»Malozadovoljni politični elementi«, tihotapstvo in visoke cene piše na papirju v pisarni komandirja orožniške postaje v prostorih nekdanje evangeličanske šole hišna številka 195 v Šalovcih. Bil je petek, 31. oktobra 1919, ko nadstražnik Štefan Klanjšček sestavlja ovadbo zoper trgovca in gostilničarja Alberta Vogla iz Šalovec.
Obtožijo ga protidržavnega delovanja
12. avgusta 1919 vojaške enote Dravske in Savske divizije zasedejo območje današnjega Prekmurja. 2. septembra tega leta celotno Prekmurje preide pod gospodarski in politični sestav Kraljevine SHS. Konec oktobra že vsi upravni organi delujejo pod novo oblastjo, vendar del prekmurskega prebivalstva, predvsem v goričkih krajih, ob novonastali meji z Madžarsko še vedno dvomi o razmejitvi. Maloštevilno vojaštvo in orožniške posadke imajo veliko dela s tihotapstvom in vpadi oboroženih skupin iz Madžarske. Osebne zamere med ljudmi povzročajo sosledja ovadb, ki temeljijo na izmišljenih obtožbah.
Ovadba, datirana s 1. novembrom 1919 in naslovljena na urad civilnega komisarja za Prekmurje v Murski Soboti, ki so jo proti Albertu Voglu vložili šalovski orožniki, v dobri meri povzema narativ političnih diskreditacij tistega časa. Obtožijo ga protidržavnega delovanja: »Tudi se je doznalo, da se zbirajo pri Vogelu v gostilni vse oni pod Jugoslavijo malozadovoljni elementi, kateri grajajo in kritizirajo, te tako širijo proti nam mržnjo med ostalimi prebivalci.« Naprtijo mu še manipulacijo s cenami živil: »Tudi so cene v njegovi prodajalni jako visoke, namreč 1 zavojček šibic 90 vinarjev, 1 liter jako slabega šnopsa 240 kron, 1 mali zavojček masti za vozove (Kolomaza) 12 kron.«
V nadaljevanju obtožnice mu očitajo nespoštovanje novonastale države: »Vogel je židovske vere in nas vselej mrzi, črez Jugoslavijo graja z izrazami kateri so zelo razžaljivi kakor … 'To moko sem vkupil v Jugoslaviji, je kakor cement, jo noče nobeden vkupiti – Jugoslavija nima sploh ničesar dobrega itd.'«
Nadstražnik Klanjšček Voglu očita tudi nečistočo in tihotapljenje živine čez mejo z Madžarsko. Kmalu prispe odločba pristojnega organa. Bogomil Berbuč, takratni civilni komisar za Prekmurje, 4. novembra 1919 do preklica prepove izvajanje gostilničarske in trgovske dejavnosti Albertu Voglu. 15. novembra Albert angažira odvetnika dr. Ferda Černeta iz Murske Sobote in začne se nekaj mesecev trajajoč pravni »dialog«.
Žganje prodajal tudi orožnikom
Albert Vogel prek svojega pravnega zastopnika pritožbo pošlje kar na deželno vlado za Slovenijo. V prizivu omeni, da se je orožnikom verjetno zameril, ker jim ni izročil stolov, ki so jih potrebovali v svojih uradnih prostorih. Sam da jih je imel premalo v gostilni, ker so mu jih skoraj vse odnesli boljševiki nekaj mesecev prej. V svoji izjavi dokaj lucidno ovrže vse obtožbe, tudi tisto o slabem žganju. »Žganje sem sam doma žgal iz drožja in sem to pristno 28-odstotno pijačo prodajal po 100 kron za liter. Gospodje orožniki postaje v Šalovcih so ga redno pri meni kupovali in vedno po tej ceni plačali.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pri Rakičanu nesreča, promet oviran
Med Lipovci in Rakičanom se je popoldne zgodila prometna nesreča.
Glede naklonjenosti do Madžarske pa je povedal tako: »Kako naj bi se pa ogreval za ogersko državo, kjer je ravno v zadnjem času toliko Židov prav po nedolžnem prišlo ob premoženje in celo ob življenje, med tem ko se v Jugoslaviji vsi državljani brez razlike vere in pokolenja čutimo varno in zadovoljno.«
Njegovo izjavo potrdi tedanji šalovski župan Karol Berke. Po nekajmesečnih pravnih bojih – vmes je Vogla zagovarjal tudi prvotni ovaditelj, stražmojster Štefan Klanjšček – Voglu konec avgusta 1920 ponovno podelijo koncesijo za opravljanje trgovske in gostinske dejavnosti (Arhiv sreskega načelstva M. Sobota, Fasc. 28/29, PIŠK M. Sobota).
