Že nekaj let v Sloveniji narašča število otrok s prekomerno telesno težo in debelih otrok, kar je posledica več dejavnikov, v prvi vrsti pa gotovo čedalje bolj sedečega načina življenja in premalo gibanja. V zadnjih dveh letih se je stanje na tem področju še poslabšalo zaradi epidemije, saj so otroci v tem času še več ur presedeli pred zasloni, športni pedagogi na šolah pa zaradi pouka na daljavo niso mogli realno spremljati, ali in koliko časa otroci dejansko namenijo gibanju. Sicer imamo v Sloveniji na področju spremljanja otrokovega telesnega in gibalnega razvoja edinstven model v evropskem in svetovnem merilu, tako imenovani športnovzgojni karton (dalje ŠVK). V današnji obliki se je za vse slovenske šole uvedel leta 1987 (poenostavljen telesno-vzgojni karton so na vzorcu slovenskih šol uvedli že leta 1970), in sicer najprej za učence od 1. do 5. razreda, dve leti kasneje pa že za vse razrede in tudi za srednje šole. V okviru ŠVK se vsako leto aprila na vseh osnovnih in srednjih šolah v Sloveniji ugotavlja, vrednoti in spremlja telesni in gibalni razvoj otrok z enajstimi merskimi nalogami: tremi za ugotavljanje telesnih značilnosti in osmimi za ugotavljanje gibalnih sposobnosti. Ti podatki so pomembni za vse: starši lahko spoznajo in spremljajo telesni in gibalni razvoj otrok in njihove dosežke primerjajo z dosežki enako starih slovenskih vrstnikov, učiteljem športne vzgoje omogočajo objektivno diagnosticiranje stanja in s tem ustrezno individualizacijo vadbe ter posledično bolj kakovosten pouk, strokovnjaki pa ugotavljajo, do kakšnih sprememb prihaja na nacionalni ravni, ter tako neposredno vplivajo na izboljšave šolskega in zdravstvenega sistema.
Nazadovali na vseh področjih
Čeprav je na poslabšanje gibalno-motoričnih sposobnosti otrok vplivala tudi epidemija, je bilo stanje slabo že pred njo. Športni pedagog Mario Čep, ki že 39 let poučuje na OŠ III Murska Sobota, eno leto pa je poučeval tudi na OŠ Gornji Petrovci, pravi, da so se nihanja v gibalno-motoričnih sposobnostih otrok pojavljala ves čas, ampak nikoli niso bila takšna, kot so v zadnjih petih, šestih letih. »Za stanje torej ni kriva samo epidemija, čeprav je največje nazadovanje opazno ravno v tem obdobju, ampak je kriv tudi pristop oz. vzgoja staršev in tenzija k temu, da morajo otroci biti odličnjaki, da so vsi drugi predmeti pomembnejši, premalo pa so nekateri vzgajali svoje otroke v smislu, da je pomembno tudi gibanje.« V šoli to poskušajo reševati s predmetnikom. Do 6. razreda imajo učenci na urniku tri ure športne vzgoje, v zadnji triadi dve uri, ob tem pa so jim na voljo še interesne dejavnosti in obvezni izbirni predmeti šport za sprostitev, šport za zdravje in izbrani šport (na OŠ III je to že nekaj let odbojka). Športni pedagogi Slovenije se sicer že več let zelo trudijo, da bi v vseh razredih osnovne šole imeli tri ure športne vzgoje na teden, ker večina otrok vseeno ne trenira v klubih in so odvisni od dejavnosti oz. vsebin, ki jih ponujajo v šoli. »Otroci se morajo gibalno udejstvovati v sorazmerju aerobne in anaerobne sposobnosti. Nazadovanje je opazno na obeh področjih, bolj pa na poslabšanju aerobnih kapacitet prav zaradi sedenja v času epidemije. Seveda se je tudi športna vzgoja izvajala po spletu kot drugi predmeti, po kameri smo npr. lahko spremljali izvajanje vaj za moč, medtem ko pri aerobnih vajah, npr. teku, to ni bilo možno. Ko so se otroci vrnili v šolo, je bilo stanje pravzaprav katastrofalno, vendar je šola institucija, ki se mora potruditi in to popraviti,« pravi Čep.
