»Vsekakor bo zahtevna naloga nadomestiti Srečka Barbariča, ki je to delo opravljal pred menoj. Upam, da me bodo ljudje sprejeli,« pravi Vesna Gradiščaj, policistka Policijske postaje Murska Sobota, ki je z julijem postala vodja policijskega okoliša v Občini Puconci.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurski poslanec iz Svobode se je zmotil in podprl predlog SDS
Odbor DZ za notranjo politiko je danes potrdil opozicijski predlog novele zakona o lokalni samoupravi, ki uvaja predhodno soglasje občine glede nastanitve migrantov ali vzpostavitve azilnega doma. Kljub nasprotovanju poslancev koalicije, je bil predlog ob podpori pomurskega poslanca Svobode Dejana Süča s sedmimi glasovi za in šestimi proti sprejet.
Gradiščajeva (rojena 1977.) je v policijske vrste vstopila leta 2000, sprva pa si je pridobila izobrazbo pomočnice vzgojiteljice predšolskih otrok. »V obeh poklicih si veliko v stiku z ljudmi, v tem sta si podobna. Sama se imam za zgovorno, zato pri navezovanju stikov nimam težav, kar želim izkoristiti tudi pri svojem prihodnjem delu.« Nov položaj ji ni neznan, saj je zadnja leta v službi že pomagala pri opravljanju nalog drugim vodjem policijskih okolišev murskosoboške policijske postaje. Da je postala vodja policijskega okoliša, je korak naprej v njeni karieri. Skromno želi le, da bi nadaljevala podobo »dobrih vodij policijskih okolišev, ki jih že zdaj imamo na postaji«. Za začetek bo navezala stike z vodstvom lokalne skupnosti, šolami in vrtci v občini. »Lep primer je delo vodje Tomaža Trajbariča iz Murske Sobote, ki otrokom začne predavati že v prvih treh razredih, ti ga zato celotno osnovno šolo nekako imajo za svojega,« ponazori izkušnjo policistka.
Včasih zaleže že pogovor
Če je bil nekoč vodja policijskega okoliša policist z veliko uporabnimi informacijami, saj je lahko pogosto obiskal vaščane, ti pa so mu razložili praktično vse, kar se dogaja v vasi, je danes policist vodja policijskega okoliša najbolj vpet v preventivo. Delo vodje policijskega okoliša ni delo od sedmih do treh, saj jih zato, ker jih je domače okolje sprejelo za svoje, pogosto pocukajo za rokav na cesti, v trgovini, marsikdaj jim telefon zazvoni tudi ponoči – tu in tam le zato, ker si ljudje želijo, da jim kdo prisluhne. »Zdi se, da nam v tem hitrem in sodobnem tempu življenja pogosto zmanjka časa za pogovor. Ko smo na terenu, policisti pogosto opažamo, da morda kdo potrebuje le pogovor o kaki stvari, ki ga muči. Ali pa da ga nekdo preprosto le posluša,« podčrta Gradiščajeva.
Ni poklic, ampak poslanstvo
V Policijski upravi Murska Sobota je 20 vodij policijskega okoliša, Gradiščajeva je druga policistka, ki bo opravljala to delo. Na Policijski postaji Lendava kot vodja policijskega okoliša že službuje Mojca Kepe. Zaradi pomanjkanja kadra se vodje policijskega okoliša pogosto znajdejo še v patruljah in intervencijskih skupinah ali opravljajo katero drugo policijsko nalogo. »To je pač posledica kadrovske stiske in to moramo sprejeti,« realno oceni Gradiščajeva, ki je že zdaj pogosto službovala v intervencijskih patruljah. »Da si ženska, lahko pomaga, ko skušaš nastali zaplet rešiti morda bolj z ženskim pridihom. A ko obravnavaš kakšno kršitev, kjer gre za družinsko nasilje in je kršitelj moški, moraš včasih požreti kako grdo besedo,« še pristavi policistka, ki je tudi mati 11- in 16-letnega dekleta.
»Včasih, ko rešuješ kakšen položaj, kjer je bil žrtev otrok, recimo zaradi tvoje družine in tega, da imaš sam otroke, ni enostavno, hitro lahko izbruhnejo čustva, ampak to moraš vzeti v zakup, ker je to del službe. Tudi veliko stvari se je v policiji spremenilo, odkar sem vstopila v njene vrste, toda še vedno grem vsak dan z veseljem in z nasmeškom v službo. Pravzaprav biti policist ali policistka ni poklic, ampak poslanstvo, pa naj se sliši še tako klišejsko.« Da je življenjsko pot Vesne Gradiščaj zares zaznamovala uniforma, priča tudi, da je njen soprog vojak Slovenske vojske in vojaško uniformo prav tako nosi njen brat.
Delo vodje policijskega okoliša ni delo od sedmih do treh, saj jih zato, ker jih je domače okolje sprejelo za svoje, pogosto pocukajo za rokav na cesti, v trgovini, marsikdaj jim telefon zazvoni tudi ponoči – tu in tam le zato, ker si ljudje želijo, da jim kdo prisluhne.