Prihod družine v Šalovce
Družina trgovca in gostilničarja Alberta Vogla se je v Šalovce priselila pozno jeseni leta 1900 (kupoprodajna pogodba o nakupu hiše A. Vogla v Šalovcih hiš. št. 57, 12. 12. 1900). Gre za značilno premično podeželsko judovsko trgovsko družino tistega časa. Albert Vogel je bil rojen leta 1848 v kraju Györfa na Madžarskem. Leta 1876 se je poročil z Rozalijo Strausz, rojeno leta 1855 v Kermendinu (Körmend) na Madžarskem. V zakonu se jima je rodilo šest otrok (gl. okvir).
Pred prihodom v Šalovce so Voglovi živeli in poslovali najmanj v treh različnih naseljih. Na območju Prekmurja jih prvič zasledimo vsaj že leta 1885. Takrat se je v Lucovi rodil sin Viljem. O kontinuiteti bivanja družine Vogel v Lucovi do prihoda v Šalovce ni nobenih podatkov. Verjetno se je družina vmes še enkrat preselila iz Lucove v kraj Harasztifalu blizu Kermendina na Madžarskem, kjer se je rodila hčerka Berta.
Vogel Voglu Vogel
Najstarejša znana judovska družina v Šalovcih je bila družina Lajosa Vogla, rojenega leta 1839 v Kermendinu. Sorodstveno razmerje z Albertom Voglom ni izključeno. Lajos Vogel se je s trgovsko in gostinsko dejavnostjo v Šalovcih ukvarjal vsaj od leta 1883 (rojstvo hčerke Terezije v Šalovcih tega leta). Družina je živela in poslovala v zidano-lesenem objektu hiš. št. 57, kjer je imel Lajos prijavljeno trgovsko in gostinsko dejavnost. To zgradbo je kot že omenjeno leta 1900 odkupila družina Alberta Vogla. Družina Lajosa Vogla se je odselila v Bogojino, kjer so posamezni člani družine – imeli so gostilno – živeli vse do deportacije leta 1944. Od leta 1900 govorimo torej o gostinsko-trgovski dejavnosti šalovskih in bogojinskih Voglov. O sorodstvenih razmerjih med obema družinama za zdaj nimamo podatkov.
Družina Alberta Vogla je po prihodu v Šalovce živela na dveh naslovih. Eno je bila gostilna s trgovino in stanovanjem s hišno številko 57 – po smrti Alberta Vogla leta 1923 je bila zgradba ocenjena na 16.000 dinarjev, za primerjavo naj navedem, da je bil 1 hektar kmetijskega zemljišča tega leta vreden malo več kot 1000 dinarjev. Drugo je bila stanovanjska hiša (»iz blata in s slamo krita«, ocenjena na 6000 dinarjev). Tako na splošno je o hišnih številkah v Prekmurju pomembno vedeti, da prva numeracija oziroma oštevilčenje hiš v Prekmurju sega v sredino 19. stoletja. Hiše so pri nas začeli številčiti okrog leta 1850. Patent o številčenju hiš pa je bil sprejet že leta 1770. V času Avstro-Ogrske okrog leta 1870 je bilo izvedeno prvo preštevilčenje. Okrog leta 1930 v času Kraljevine Jugoslavije so bili opravljeni popravki nekaterih hišnih številk. Splošno preštevilčenje pa je bilo izvedeno leta 1954, torej v času FLRJ. Te hišne številke veljajo še danes. Načeloma ima lahko zgradba iz konca 19. stoletja danes že svojo tretjo hišno številko. To poudarjam zaradi težav pri raziskovanju preteklosti posameznih zgradb in s tem napačnega umeščanja v historični prostor. Tudi Voglova zgradba je po letu 1954 dobila drugo hišno številko – 151.