Letošnja testiranja ŠVK so potrdila, da imajo učenci slabše aerobne sposobnosti. V teku na 600 metrov, ki je standard za preizkus aerobne sposobnosti osnovno- in srednješolcev, je veliko učencev dosegalo podobne ali celo slabše rezultate kot pred dvema letoma, ko so bili mlajši. Med izjemami so bili tisti, ki so se posvetili vadbi doma, in tisti, ki so pod določenimi pogoji lahko trenirali v klubih. Zaradi sedenja so otroci pridobili več teže, kot bi smeli. S tem se je poslabšal indeks podkožne maščobe, kar vpliva na moč rok in ramenskega obroča, to pa pomeni, da so se poslabšali rezultati npr. pri vesi v zgibi, kjer se meri, kako dolgo časa otrok zdrži v tem položaju. Zaradi preveč pridobljene teže se je poslabšala tudi odrivna moč, kar se pozna pri vaji skok z mesta v daljino. »Če je otrok v dveh letih pridobil 8 namesto 4 kilograme, ne more tako dobro skočiti, čeprav ima sicer vse predispozicije za dober skok,« pojasni Čep. Kot še opaža, imajo otroci tudi izjemno slabo razvite trebušne mišice, kar se je pokazalo pri vaji za trebušne mišice, kjer morajo narediti čim več ponovitev v eni minuti. Pri premagovanju ovir nazaj so otroci zaradi vse slabše moči rok, ramenskega obroča in trebušnih mišic dekoordinirani in brez moči ter tako porabijo več časa za to vajo. »Drugo z drugim je povezano in letošnji rezultati ŠVK so bili porazni. Če bo v prihodnje še prišlo do takšnega ali drugačnega zaprtja šol, bo treba iznajti neki 'modus vivendi', neki model, kako ravnati v tem primeru, da otroci v tem obdobju ne bodo preveč nazadovali,« še pravi Čep.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bukovniško jezero: dokler ne odstranijo mulja, bo ostalo prazno
Če dela ne bodo opravili v sklopu ukrepov interventnega zakona, ga bodo v okviru načrta za okrevanje in odpornost.
Nad slovenskim povprečjem le peščica
Športni pedagog Vid Ismajlovič je že 17 let zaposlen na OŠ Cankova. Ko je začel poučevati, so bili otroci veliko bolj samostojni pri športu, potrebnega je bilo bistveno manj truda, da so usvojili kakšno nalogo, kot je to danes, pravi. »Če so otroci nekoč že v 1. razredu delali prevale brez težav, je to danes za nekatere neka čisto nova gibalna informacija, kar je zelo skrb vzbujajoče.« Kot opaža, je največja težava pri otrocih pomanjkanje moči, kar je osnova praktično za vse športe. »Razvoj moči pomeni fizični napor in danes mladini fizični napor ne ustreza, moč pa je osnova recimo pri gimnastiki, ki je otrokom izjemno velik problem. Dobra vaja za moč je npr. plezanje po vrvi, kar pa na šoli zmore morda pet učencev.«
Stanje že nekaj let ni rožnato, epidemija pa je vse skupaj še poslabšala, se strinja Ismajlovič. Gibalno-motorične sposobnosti so pri tistih učencih, za katere so se starši v času zaprtja zavzeli, stagnirale ali se celo malo izboljšale, medtem ko so se pri večini izrazito poslabšale. Tako so tudi na cankovski šoli letošnji rezultati ŠVK slabši glede na prejšnja leta. Če govorimo konkretno, so nad slovenskim povprečjem samo rezultati deklet iz treh oddelkov šole, vsi drugi oddelki, in to tako pri fantih kot dekletih, dosegajo nižje rezultate od letošnjega slovenskega povprečja.
