vestnik

Včasih zboli tudi naša duša

A. Nana Rituper Rodež, 19. 2. 2019
Nataša Juhnov
Ljudje s težavami v duševnem zdravju se morajo zavedati, da pomoč obstaja.
Aktualno

Program in delavnice namenjeni prebivalcem severovzhodne Slovenije, ki so bolj ogroženi – Več je težav, več predpisanih zdravil in manj dostopna pomoč – Sramota, ki se skriva – Stres hodi z roko v roki z drugimi težavami

Včasih se vprašamo, ali smo v depresiji ali le žalostni. Utrujeni in neprespani ali že izgorevamo. Smo zaskrbljeni ali nas preganja slutnja, da bo šlo nekaj hudo narobe. Nas ogroža dolgotrajni stres, demenca ali smo resno zbolel. S takimi vprašanji in slabimi mislimi se vsi kdaj ubadamo. A kako prepoznati, ali imamo sami ali naši bližnji težave v duševnem zdravju? Duševne motnje so razširjene bolj, kot lahko slutimo, in skrb vzbujajoče je, da število obolenj hitro narašča. Po strokovnih ocenah se vsako leto eden od štirih Evropejcev spopade s težavami v duševnem zdravju. Žal pa na duševne bolezni še vedno gledamo drugače kot na druge bolezni. Marsikdo bi raje zbolel za rakom ali imel infarkt, kot bi priznal, da so mu diagnosticirali kakšno duševno bolezen.

Duševna stiska je situacija, s katero se lahko sreča vsakdo in kadar koli, ne glede na starost, spol ali kakšno drugo življenjsko okoliščino, stan, ekonomski status, izobrazbo, etnično pripadnost.


Ker se zaradi stigme o njih ne govori na glas, ljudje s težavami v duševnem zdravju in njihovi bližnji težave pogosto rešujejo za štirimi zidovi. »V naši družbi zlahka priznamo, da imamo težave s srcem, skrivamo pa, da imamo kakšno duševno motnjo,« pove psihologinja Lilijana Šprah, tudi vodja programa OMRA, kar je kratica za program o motnjah razpoloženja, namenjen pa je prepoznavanju in reševanju težav, povezanih z duševnim zdravjem. Zasnovali so ga na družbeno-medicinskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani skupaj z inštitutom Karakter, sofinancira pa ga ministrstvo za zdravje. S svojimi dogodki in delavnicami želijo pomagati prebivalcem severovzhodne Slovenije, saj je ravno ta konec države najbolj ranljiv. Pomurci imajo v primerjavi s prebivalci drugih regij povprečno več težav z duševnim zdravjem, zdravniki jim predpišejo več pomirjeval in zdravil za lajšanje duševnih stisk, hkrati pa je dostopnost strokovnih služb in različnih preventivnih programov slabša. K večji ogroženosti prebivalcev prispevajo še večja brezposelnost, slabši socialno-ekonomski položaj, nižja raven izobrazbe in neugodna demografska slika.


V sklopu programa OMRA si prizadevajo, da bi ljudje pravočasno prepoznali težave ter se poučili, kako si lahko pri tem pomagajo in kje lahko poiščejo pomoč. V ta namen bodo tudi v Pomurju po več krajih pripravili brezplačne delavnice, namenjene strokovni javnosti v različnih ustanovah, kjer prihajajo v stik z ranljivimi skupinami, kot tudi osebam s težavami v duševnem zdravju, njihovim svojcem in vsem, ki jih zanima. Na delavnicah strokovni tim, sestavljen iz psihiatrov, psihologov, sociologov, antropologov in drugih strokovnjakov, predstavlja pomen duševnega zdravja v vsakodnevnem življenju, kako je stres povezan z razvojem in vzdrževanjem motenj, pomagajo pri prepoznavanju motenj razpoloženja in razlogov za njihov nastanek ter svetujejo, kje in kako v bližini poiskati pomoč. Posebno pozornost namenjajo tudi stigmi, ki je trdovratno zasidrana v našem okolju. Največkrat je odločujoč dejavnik, da o svoji stiski posamezniki ne spregovorijo, ne poiščejo pomoči in podpore ter vzdržujejo stanje duševnih bolečin, ki hromijo njihovo vsakodnevno funkcioniranje in odnose z bližnjimi, razloži Šprahova. Razvili pa so tudi spletno stran z uporabnimi vsebinami in priročniki o motnjah razpoloženja, virtualno učilnico, novost pa je iskalnik strokovne pomoči po regijah.