Nova zgradba, mesnopredelovalni objekt in ledenica
Albert Vogel, hišni gospodar Voglovih, je umrl 13. maja 1923 v Šalovcih. Domnevam, da so ga pokopali na judovskem pokopališču v Murski Soboti. Še prej sta Albert in Rozalija svoje premoženje z oporoko 7. marca 1923 razdelila med še živeče otroke. Davidu zapustita poslovno-stanovanjsko zgradbo hišna številka 57, Viljemu pa stanovanjsko zgradbo hišna številka 62 in tri delnice centralne hranilnice v Kermendinu. Preostali otroci so dobili proporcionalni delež, nekaj v naravi in nekaj v denarju. Glavni nosilec trgovske in gostinske obrti Voglovih je bil že pred letom 1914 David Vogel. Leta 1917 je zaprosil še za obrtni list za trgovino s sadjem. V Šalovcih so v 30. letih 20. stoletja ob dobrih letinah kmetje prodali tudi za več kot 20 vagonov jabolk. Les, jabolka in svinjsko meso so bili močno prodajno blago šalovske občine v tistem času.
Leta 1925 je David Vogel zgradil mogočen zidan stanovanjski objekt z večjim mesnopredelovalnim obratom (v nadaljevanju stanovanjske zgradbe), nekaj deset metrov južno od lastne gostilne hišne številke 57. Stanovanjska zgradba je bila impresivna v svojih stavbnih proporcih (večje stanovanjske hiše v Šalovcih ni bilo) in izstopajoča s sončno rumeno barvo (tudi gospodarski del je bil v enaki barvi).
Kasneje je bil stanovanjski del v višini petih metrov prepleskan z danes že težko določljivo različico rožnato-vijoličaste barve. Čelo zgradbe, ki je obrnjeno na sever, je v preteklosti smiselno dopolnjeval umetelno rezbarjen lesen portik (vhodna avla). Odstranjen je bil verjetno v začetku 50. let 20. stoletja. Odtis v ometu je viden še danes. Vhod v stanovanjsko poslopje je danes na zahodni strani. Na pobočju sosednjega hriba je bila vkopana ledenica, kjer so shranjevali meso. Od 15 do 20 centimetrov debele ledene ploskve so s sekanjem in žaganjem pridobivali decembra in januarja na reki Krki nedaleč stran.
David, Viljem in Šalovčani pri delu z mesom
V klavnici so poleg Davida in Viljema delali še najmanj trije domačini. Katica Janko (rojena leta 1932) iz Šalovec mi je pripovedovala, da je njena mati občasno pomagala pri Voglovih, v glavnem pri čiščenju črev. Spomni se tudi obeh bratov, Davida in Viljema Vogla. Davida je takoj prepoznala na fotografiji, ki sem ji jo pokazal. O Viljemu, ki je bil po njenem pričevanju manjše, čokate postave, je povedala, da je bil znan po ljubezni do neolupljenega pečenega krompirja.
Med bratoma Vogel konec leta 1926 ni bilo vse, kot bi bilo treba. »Izjava, podpisani svarim vsakogar da nisem plačnik za mojega brata Viljema Vogel, če bi delal dolgove na moj račun bodisi na kakršnikoli način, Šalovci, 27. decembra 1926. Vogel David gostilničar – vendeglös.« (Murska Krajina, 2. januar 1927)
Etelki Lepoša (rojena leta 1941) iz Šalovec je oče Štefan Časar večkrat pripovedoval o Voglovih. Tako mu je David Vogel ob njegovi dolgotrajni bolezni z dihali svetoval, naj štirinajst dni vsak dan popije eno kuhinjsko žlico sveže telečje krvi, kar je tudi storil. Bolezen je čez čas izginila. Štefan je več let delal v mesnici pri Voglovih. Po pripovedovanju Etelke so imeli Voglovi do svojih delavcev spoštljiv odnos: pri delu s čiščenjem telečje in svinjske drobovine so pomagale tudi romske ženske iz romskega zaselka Mali Šalovci.
