vestnik

(V PREMISLEK) Trinajstletna Nika ne verjame, da je zdaj »fajn« biti mlad

A. Nana Rituper Rodež, 14. 11. 2020
Jure Zauneker
Fotografija je simbolična
Aktualno

Trinajstletna Nika je zbrala vse svoje prihranke, od žepnin in daril, ki jih je dolgo varčevala za nekaj lepega, nekaj so ji primaknili starši, da si je kupila svoj računalnik. Zdaj imajo vsi šolarji v družini svojega in še delujoč tiskalnik, a za to sta morala starša, ki še od nakupov šolskih potrebščin nista prišla na zeleno vejo, vzeti kredit. Pa ni dovolj, da bi otroci lahko brezskrbno sledili pouku, saj živijo v predelu, kjer ni dobre internetne povezave. »Že prvi dan me je učiteljica klicala v službo, da hčerke ni pri pouku, saj internet ni delal,« pripoveduje mama, ki jo ves čas skrbi, ali je doma vse v redu in vse deluje. Ker odhaja zgodaj, jim že zvečer pripravi malico in kosilo, popoldne pa z možem preverjata, ali so opravili obveznosti. Pomagati, predvsem starejšim, itak ne znata, saj je učna snov prezahtevna, doda vidno obupana in izčrpana.

Pa naj starši kuhajo, pravi kdo. Ampak lahko je skuhati, če imaš čas in poln hladilnik.

Nikina družina je tudi ena od družin, kjer so otroci s šolanjem na daljavo ostali brez malice in kosila ali brez subvencije, ki pripada otrokom iz revnejših družin za prehrano. Zdaj država z zagotavljanjem toplih obrokov najrevnejšim delno popravlja krivico, a kaj ko malice oziroma delne subvencije zanjo ne dobijo vsi, ki so do nje upravičeni. Še veliko otrok je pri tem spregledanih in prikrajšanih. Toliko težje je razumeti, da država otrokom tiho jemlje odobren denar za prehrano, medtem ko se baha s turističnimi boni. Ali ne bi lahko subvencije za prehrano otrok šolsko ministrstvo poravnalo ali izplačalo za ves čas, ko so otroci pri pouku, čeprav ne hodijo v šolo?

Trinajstletna Nika je zbrala vse svoje prihranke, od žepnin in daril, ki jih je dolgo varčevala za nekaj lepega, nekaj so ji primaknili starši, da si je kupila svoj računalnik.

Pa naj starši kuhajo, pravi kdo. Ampak lahko je skuhati, če imaš čas in poln hladilnik. Mnogi starši so, da bi nahranili otroke, primorani kupovati najcenejšo hrano, ta pa je običajno nekakovostna in tudi nezdrava. Nezdravi obroki s premalo gibanja, ki ga zahteva nov način šolanja, pa vodijo k mnogim težavam, preveliki telesni teži, različnim boleznim, tudi čustvenim stiskam.

Naši otroci tudi v drugem valu epidemije ostajajo nevidni borci, zaprti v stanovanja, svoje sobe, če jih imajo, večinoma pred zasloni, ujeti v vzdušja svojih družin, brez pravih stikov z vrstniki, s katerimi bi delili skrivnosti, in kar je izjemnega pomena, brez trenutkov mladosti, za katere jih ropa ta čas. Čeprav so vsi enaki po tem, da ostajajo doma, se neenakost, v kakšno družino so rojeni in kje živijo, vsak dan bolj zajeda v njihove ranljive duše. Ne verjamem, da je zdaj »fajn« biti mlad.