Ko zdajle razmišljam o tem, se vprašam, ali nisem bila takrat pod vplivom kake substance. Oziroma, zakaj pri bogu sem ga to vprašala? No, ker me je verjetno zanimalo. Saj vprašati ni greh, a ne? Ali pa sem potrebovala kak dober žur, res ne vem … očitno prekleto potrebovala.
A zdaj končno razumem, kaj pomeni in kako se počuti tisti, ki ga polije mrzel tuš. Tako je. Rekel je – ne.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Vrhunski rezultati soboških košarkarjev na turnirju v Poreču
Košarkarski klub Murska Sobota se je udeležil močnega mednarodnega turnirja Adria Basketball v Poreču s kar štirimi ekipami mlajših selekcij ter dosegel sijajne rezultate in si prislužil štiri nagrade.
No, pravzaprav ni rekel ne. Nekaj trenutkov je bil tiho (le kaj se ljudem takrat plete po glavi?). Nato se je čisto na kratko in malo nenavadno zasmejal in rekel: "Nisva še tako daleč." Ne spomnim se točno, o čem je tekla beseda naprej. Kolikor naju poznam, sva menjala temo. No, jo je on. Ker je vedel, da bi se znalo ne ravno prijetno končati. Čeprav se še ni. Končalo namreč.
Vse svoje življenje nisem mislila, da je poroka nekaj zelo pozitivnega. A nekje pa le vrta ena čisto majčkena, majčkena željica. Da bi tudi jaz nekoč rekla "da".
Večkrat se zaprepadena vprašam, ko pri sebi opazim kako res ne hvalevredno željo, lastnost, kaprico ali kaj podobnega, od kod to pride. In željo po poroki seveda pripisujem socializaciji. Ki je dandanes hvala bogu malo drugačna kot včasih. Danes namreč tudi deklice že igrajo fuzbal in to ni več nič posebnega. Mene so namreč še gledali kot marsovca, ker sem raje kot skakala gumitvist, igrala nogomet s fanti. No, že takrat sem si očitno rada izbirala boljšo družbo:) A šalo stran; torej - socializacija je pač tako naravnana. "Poročila se boš. In rodila otroke." A ker sem pač taka, sem večino stvari, ki so jih počeli drugi, odklanjala. Že vnaprej. Ker takrat še nisem vedela, da je isto sr…, če hočeš biti "drugačen", kot če hočeš biti "enak". Niti eno ti namreč ne zagotavlja, da boš izražal sebe. Kvečjemu boš odražal. Ali pripadnost z belo čredo ali pa pozicijo "jaz sem črna ovca". Na srečo sem to prerasla. In ugotovila, da bi se pa tudi jaz poročila. Ne zato, ker to počenjajo drugi. Ampak preprosto zato, ker si to želim. Očitno je bila socializacija uspešnejša, kot sem mislila :)
O porokah sicer mislim, da spadajo med take žure, na katerih se da imeti fajn, a le, če ni tvoja. Ker sem bila doslej na večinoma tako-mora-biti-in-nič-drugače porokah. Na takih, ki so morale zadostiti vsem formalnostim in togostim in se nato še ukvarjati z 200 gosti. Od kod jih jemljejo? Z nekaterimi se vidiš prvič in zadnjič v življenju. Zakaj na svojo poroko povabiš nekoga, za katerega niti ne veš, kako mu je ime? Zato si sama želim majhno in okusno, z malo ljudmi. S tistimi, ki so res moji. Rada bi se poročila pod milim nebom, na cvetočem travniku, v parku, nekje med zelenjem. Skratka sproščeno in svobodno.
A zdaj pride glavno vprašanje – zakaj? On namreč misli, da "pred" in "po" ni drugače popolnoma nič, razen da bo njegova denarnica doživela blazno shujševalno kuro. A zadnjič sem ugotovila, v katerem grmu sedi zajec.
