vestnik

(V PREMISLEK) Provincialci

Timotej Milanov, 3. 5. 2020
Bobo
Fotografija je simbolična
Aktualno

Epidemija je udarila tudi medije, še posebej tiste, ki morajo prepričati bralce na trgu. Mirujoče gospodarstvo nima potrebe po oglaševanju izdelkov in storitev, če jih ne more ponujati. Zato je v medijih manj oglasov, zato ti težko izpeljejo načrtovane projekte brez sredstev vsakoletnega medijskega razpisa ministrstva za kulturo. Letos se je zgodilo prav to, ministrstvo pod vodstvom Vaska Simonitija je uradno zaradi posledic epidemije ustavilo izplačilo večjega dela sredstev, kljub temu da so se nekateri projekti že začeli. Pa tega ne pišem zato, ker bi bil med njimi Vestnik, saj ta letos ni med prejemniki sredstev, za kar so na ministrstvu poskrbeli že v mandatu prejšnje vlade, ko ga je vodil minister iz vrst Socialnih demokratov. So pa tu drugi mediji iz Pomurja in drugih delov Slovenije, ki jim ta denar veliko pomeni, državi pa bi moralo biti v interesu, da preživijo.

Slovenija potrebuje tako močan osrednji javni medijski servis kot tudi kakovostne regionalne medije, vsak ima namreč svoje poslanstvo. Na nacionalni televiziji in radiu boste redko našli tako podrobno obdelane teme iz vašega neposrednega lokalnega okolja kot v regionalnih, v teh pa bodo težko kadar koli razkrivali velike zgodbe iz političnega dogajanja na nacionalni ravni, kot to počne RTV. Tako kot danes marsikdo tarna, da smo zapravili tovarne v regiji in postali hlapci razvitih delov države, se lahko vprašamo, kakšni provincialci bomo šele, če izgubimo regionalne medije, ki so kanali za naše lokalne razprave, naš jezik, našo kulturo.

Vedno bolj se kaže tudi pomen osrednje medijske hiše v državi, RTV Slovenija. Kar koli si mislimo o njej, je treba vedeti, da če jo uničimo, se lahko na dolgi rok v Sloveniji poslovimo od preiskovalnega novinarstva. V tem primeru bo postala provincialna celotna država. Javni servis je edini, ki ima zadostne kadrovske zmogljivosti, da lahko tudi v kriznih časih poskrbi za ustrezno obveščenost prebivalstva v državi. Pri tem nimam v mislih nobene aktualne zgodbe, saj verjamem, da ima vsak svoje mnenje o načinu poročanja v posameznem prispevku, marsikdo se včasih počuti oškodovanega. Novinarji in uredniki seveda delamo tudi napake, ki jih je prav tako treba priznati, a ko govorimo o tem, ali neko dejavnost potrebujemo, govorimo o tej dejavnosti, kot bi morala biti. Govorimo o medijih, ki poročajo objektivno in celovito ter se pri tem ne uklanjajo različnim interesom. Potrebujemo jih na vseh ravneh.

kolumna Vestnik