Premier Robert Golob je pred časom napovedal obsežno solarizacijo Slovenije kot enega izmed ukrepov za blaženje draginje v bližnji prihodnosti. Tako je tudi vlada ministrstvu za infrastrukturo in družbama Eles in SODO, varuhoma slovenskega elektroenergetskega sistema, naložila pripravo načrta za povečanje zmogljivosti proizvodnje električne energije s sončnimi elektrarnami za 1000 megavatov do leta 2025. Državni družbi sta pred kratkim ta načrt oziroma pregled možnih lokacij z ocenjenim potencialom za postavitev večjih sončnih elektrarn tudi pripravili in dali javnosti na vpogled.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
Nujna okrepitev omrežja
Izdelan pregled možnih lokacij priključitve na prenosni sistem je pokazal, da v državi obstaja 89 lokacij s tehničnim potencialom za postavitev strnjenih samostoječih večjih sončnih elektrarn z velikostjo vsaj 10 megavatov oziroma 58 lokacij, ki so primerne za hitro postavitev. Skupna potencialna moč sončnih elektrarn na teh lokacijah je 1031 megavatov. Samo v pomurski regiji so v Elesu tehnični potencial za postavitev samostoječih sončnih elektrarn ocenili na 151 megavatov. Dve bi postavili v Dobrovniku, eno v Žitkovcih, eno v Ljutomeru, tri v Murski Soboti in eno v Nemčavcih. Ob tem so v okviru analize izdelali tudi simulacijo, ali lahko slovensko prenosno elektroenergetsko omrežje sploh sprejme vse navedene sončne elektrarne. Kot so navedli, se visoke obremenitve pojavijo tudi na območju razdelilnih transformatorskih postaj (RTP) Radenci in Murska Sobota, saj je potencial gradnje velikih sončnih elektrarn na območju Prekmurja izredno velik, zato je nujna gradnja načrtovanih daljnovodov Maribor–Murska Sobota, Lenart– Radenci in Maribor–Sladki Vrh. Ti daljnovodi so na podlagi zadnjega razvojnega načrta za prihajajoče 10-letno obdobje do leta 2030, v katerem so načrtovana vlaganja v omrežje v višini 530 milijonov evrov, predvideni za dokončanje do konca leta 2029.
Zastareli načrti
Sistemski operater distribucijskega omrežja Sodo je na drugi strani predstavil tehnični potencial z vidika kapacitet elektrodistribucijskega omrežja in stroškov priključevanja ter seznam degradiranih območij, na katerih je možna priključitev. Potencial priključitve večjih elektrarn na distribucijsko omrežje na lokacijah, kjer vlaganja v omrežje niso potrebna ali pa so potrebna zgolj v manjšem obsegu, znaša 795 megavatov. Na območju distribucijskega sistema Elektra Maribor, kamor spada tudi pomurska regija, znaša tehnični potencial 155 megavatov. Ob pregledu seznama degradiranih območij pa v oči bode, da so kot možna za postavitev sončnih elektrarn zaradi bližine RTP navedena tudi območja, ki so v realnosti vse prej kot to. Če pogledamo samo predloge na območju Murske Sobote. Tu so med drugim navedena območja novega in starega kompleksa nekdanje Pomurke, avtobusne postaje in tovarne Mura, kjer so investicije zaradi zasebnega lastništva tako ali tako vprašljive, najdemo pa denimo tudi območje stare kirurgije in nekdanjega podjetja Potrošnik. Poslopja stare kirurgije, kot vemo, že od poletja 2020 ni več, danes na tem območju v novi poslovni stavbi domuje slovenska izpostava madžarskega naftnega giganta Mol. Ravno tako se je saniralo območje nekdanjega Potrošnika, kjer naj bi zrasel nov trgovski center Mercator. Na Sodu so nam potrdili, da stanje baze degradiranih območij, katerih lastnik je ministrstvo za okolje in prostor, izvira iz septembra 2020 in je zadnje razpoložljivo stanje, kar pomeni, da je staro dve leti.
Elektrarne tudi na kmetijskih zemljiščih, za polnilnice pa bi prispevali vozniki
Ministrstvo za infrastrukturo je nedavno v javno obravnavo poslalo dva predloga pomembnih zakonov, ki zajemata rešitve na področju izkoriščanja obnovljivih virov energije (OVE). Kot ugotavljajo na ministrstvu, je Slovenija na repu držav članic Evropske unije pri povečanju deleža OVE med letoma 2010 in 2020, ravno tako sodi med najmanj ambiciozne glede ciljev povečanja deleža do leta 2030. Kot ključne ovire so identificirali dolgotrajne in kompleksne administrativne postopke umeščanja v prostor, pri čemer naj bi se postavitev naprav na OVE, kot je tudi sončna elektrarna, prednostno spodbujala na umetnih površinah, kot so strehe, območja prometne infrastrukture, odlagališča odpadkov, industrijska območja, degradirana območja, rudniki, umetna vodna telesa, kot so zadrževalniki in opuščene gramoznice, umetna jezera in celo kmetijska zemljišča, v okviru tako imenovane agrovoltaike, in gozdovi. In ravno to je cilj zakona o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, ki je v javni obravnavi do 20. oktobra. Drugi zakon, ki je prav tako predmet javne obravnave, pa zajema infrastrukturo za alternativna goriva in spodbujanje prehoda na alternativna goriva v prometu. Med drugim predvideva ustanovitev gospodarske javne službe, ki bo imela nalogo identificirati lokacije za vzpostavitev polnilnih parkov visokih moči 300 in več kilovatov. Na podlagi koncesije bi to javno službo opravljal sistemski operater Eles, ki bo moral lokacije oddati zainteresiranim investitorjem. Na ta način bi se postopno in čim bolje pripravili na povečano elektrifikacijo prometa, ki bo sledila v prihodnjih letih in vplivala na celoten elektroenergetski sistem. Največ pozornosti javnosti pa je pritegnila predvidena uvedba prispevka, ki bi ga vsako leto ob registraciji plačevali lastniki vozil za sofinanciranje gradnje polnilne infrastrukture in spodbujanje prehoda na alternativa goriva.