vestnik

(V PREMISLEK) Zdravje proti denarju

Majda Horvat, 11. 12. 2020
Nataša Juhnov
Slika je simbolična.
Aktualno

Ministra Tomaž Gantar in Zdravko Počivalšek sta se besedno zakadila drug v drugega. Prvi je predlagal popolno ustavitev nenujnih gospodarskih dejavnosti za nekaj časa, da bi omejili stike med ljudmi in širjenje virusa. Grozi namreč popoln zlom zdravstva. Drugi očita vladni skupini, odgovorni za preprečevanje širjenja okužb, da so se njeni ukrepi, ki da so jih v gospodarstvu že doslej spoštovali in jih tudi javno zagovarjali, pokazali za neučinkovite. Počivalšek zato predlaga korenite spremembe strategije obvladovanja epidemije, kar podpira tudi gospodarstvo.

Prihajanje na delovno mesto v marsičem deluje preventivno.

Oba v resnici govorita resnico, toda ne eden ne drugi s tem resnici nista pogledala v oči. Ta namreč bistveno presega poenostavljeno polarizacijo: zdravstvo proti gospodarstvu. Če hočete: zdravje proti kapitalu (denarju).
Koronavirus ne nastaja na delovnih mestih, vendar se tu lahko širi. Kakor tudi delovanja zdravstvenega sistema ne ogrožajo zgolj oboleli delavci iz gospodarstva. Ti morda še najmanj od vseh. Prav delodajalci v gospodarstvu so namreč bolj kot marsikje drugje spoznali, da virus, torej biološki dejavnik, pomeni veliko tveganje za ohranjanje proizvodnje, in zato zaposlenim upoštevanje varovalnih ukrepov naložili kot njihovo službeno dolžnost.
Tudi zdravstveni sistem se ni začel ustavljati zaradi razmer v gospodarstvu, roko na srce, tudi zaradi števila covidnih bolnikov ne, ampak zaradi pomanjkanja zdravstvenega osebja. In tega, da so jih fizične in psihične obremenitve pahnile v izčrpanost. Nato so jih zdesetkale še številne okužbe.
Kdo je torej kriv za stanje, kot ga imamo? Tisti, ki ždijo na senčni strani življenja, ki jim je vseeno, kaj bo z njimi, kaj z drugimi okoli njih. Ki so zapadli v apatičnost, brezciljnost, brezvoljnost.
Prihajanje na delovno mesto v marsičem deluje preventivno. Ljudem odvzeti še to? To bi bil velik udarec. Ne samo za gospodarstvo, na katero še vedno marsikdo gleda zgolj kot na služabnika ohranjanja, oplajanja kapitala. Udarec bi bil tudi za ljudi, ki uživajo v tem, kar delajo, so ponosni na to in vedo, da od tega, kar zaslužijo, živijo. Čustva sodijo na delovna mesta in čustvena inteligenca je ob sposobnostih in delavnosti vir uspeha in sreče.

Kdo je torej kriv za stanje, kot ga imamo?

Veliko bolj prepričljivo od teoretikov o tem lahko povedo številni delavci v gospodarstvu, ki so vpeti v ustvarjanje novih, inovativnih izdelkov. Prevečkrat spregledani, pa vendar med nami, skupaj s svojimi poživljajočimi zgodbami, ki jih v turobnosti časa iščemo skoraj z lučjo.
Inovacije, vrhunec človekove ustvarjalnosti, torej lahko doživimo predvsem na svojem delovnem mestu. Tam tečejo solze, včasih razočaranja in včasih sreče, vedno pa očiščujoče.