vestnik

(V PREMISLEK) Za narodov blagor

Maja Hajdinjak, 18. 2. 2021
Nataša Juhnov
Slika je simbolična.
Aktualno

Lansko jesen sem začela poučevati na eni izmed pomurskih šol, in to ravno v času, ko se je pouk že preselil na splet. Seveda sem si želela čimprejšnje vrnitve v šolske klopi, da izkusim pouk v pravem pomenu besede. Zato je bila novica, da se učenci prvih treh razredov lahko vrnejo v šolo, tudi zame razveseljujoča, saj nekaj ur poučujem tudi v oddelku podaljšanega bivanja. Pred odprtjem šol so nas z ministrstva zasipali z okrožnicami, kako organizirati pouk – kdaj vse je treba zračiti prostore, kako morajo sedeti učenci, kakšne morajo biti talne označbe na hodnikih in tako naprej. Učitelji smo sprejeli dihanje v maske in vsakotedensko tiščanje nosa zdravstvenim delavcem. Kaj si realno mislimo o ukrepih, je seveda druga stvar. Lahko bi se uprli. A odločili smo se, da kljub različnim prepričanjem sprejmemo pogoje, ki so nam jih postavili. Danes o »dobrih namenih« naših vodilnih tako ali tako ne smeš več glasno podvomiti. S tem smo želeli tudi sami pomagati k temu, da stopimo na pot vračanja v normalnost. Vzemi ali pusti. Z drugimi besedami – testiraj se ali pa ostaneš doma (in brez polne obveze). Žrtvovanje za narodov blagor, skratka.

Situacija v razredu je seveda nekoliko drugačna, kot so si jo zamislili teoretiki na ministrstvu. Bodimo iskreni – otroci niso sposobni mirno sedeti od osmih do treh popoldan. Učitelji zato krmarimo med tem, kar nam naroča stroka, in tem, kar nam pravi zdrava kmečka pamet. Ukrepe spoštujemo v največji možni meri. Stalno opozarjamo na medosebno razdaljo, na nošenje mask, razkužujemo barvice, hodimo po označbah okrog in okrog po hodnikih, da se ne srečujemo z učenci iz drugih oddelkov. Vse to smo sprejeli, ker se zavedamo svoje družbene odgovornosti.

Medtem me kot strela z jasnega prejšnji teden doleti vabilo na pustno zabavo. Recimo, da je od znanca znanec na svoj službeni e-naslov dobil vabilo, s katerim tajnice nekega podjetja vabijo vse zaposlene na pustno zabavo ob jedači in pijači. Lično okrašeno vabilo bi bilo v nekih drugih časih veselo sporočilo. V teh razmerah pa je zgolj in samo družbeno neodgovorno. Seveda tudi sama komaj čakam dan, ko se bom brez maske gnetla v množici ljudi pod odrom. A trenutne razmere tega pač ne dopuščajo. Medtem ko učencem razkužujem svinčnike, se torej njihovi starši zabavajo na delovnem mestu. Ker ta pustna zabava še zdaleč ni osamljeni primer. Samooklicani strokovnjaki za poučevanje, ki na družbenih omrežjih rastejo kot gobe po dežju, pa medtem čakajo, kdaj bodo zaradi izbruha okužb na kakšni šoli lahko s prstom pokazali na šolnike ter izustili famozni stavek: »Ste res storili vse, da bi zaščitili naše otroke?« Mene pa zanima, ste vi?