno s potovanji, ki so vedno dostopnejša.

Velik prepad med dvema slojema državljanov pa je zazijal zdaj, ko nekateri teh dobrin niso mogli uživati, ubogljivo niso upali pogledati niti čez občinske meje, medtem ko so se drugi nastavljali sončnim žarkom na drugih celinah in med drugim uživali v dejavnostih, ki simbolizirajo brezobzirni elitizem, kot je lov na safariju. Ampak tokrat niso bile fotografije palm in turkizne vode tiste, ki so razburile ljudi, temveč jih je zabolelo spoznanje, da v državi obstaja skupina ljudi, ki se požvižgajo na pravila, sami pa ne morejo biti del te skupine.

Kaj zdaj berejo drugi