Kako se bo pouk začel, je še jasno, namreč po modelu B z omejitvami, kaj čaka učitelje, ravnatelje, učence in tudi starše, pa nihče ne ve. Določena sta pravilo PCT in samotestiranje, a kaj, ko cepljenje, testiranje in nošenje mask še vedno burijo duhove in podžigajo razprave o obstoju virusa. Da bi se izognili sprejetim pravilom, se nekateri sklicujejo celo na zakone in ustavo. Tako je pozornost pred začetkom pouka usmerjena na eno točko, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako v danih razmerah zagotoviti karseda normalno in kakovostno izobraževanje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dijaki Srednje zdravstvene šole Murska Sobota tudi letos zapeli pred bolnišnico
Tudi letos na različnih lokacijah po Sloveniji poteka akcija Vseslovensko petje s srci.
Nekaj modelov izvedbe pouka je šolsko ministrstvo sicer razvilo, a pravih vsebinskih razprav o pouku in učnih načrtih ni. Šolarji so v zadnjih dveh letih večino časa preživeli ob šolanju na daljavo, od doma, ne ob šolanju na domu, kar je razlike med njimi in neenakosti le poglobilo, saj so bili še bolj odvisni od razmer doma. Pa je sploh kdo resno pretehtal, koliko znanja jim je uspelo osvojiti, na kakšnih temeljih začenjajo novo šolsko leto in kako naprej? Lani, če smo pošteni, se je po vrnitvi v šole začel boj za ocene, časa za preverjanje dejanskega znanja ni bilo.
Otroci v epidemiji plačali visoko ceno
Dejstvo je, da so otroci in mladi v epidemiji plačali visoko ceno. Tudi zaradi solidarnosti, da ne bi z boleznijo obremenjevali starejših, bolnišnic in zdravstvenega sistema, so ostali doma. Slovenski učenci, dijaki in študenti so najdlje gulili domače mize in študirali iz svojih otroških sob. Spomnimo, da so bili mesece brez toplih obrokov, subvencij za prehrano, nekateri brez varnega okolja, da se posledice poznajo na njihovem zdravju. Medtem ko so si nekateri v tej isti epidemiji polnili žepe, se je varčevalo na otrocih. Bomo to, za kar smo jih kot družba prikrajšali, lahko nadomestili?
Medtem ko so si nekateri v tej isti epidemiji polnili žepe, se je varčevalo na otrocih. Bomo to, za kar smo jih kot družba prikrajšali, lahko nadomestili?
Pričakovali bi, da šolarji zdaj komaj čakajo vrnitve v šolo in med vrstnike. Pa je ne, preseneča me, koliko bi se jih raje šolalo od doma. Zakaj nočejo v šolo? Česa jih je strah? Samo slutimo lahko, da šolanje na daljavo ni pustilo le posledic v znanju, temveč tudi na drugih področjih.
Zato nehajmo sebično razmišljati o lastnih pravicah in prepričanjih, ali bomo sprejeli PCT ali ne, ter se vprašajmo, kaj je zdaj res najbolje za otroke in mlade.