Kot primer smo vzeli tek na 600 m, kjer so fantje v 9. razredu povprečno dosegli 217 sekund, medtem ko je slovensko povprečje znašalo 136 sekund. Pri devetošolkah je bilo povprečje na cankovski šoli 214 sekund, medtem ko je slovensko povprečje 166 sekund. Za primerjavo smo vzeli še generacijo devetošolcev v šolskem letu 2016/2017 (po besedah Ismajloviča so bili sicer fantje v tem razredu zelo športno aktivni). Takrat je bilo povprečje v teku na 600 m pri fantih 152 sekund, slovensko povprečje pa 136 sekund, pri dekletih pa je bilo šolsko povprečje 186 sekund, slovensko pa 166 sekund.
Primerjali smo še rezultate vese v zgibi. Letošnji devetošolci na OŠ Cankova so v povprečju pri tej vaji dosegli 18 sekund, medtem ko je bilo slovensko povprečje 39 sekund. Devetošolke pa so v povprečju dosegle 24 sekund, slovensko povprečje je bilo 31. Ob tem Ismajlovič dodaja, da so tudi številke slovenskega povprečja izjemno slabe. Devetošolci v šolskem letu 2016/2017 so pri tej vaji dosegli povprečje 42 sekund, slovensko je bilo takrat 49 sekund, devetošolke pa so dosegle v povprečju 27 sekund, slovensko povprečje je bilo 31 sekund.
Ključen je zgled staršev
Kot pravi Ismajlovič, se v zvezi s to problematiko vse začne in konča doma. »Živim v mestu in tam smo starši bistveno več vozili otroke v vrtec s kolesom ali peš kot tukaj na podeželju, čeprav so nekateri doma zelo blizu šole, pa tega ne naredijo. Veliko je torej odvisno od staršev – če ti nimajo interesa za gibanje in šport, se to kaže tudi pri otrocih. Res je sicer, da imajo otroci v mestu bistveno več možnosti za športne aktivnosti, in popolnoma razumem, da starši na podeželju nimajo časa, da bi otroke po službi vozili na razne aktivnosti. Za fante se na podeželju sicer najde kakšen nogomet, za dekleta ni praktično nič. Zanimivo pa je, da so glede na rezultate ŠVK bistveno boljše od fantov.«
Če otrok ni vključen v neko organizirano vadbo, je po šoli prepuščen sam sebi. »Otroci na podeželju velikokrat živijo zelo narazen in se popoldne ne družijo. V mestih je tega druženja več, ker je za to več priložnosti. Gre pa tudi za vzorce, ki so zabetonirani v družinah. Starši najlažje kompenzirajo svojo nedejavnost oziroma svoje nepreživljanje časa z otroki s stvarmi, kot so računalnik, telefon in prigrizki. Da se boš z nekom ukvarjal in da bo nekaj zdravega pojedel, vzame veliko časa in energije,« pravi Ismajlovič in s tem pogovor naveže še na en problem, ki ga opaža, to je neustrezna prehrana otrok, kar vodi v prekomerno težo in debelost. Težava ni samo fizična, saj imajo ti otroci tudi več težav z zbranostjo, veliko prej so tudi utrujeni. »Spremembe bi se morale najprej začeti doma, potem bi bilo tudi v šoli dosti lažje. Tisti, ki doma nimajo gibalne spodbude, tudi v šoli zavračajo določene stvari. Pri učencih s prekomerno težo se pojavljajo tudi težave s samopodobo. Morda tega ne povejo, a se vidi. Če gremo npr. na bazen, najdejo izgovore, da se ne kopajo. Če pa se že kopajo, se držijo bolj zase, ne družijo se z vrstniki, s katerimi se družijo običajno. Obdobje epidemije je te težave še poglobilo – otroci imajo ogromno psiholoških težav, ki so povezane tudi s premalo gibanja.«
Tudi Mario Čep meni, da je pri odnosu otrok do športa ključen vpliv oziroma zgled staršev, kar pomeni, da morajo ti svoje otroke motivirati, da bodo pri športni vzgoji aktivni, ne pa da jim pišejo opravičila. »Trikotnik starši-otroci-učitelji mora delovati. Tako da apeliram na starše, naj se potrudijo in povejo svojim otrokom, kako pomembno je, da odtečeš tisti krog pri obveznih urah športne vzgoje.« Kot še doda, se stanje ne bo izboljšalo čez noč, saj potrebuješ dvakrat več časa, da popraviš nekaj, kar je zapravljeno, a je optimističen.