Še vedno namreč drži, da ti, če pač ne gre, tudi ne vem kaki pečati in podpisi in formalnosti ne pomagajo. Če se dva ne razumeta ali nimata več rada, tudi papir od poroke ne bo pomagal. Ljubezni se pač ne da dati na papir. Formalizirati. Ali uokviriti. O čemer govorijo zagovorniki "koruze". Se strinjam. Ljubezni se ne da niti izpovedati. Oziroma je tudi izpoved le grob približek tistega, kar čutiš. Mogoče se jo da – bolj kot povedati – pokazati, pa tudi to je le približno. Ljubezen pač čutiš. Ali pa ne. A povedala vam bom zgodbo, po kateri mi je jasno, zakaj se poročiti. Oziroma, zakaj se nekaterim to ne zdi potrebno. Bistvo vsega pa je – prevzemanje odgovornosti.
Vsak popoldan je treba iti po otroka v vrtec. To je dejstvo. Otrok je tam le do treh ali štirih. Nato ga odpeljejo starši. Tako pričakujejo, ne le vzgojiteljice, predvsem otroci. In tudi starši. Pri čemer moraš biti ti tam, tudi če prekle padajo. Ne moreš reči otroku – danes me pa ne bo, ker se mi ne da. Ker grem pit. Ker imam ogromno dela v službi. Ker je lepo vreme in grem na sprehod sama s sabo, recimo. Ne, ti moraš biti tam, tudi če sekire padajo z neba. Njemu pa seveda ni treba. Tako misli on, da se razumemo. Ker, ko sem ga zadnjič vprašala, ali bo končal delo pravočasno, da lahko greva v vrtec, je rekel: "Ne vem." "Kako ne veš?" sem vprašala. To ni odgovor. Odgovor je da ali ne. Pravzaprav je odgovor samo da, druge možnosti ni:) Sploh, ker nima službe, kjer bi "prišlo nekaj vmes". In sem šla po otroka seveda sama. Ker jaz pa ne morem reči "ne vem", "mogoče", "bomo videli".
To je isto kot s poroko. Nima zveze z ljubeznijo, ima pa z odgovornostjo. Otroka imaš neskončno rad, a neodvisno od tega si do njega tudi neskončno odgovoren. Ne za njega. No, to tudi, ko je še majhen. A odgovoren si predvsem do njega. V tem je razlika. In tisti trenutek sem vedela. To je narobe! Današnji moški imajo probleme z odgovornostjo. Itak. Isto je s poroko. Gre za obljubo. Za odgovornost do odnosa, do vajine ljubezni, do sebe pravzaprav. Sploh ne za odgovornost do njega. Ampak do sebe. Ker rečeš – tako je, vzamem te in te bom ljubila in bom skrbela zate in te ne bom zapustila, tudi če boš mi šel vmes tako na živce, da bi te raje požrla, kot pa še naprej prenašala. Zato, ker je to le vmes, v osnovi te imam namreč rada. V dobrem in slabem bom ob tebi. Bom. Tu bo moja rama, na njej se boš lahko spočil, napil bližine, karkoli. Tu bom. Verjemi. Bom. Tudi če prekle padajo. Pravzaprav bom tu zate tudi brez papirja;)
Ne pa "ne vem". Kak odgovor je pa to, lepo prosim? Kot če bi rekel "nisva še tako daleč". Takrat sem si rekla – eh, ne bom ga več spraševala. Enkrat je bilo dovolj. Takrat nisva bila dovolj daleč, danes pa sva s tremi otroki in s kreditom že predaleč. Ne bom ga poročila. K… ga gleda.
A pogosto se ujamem, ko vidim kako res lepo jaso. Ali krasno drevo. Pod to jablano bi pa rekla v dobrem in slabem. S tabo bom, verjemi. In name se lahko zaneseš.
Ker mi to manjka. Ne, toliko da bi kdo povedal meni, ampak da bi jaz nekomu. Povedala in obljubila. Pa ne za vedno. Samo za danes. In spet za danes. In danes spet … in spet … in spet. Ker smo pravzaprav le danes. S papirjem ali brez. Jutri? Nihče ne ve, kaj bo jutri. Mogoče pa … mogoče bom pa spet vprašala. Tokrat za spremembo koga drugega ;)
