vestnik

Veselje ob snidenju prekinila sovražnikova krogla

Andrej Bedek, 22. 5. 2019
Nataša Juhnov
Ibolka Dajč je bila priča nenavadni življenski zgodbi njenega dedka, ki jo je povzel njegov daljni sorodnik Janez Čarni. 
Aktualno

Janez Čarni iz Vučje Gomile je 24 let po vrnitvi iz ujetništva v Ukrajini srečal vojaka, ki ga je pazil kot otroka

Konec marca 1945 so zavezniške sile stiskale obroč okrog nacistične Nemčije, Rdeča armada je prikorakala v pokrajino ob reki Muri. Na evropskih tleh so potekali srditi boji, oboroženi spopadi so divjali tudi v Pomurju. Ibolka Dajč iz Suhega vrha je bila takrat stara 11 let, z dedkom Janezom Čarnijem je nek marčevski dan, bil je 28. ali 29. marec 1945, odšla do krojača v Vučji Gomili, na drug konec vasi, kjer so takrat živeli. Na cesti blizu nekdanje osnovne šole, se danes spominja Dajčeva – njene spomine je zbral Janez Čarni, sorodnik njenega dedka in upokojeni učitelj zgodovine –, sta srečala vojaško kolono; rdečearmejce na konjih in več motoriziranih vozil. Dedek se je z njimi začel pogovarjati v ruščini, ki se je je med letoma 1915 in 1921 naučil kot vojak Avstro-Ogrske in vojni ujetnik v Galiciji v Ukrajini. Rusi so bili veseli, nadaljuje Dajčeva, da so lahko spregovorili v svojem jeziku, a obenem zelo zvedavi, kako lahko nekdo iz Prekmurja tako odlično govori ruščino.

Solze sreče

Janez Čarni je v pogovoru z Rusi opisal, da je bil leta 1915 vpoklican v avstro-ogrsko vojsko. Bojeval se je v Galiciji v Ukrajini, dokler dve leti kasneje ni padel v sovjetske roke in postal vojni ujetnik. Štiri leta in dva meseca je bil kot ujetnik delavec na eni od tamkajšnjih kmetij. Opravljal je poljska in živinorejska dela; družina, pri kateri je služil kot ujetnik, ga je tudi zato močno vzljubila. Šlo je tako daleč, da je pogosto pazil njihovega sina, takrat mlajšega od deset let, in se z njim igral. Dajčeva se danes žal več ne spomni, kje točno v Ukrajini je ujetništvo preživel njen dedek in pri kom. Ko pa je to sam tisti marčevski dan povedal ruskim vojakom, se jih je več zdrznilo, začelo spogledovati in glasno vpiti. Eden od rdečearmejcev je stekel na začelje kolone in do Čarnija pripeljal enega od kolegov. Upokojeni učitelj zgodovine ob tem ugiba, da je ta Rus ali Ukrajinec bil morda celo eden od poveljnikov v tej enoti. Ko je vojak ali častnik prepoznal dedka Dajčeve, sta si takoj skočila v objem. Veselje je bilo namreč zelo pristno in tudi polno solza, kajti nista se videla 24 let. Čarni se je namreč v domovino vrnil leta 1921.
Janez Čarni je vojaku od tam pokazal na sosednji hrib, kjer je bila njegova domačija. Rdečearmejec jih je tako doma obiskal že naslednji dan. Vnukinji je prinesel bonbone in čokolado, povrh pa še drugi živež, ki je Čarnijevim v vojnih časih seveda primanjkoval. Ruska vojska se je iz Vučje Gumile in Moravskih Toplic pomaknila naprej, Rus pa je vseeno še naprej hodil k njim na obiske. Običajno ob večerih. Dogovorili so se, da se jim s pismom oglasi, ko se po koncu vojne vrne nazaj domov. To se ni nikoli zgodilo, odgovora ni dobilo niti pismo, ki ga je v takratno Sovjetsko zvezo poslal dedek Ibolke Dajč. Upokojeni učitelj zgodovine z bogojinske šole Janez Čarni spet le ugiba; po njegovem vedenju sta se bržkone zgodila dva scenarija. Ali je ruski vojak oziroma častnik padel pod smrtonosnim strelom nemškega ostrostrelca v zasedi v Tešanovcih? Ali pa je izgubil življenje v bojih na reki Muri? Čarni se še sprašuje, ali je vojak pokopan z ostalimi rdečearmejci na murskosoboškem pokopališču.

Kruta zgodovina določi kruto usodo

Janez Čarni je umrl leta 1954, star 61 let, pokopan je na pokopališču v Vučji Gomili. Ibolka Dajč je bila takrat stara 20 let, upokojeni učitelj Janez Čarni, ki je bil takrat njihov sosed, pa osem. Danes živi v Moravskih Toplicah.
Pravi, da lahko le zgodovina sama spiše takšne življenjske, tudi nenavadne zgodbe. »Če je že prva svetovna vojna mojega sorodnika in ruskega prijatelja močno povezala, druga vojna po več kot 20 letih spet na kratko združila, je usoda očitno hotela, da je človeška norost, kar zame vojna zagotovo je, to prijateljstvo tudi tragično končala. Iz izkušenj namreč vemo, da kruta zgodovina običajno določi kruto usodo posameznika,« še pravi Čarni, sicer z grenkim priokusom, saj je prepričan, da bi lahko imela zgodba njegovega sorodnika veliko lepši konec.
janez čarni vučja gomila zgodovina ljudje in zgodbe