Pomagajo že različne vrste sproščanja

Pri obsesivno-kompulzivni motnji se človeku vsiljujejo neprijetne, odvratne ali neustrezne misli, slike ali impulzi, ki ga prestrašijo, okrepijo tesnobo do neznosnosti. Zato začne te misli odganjati z različnimi rituali, kot je pretirano pogosto umivanje rok, ali ko desetkrat preverijo, ali so zaklenili in izključili štedilnik. Agorafobija je anksiozna motnja, zaradi katere oseba ne gre v določene prostore, na primer v avto po prometni nesreči, nekateri pa več let ne gredo iz hiše, da se ne bi izpostavili okoliščinam, v katerih bi lahko dobili panični napad. Panični napad je doživel že domala vsakdo, gre za napad hude tesnobe oziroma panike, ki ga spremljajo telesni simptomi; hitro bitje srca, zadihanost, čudni občutki v glavi in človek misli, da bo umrl, izgubil zdrav razum ali pa nadzor nad svojim vedenjem. Vendar ne razvije vsakdo panične motnje. O tej motnji govorimo šele, ko oseba doživi vsaj dva nepričakovana panična napada. Pogostejši je pri ženskah in je najbolj dramatična motnja. Socialna fobija ali trema je strah pred javnim nastopanjem, izpostavljanjem, prevladuje velik strah, da se ne bi osramotili, izzvali posmeha. To je edina duševna motnja, pri kateri moški pogosteje kot ženske poiščejo pomoč, saj družbena pričakovanja moškim velevajo, da so v javnosti pogumni in odločni.

c5a54c57ef34de8c261a2766656bc659
Profimedia
Anksiozne motnje oziroma pretirana tesnobnost pesti 10 odstotkov ljudi.

»Anksiozne motnje so raznolike in pogoste, mnogi pa žal pozno poiščejo pomoč, čeprav obstaja učinkovito zdravljenje,« razloži Dernovškova. Včasih se je treba napačnih vzorcev le odučiti, pomaga pa tudi zdravljenje z antidepresivi, ki bi jih ustrezneje poimenovali spodbujevalci, saj spodbudijo možgane, ljudem dajo korajžo, da si naberejo dovolj pozitivnih izkušenj in izgubijo strah, ki jih hromi. »So eno od najbolj varnih zdravil, ne vodijo v odvisnost, samo jemati jih je treba dlje časa, da pomagajo. Problem je, da mnogi raje vzamejo pomirjevalo od prijateljice, kot bi poiskali pomoč pri zdravniku, ki bi jim lahko predpisal ustrezna zdravila.« Pomoč pogosteje poiščejo ženske, moški pa raje iščejo rešitve v alkoholu, kar sprva zmanjša tesnobo in da pogum, vodi pa v zasvojenost.

Pretirana tesnoba ali anksiozne motnje
Pri anskioznih motnjah ljudje doživljajo lažne alarme, ocenijo, da je nekaj bolj nevarno, bolj narobe, kot je v resnici, in se na to odzovejo z bojem ali begom. Podobno kot pri stresu, le da je alarm nepotreben in nesmiseln. Tesnoba je tako močna, da osebo celo ovira pri vsakodnevnih dejavnostih, tudi ko nevarnosti ni več, ali je ne zmore nadzirati oziroma tesnobnost nadzira osebo. Pojavlja se pri otrocih in odraslih, jih ovira pri šolanju, delu, druženju, ohranjanju zdravja.


Samo, da tega nihče ne izve

V okviru programa OMRA si izvajalci prizadevajo, da bi ljudje s težavami v duševnem zdravju pogumneje poiskali strokovno pomoč. Raziskave kažejo, da le manjšina poišče pomoč, najpogostejši razlog pa je stigma. Duševne motnje veljajo za družbeno nesprejemljive, sramotne, ljudje, ki iščejo pomoč, pa so stigmatizirani, razloži antropologinja Duška Knežević Hočevar. »Strah jih je, da jih bodo zalotili, da iščejo pomoč, kaj si bodo drugi mislili o njih. To je še bolj izrazito v manjših okoljih, kjer se vsi poznajo. Tudi posamezniki z duševnimi motnjami in njihovi bližnji zlasti iz severovzhodne Slovenije raje iščejo pomoč v drugih regijah, da jih kdo ne vidi v čakalnici.« Za ruralna in kmečka okolja še bolj velja, da je socialni nadzor silno močan, pove Knežević Hočevarjeva, taka kontrola ima varovalno funkcijo in pomeni pomoč, po drugi strani pa si viden v vseh pogledih. Zato je še bolj prisotna misel, kaj bodo pa drugi rekli. Tudi bolezen se zato raje skriva, ker se ljudje v svojih okoljih bojijo stigme, občutka manjvrednosti zaradi svojih težav. Na spletni strani OMRA je tudi napovednik brezplačnih delavnic, prva v Pomurju bo v Mladinskem centru Gornja Radgona 30. marca, kasneje bodo tudi v Murski Soboti. Poleg tega je objavljen tudi iskalnik pomoči, kjer so zbrani kontakti vseh, ki se ukvarjajo z reševanjem težav v duševnem zdravju. »Ko ljudje vidijo seznam psihiatrov, psihologov, psihoterapevtov in ustanov, kjer ponujajo pomoč v duševni stiski, so presenečeni, kakšne oblike pomoči v njihovem okolju pravzaprav so na razpolago, pa zanje niso vedeli.« Nanje se lahko obrnejo ljudje s težavami v duševnem zdravju ali njihovi svojci. Ljudem pa želijo v okviru programa OMRA sporočiti tudi to, da se morajo zavedati, da pomoč obstaja in da je učinkovita, zato naj ne čakajo.