Ob tem na drugi strani opaža še drugačne vrste težavo. »Nekateri starši, celo v večjih mestih, so mogoče malo preveč željni uspehov svojih otrok in sebe, zato skušajo prek otrok doseči tisto, česar sami v mladosti niso. Otroku je treba ponuditi gibanje, šport, ne pa ga siliti k temu. Otrok tudi ne smemo prehitro usmerjati v neki šport. Imamo primere, da je oče zaljubljen v nogomet, zato mora njegov otrok igrati nogomet in nič drugega. Za splošen gibalni razvoj pa je predvsem do konca druge triade zaželena motorična raznovrstnost. Moje mnenje je, da so najboljše osnovne gibalne informacije v dveh športih, to sta gimnastika in atletika.«
Gibanje koristno za celostni razvoj
S problematiko slabšanja gibalno-motoričnih sposobnosti otrok se čedalje bolj ukvarjajo tudi številni psihologi. Andreja Holsedl je univerzitetna diplomirana psihologinja, licencirana športna psihologinja in ena izmed vodilnih strokovnjakov na področju praktične športne psihologije v Sloveniji. Dolga leta se je na profesionalni ravni ukvarjala s cestnim kolesarstvom, takoj po študiju psihologije pa je stopila na samostojno pot športne psihologinje. Športni psihologi so v Sloveniji že vključeni v športne sisteme (npr. v športne gimnazije, športne klube ali reprezentance), ampak se trenutno bolj kot s preventivo, ozaveščanjem o pomenu gibanja in zdravega načina življenja ukvarjajo predvsem s kurativo. »Že na splošno je psihološka dobrobit ogrožena, v obdobju po epidemiji je to pri otrocih in mladih še toliko bolj očitno. Veliko se jih umika v svoj svet, na socialna omrežja, v virtualna druženja in hkrati stran od pristnih stikov, ker tam doživljajo več strahu, anksioznosti, tesnobe, težje se vključujejo v odnose in jih vzdržujejo, navezujejo prve stike. Vse te težave so obstajale že prej, sedaj so samo bolj pokukale na površje.«
Kot pravi, je slabšanje rezultatov ŠVK posledica več dejavnikov oziroma njihove kombinacije. »Družba bolj vrednoti hitre dosežke, nismo se več pripravljeni dolgo truditi za nekaj, kar verjetno ne bo uspelo – kar šport zagotovo je. Devetindevetdesetim odstotkom mladih športnikov ne bo uspelo doseči ciljev. V družbi, kjer nam je bolj pomembno zmagovati kot pa biti zadovoljen s sodelovanjem in pozitivnimi posledicami športa, je skorajda logično, da bo čas vztrajanja pri gibanju oz. športu kratek. Starši so vedno imeli in imajo tudi zdaj, celo več kot po navadi, stresorje v službi, v svojih odnosih, težave pri vzgoji, osebne težave in ne morejo vedno poskrbeti za to, da so otroci aktivni. Verjetno v dobi elektronskih naprav in druge socialne resničnosti težko dostopajo do svojih otrok. Otroci hkrati pogosteje kot prej užitek in zabavo iščejo na socialnih omrežjih, tam preživijo večino dneva, seveda v mirujočem stanju. Učni sistem prav tako še ni našel popolne prilagoditve na spremembe v načinu življenja in funkcioniranja otrok. Vsi s prstom kažemo drug na drugega in mislimo, da sami nič ne moremo spremeniti, čas pa teče.«
Med gibalno aktivnostjo ne gre samo za aktivacijo različnih mišičnih skupin, pospešeno bitje srca, hitrejše dihanje, večjo prekrvavitev tudi v možganih, ampak so aktivna tudi mnoga področja v možganih. Med telesno aktivnostjo namreč uporabljamo vidno, slušno zaznavanje, tipamo, se na podlagi teh zaznav odločamo, razmišljamo, načrtujemo, kontroliramo svoje impulze, vzdržujemo pozornost, se pogovarjamo ... Posledično ne razvijamo samo telesnih zmožnosti (kot so vzdržljivost, moč, hitrost itd.), ampak tudi različne psihološke lastnosti, npr. koncentracijo, vzdrževanje pozornosti, kontrolo čustev, ko doživljamo neuspehe, motivacijo, samozaupanje, ko doživimo uspeh ali nekaj dobro naredimo, se učimo socialnih spretnosti, navezujemo stike, sodelujemo z drugimi, rešujemo konflikte, se učimo empatije ... »In na splošno je to psihološko dogajanje med telesno aktivnostjo bolj raznoliko, pestro, zahtevno in kot tako tudi zelo koristno za celostni razvoj otrok in mladostnikov. Zelo težko najdemo okolje, ki bi lahko tako raznoliko vplivalo na dobrobit otrok,« pravi Holsedlova.