Glavni odkupovalec mesa – govedine in svinjine – je bil veleindustrialec Josip Benko iz Murske Sobote. Pri tem je bila izjemno pomembna železniška povezava med Mursko Soboto in Šalovci. Železniška proga in postajališče za natovarjanje svinjskih polovic sta bila od Voglove klavnice oddaljena manj kot 50 metrov. David Vogel je meso in mesne izdelke, tudi šunke in salame, prodajal v svoji trgovini oziroma gostilni. V 90. letih 20. stoletja se je v zapuščeni klavnici Davida Vogla našel zaprašen, ročno izdelan zvezek s seznamom kupcev govejega in svinjskega mesa ter mesnih izdelkov iz obdobja 1934–1937. Navedeni so vrsta in količina prodanega mesa ter kupec in cena. V zadnji rubriki pa je ob plačilu stranke David dopisal »fizetve«/plačano. Tako je bilo v vsem letu 1936 od januarja do 31. decembra vpisanih več kot 1000 strank – kupcev. Ti so v glavnem kupovali od 25 do 100 dekagramov svežega svinjskega mesa po ceni 9 dinarjev za 100 dekagramov.
Glasbeni avtomat, gasilec in sokol
Gostilna Davida Vogla je bila v 20. in 30. letih 20. stoletja znana po dobro obiskanih plesnih veselicah tudi zunaj občine. Sreski načelnik je pogosto dovolil podaljšanje delovnega časa gostilne. Tudi v sredo, 4. novembra 1925: »… ter dovolim da smete omenjenega dne prekoračiti policijsko uro do 1 popolnoči in imeti godbo povodom veselice gasilskega društva …« (Izvirnik dovoljenja hranim avtor.) Tako so pri Voglu samo pozimi 1930/31 igrale godbe, predvsem romske, iz Šalovec, s Hodoša, iz Zenkovec, Ivanjševec, Sebeborec in Sela. Godbam so David in prireditelj veselice, po navadi domače gasilsko društvo, plačevali od 100 do 150 dinarjev. Če je imela godba v sestavi glasbil še cimbale, so dobili 50 dinarjev več.
»Svirali so hodoški cigani brez bögöva (veliki boben) in cimbalova … Radi tega smo jim nej hoteli plačati 70 din, dobili so samo 30 din. Kapora od krčmara Vogla ...« (22. 11. 1925) Občasno je v gostilni prišlo do ekscesnih situacij: »Matuš Franjo je z Browningom (s pištolo znamke Browning, op. p.) strelo v sobi, z gizdosti in nepremišlenosti. Zato je orožništvo ukrenilo potrebne korake.« (7. nov. 1927) V Voglovi gostilni so priredili tudi pustno rajanje (maškarado). »Maškerada pri Vogelu. Vstopnina 3 din … slab dohodek … malo gostov …« (9. februar 1932) Citirana besedila so iz šalovske gasilske kronike, ki jo je pisal Viljem Županek.
Glavna atrakcija Davidove gostilne je bil glasbeni avtomat iz leta 1898 (avtomatofon, orkestrion). Gre za napravo v obliki elegantne dvokrilne omare s poslikanimi stekli in izrezljano leseno ornamentiko, ki je s pomočjo mehanskih naprav v notranjosti omare po želji obiskovalca predvajala eno od manjšega nabora pesmi, ki jih je premogel avtomat. Glasbeni avtomat se je ohranil vse do danes.
David Vogel je bil v 30. letih 20. stoletja med najpremožnejšimi Šalovčani. Trgoval je z živino in sadjem, imel je prijavljeno mesnico, gostilno, trafiko in branjarijo. Leta 1931 je iz vseh prijavljenih obrti ustvaril 8750 dinarjev čistega dobička. Bil je ustanovni član PGD Šalovci leta 1924, kasneje častni predsednik društva in posojilodajalec društva ob raznih nabavah gasilske opreme. Njegovo konjsko vprego so domači gasilci uporabljali pri prevozu gasilske brizgalne do požarišča. Ob desetletnici društva, 2. septembra 1934, mu je bila podeljena častna diploma Gasilske zajednice Dravske banovine. Bil je podporni član šalovskega sokolskega društva (ustanovljeno l. 1930) in pristaš režimskih strank takratne države.