Nekateri otroci samo pri športnem udejstvovanju doživijo uspeh, so sprejeti, imajo družbo, se pogovarjajo, čutijo pripadnost. Vsega naštetega ni, če se otrok s športom ne ukvarja, zato potrebo po sprostitvi, druženju, uspešnosti začne iskati drugod – najpogosteje se zateka k telefonu, kjer pa tega zares ne more zadovoljiti. Nasprotno, prihaja do škodljivih vplivov: nerealne primerjave z drugimi ljudmi, ki so uspešni, lepi in zadovoljni (ali se vsaj tako prikazujejo na socialnih omrežjih), znižane samopodobe, potlačevanja čustev, umikov v razmišljanje, umikov iz realnih socialnih situacij, ki so jim preveč naporne in izven njihove kontrole, slabše koncentracije, večje odkrenljivosti, težav pri osredotočanju na ključne dražljaje, težje sledijo pri pouku …
Dobro delo je ključ do uspeha
Kljub vsemu upadu na gibalnem področju smo Slovenci še vedno zelo športen narod in svojevrsten športni fenomen, pravi Holsedlova. »Upam si trditi, da se Slovenci ne rojevamo drugačni, ampak da skozi vzgojo in razvoj pridobimo vse tiste lastnosti, ki nam v športu koristijo. Športni psihologi v državah športnih velesil se namreč ukvarjajo predvsem z diagnostiko in selekcijo. Zakaj? Zato, ker imajo dovolj velik bazen, da lahko to počnejo. Izberejo tiste, ki so že psihološko čvrsti, vrhunsko motivirani, visoko odporni na stres … V Sloveniji tega praktično ni mogoče početi (niti na telesnem področju, kaj šele na psihološkem) in kljub temu oz. ravno zaradi tega smo tam, kjer smo. Ker iz vseh skušamo narediti najboljše, jih razviti, naučiti, oblikovati.«
Dobro delo nas je torej pripeljalo do tega, da se lahko ponašamo s toliko uspešnimi športniki. In če bomo želeli v tem uživati še naprej, bomo morali začeti že pri najmlajših in delati 'v širino'. »To pomeni, da moramo navduševati otroke za gibanje in zdravo življenje. Tokrat imamo več konkurence kot včasih – torej v dobi elektronskih naprav, hitre zadovoljitve potreb z le nekaj kliki, jih moramo motivirati, da se vsak dan trudijo na treningu, se odpovedujejo, trpijo in verjamejo, da jih bo to pripeljalo do zadovoljstva, napredka ali na koncu tudi rezultata. Dober zgled vedno vodi, zato naj se starši predvsem trudijo, da so sami telesno aktivni in da že v otroštvu skozi igro, gibanje, lasten zgled otrokom privzgajajo vrednote, da se je treba gibati, skrbeti za svoje zdravje. Pri uporabi telefona in drugih elektronskih naprav pa je treba postavljati meje tako sebi kot otroku. Če govorimo eno, delamo pa drugo, ne bomo uspešni.«