Primer Ane Bago
V četrtek, 20. januarja 1938, je bil šalovski učitelj Rudolf Števančec kot priča udeležen v nenavadni zapuščinski zadevi. Tega dne je David Vogel pred dvema pričama s pisno izjavo svoje celotno premoženje izročil hišni gospodinji Ani Bago: »… iz tega razloga ker mi je od l. 1912 naprej nepretrgoma vodila gospodinjstvo in za ta čas nisem ji dal nikako plačo …« 4. maja 1944, nekaj dni pred deportacijo družine Vogel, je legitimnost izjave sodno overil tudi madžarski notar. O razlogih prepisa ogromnega premoženja na Ano Bago lahko zgolj ugibamo. Verjetno sta spoznanje o novonastalih političnih okoliščinah v sosednjih državah in naraščajoči antisemitizem pripeljala Davida Vogla na misel, da bi s pravnim manevrom prepisa imetja v primeru eskalacije nasilja nad judovsko skupnostjo rešil vsaj nekaj svojega premoženja v tihem dogovoru z Ano Bago.
Ana Bago (Csesztreg, 12. 1. 1899, Šalovci, 23. 7. 1987) je bila gospodinja, kasneje prevzemnica posestva, pri Voglovih od leta 1912 do 26. aprila 1944. Med 1. majem 1944 in 15. majem 1945 je živela doma v Csesztregu na Madžarskem, potem se je znova vrnila v Šalovce, kjer se je očitno istega leta poročila s Kolomanom Barbaričem - Brünom, dolgoletnim delavcem na posestvu Voglovih, vendar zakon ni trajal dolgo. Razlog za poroko je bil verjetno Anin poskus pridobitve jugoslovanskega državljanstva in s tem pridobitve pravic do Voglovega premoženja. Tako je Ana Bago ostala v Šalovcih in do svoje smrti gospodarila z nekdanjim Voglovim premoženjem.
Deportacija
10. ali 11. maja 1944 madžarski orožniki deportirajo vse šalovske in okoliške judovske družine, med njimi Voglove – Davida, Viljema, Rozalijo, ki je bila že na smrtni postelji, in petnajstletnega Alexa, sina Berte Vogel, Davidove in Viljemove sestre, ki je takrat živela v Csorni na Madžarskem. Katarina Janko se spomni, da so Voglove madžarski orožniki namestili na nekakšen poltovornjak in jih odpeljali v smeri Hodoša. Katarina se spomni tudi joka Alexovih sošolcev ob njegovi deportaciji – bil je namreč zelo priljubljen pri vrstnikih. Od številnih Voglovih se nikoli nihče ni vrnil v Šalovce. Tudi Ana Bago se je tiho poslovila. Markantna stoletna zgradba družine Vogel sredi vasi pa neizogibno propada.
Rodovnik družine Vogel
Albert Vogel 1848 (Györfa Madžarska) – 13. 5. 1923 (Šalovci)
Roza (Rozalija) Vogel , roj. Strausz 10. 1. 1855 (Kermendin Madžarska) – 7. ali 8. 7. 1944 (Auschwitz)
Poročita se leta 1876.
Otroci:
Regina Vogel 11. 12. 1877 (Györfa) – umre v Števanovcih, verjetno leta 1920
Adolf Herz 7. 10. 1872 (Števanovci Madžarska) – umre pred letom 1940
Poročita se 2. 12. 1908 na Hodošu.
Otroci:
Laszlo Herz 1910–1942/43, Ukrajina
Gyula Herz 1911 (Števanovci) – 15. 3. 1943, Ukrajina
Katalin Herz 1915 (Števanovci) – leta 1945 še živi
Jenö Herz 1915 (Števanovci) – leta 1945 še živi
Neimenovan otrok umre pri porodu v Šalovcih 31. 5. 1919.
Samu Vogel 1880 (Györfa) – leta 1923 še živi v Budimpešti
David Vogel 4. 1. 1881 (Györfa) – 7. ali 8. 7. 1944 (Auschwitz)
Ernö (Erneszt) Vogel 1884 – leta 1937 še živi v South Betlehemu ZDA
Vilmos (Viljem) Vogel 1. 10. 1885 (Lucova) – 7. ali 8. 7. 1944 (Auschwitz)
Berta Vogel 1898 (Harasztifalu) – 8.7.1944 (Auschwitz)
Adolf Herz, drugič poročen s sestro preminule soproge
Poročita se leta 1921.
Otroci:
Rozsi Herz, 18.1.1922 (Števanovci) – leta 1945 še živi
Aleksander (Alex, Sandor) Herz 28. 7. 1929 (Andovci Madžarska) – 7. ali 8. 7. 1944 (Auschwitz)
Zsuzsanna Herz, poročena Neufeld – leta 1999 še živi