Ste se kdaj zbudili in je bila prva misel, ki vam je padla na pamet: “Danes bi bil rad nesrečen?” Ali pa “Želim si, da bi se danes res slabo počutila” ? Seveda ne. No, vsaj če ne spadate med mazohiste in je vaša največja sreča - če in ko ste nesrečni. Ampak takih je večinoma manj kot tistih, ki si želijo ne le hipne, ampak trajne sreče. In se ob tem ne zavedajo čisto prav, da je to pravzaprav nemogoče. Namreč, da sreča lahko sicer traja, a da občutek sreče ni neko zelo dolgo trajajoče se čustvo. “Sreča obstaja samo v obliki kratkih trenutkov” je stavek, ki sem ga nekoč slišala v enem od filmov. In s katerim se ne bi mogla bolj strinjati. Če bom kdaj imela kak vpliv na naše učne načrte v šoli, o čemer sicer dvomim, ampak vseeno, bom predlagala, da se ta stavek vključi nekam kot nujna vsebina za učenje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Se v ljutomerski knjižnici ponavlja lanski scenarij iz soboškega zdravstvenega doma?
Občina sprejema nov ustanovitveni odlok, svet zavoda pa hiti s postopkom imenovanja direktorja.
Sama sem si ga zapomnila enako dobro kot še enega od stavkov, ki mi prav tako še vedno ni pobegnil iz glave, čeprav - roko na srce - je od tod zbežalo že ogromno stvari, za katere bi bilo mogoče fino, če bi ostali … a to je že druga zgodba.
“Preplul sem oceane časa, da bi te našel.” A se človek kar ne stopi, ko sliši kaj takega?! A je - na žalost ta stavek le iz filma … in prej se ženska sprijazni, da ga nikoli ne bo slišala izrečenega le za njena ušesa, ne pa za vso kinoobčinstvo, bolje za njo.
A, da se vrnem na tiste kratke trenutke sreče. Zadnjič sem naletela na zanimiv prispevek. Gospod, ki so ga okarakterizirali za najsrečnejšega človeka na svetu, pravi, da ima sreča neke vrste navade. Oziroma, da lahko svoj um izurimo, da pogosteje in bolje zaznavamo občutke sreče in izpolnjenosti.
Naj vam kar takoj povem, da mi res najbolj na svetu dvigne pritisk to, ko mi nekdo, ki živi tak način življenja, da nikakor ne more vedeti, kaj je odnos, kako vzgajati otroke, in še kakega od banalnih vsakdanjih stvari - ker pač sam tega ne živi, saj je recimo zavezan celibatu - govori o tem, česar ne živi z vsako celico svojega telesa. Tega ne prenašam. Pridiganja. A ta gospod je bil videti čisto nepridigarski. Videti je bil prijazen, kot bi bil res skorajda najsrečnješi na svetu. In tudi dejansko ni pridigal, ni solil pameti, ni govoril kar nekaj tjavendan.
Sicer, roko na srce, tudi jaz bi bila najsrečnejša na svetu s tistim razgledom iz njegove sobe in z dejstvi, da lahko recimo spi, kakor dolgo želi, da mu šef ne nalaga vsak dan še dodatnega dela in da mu vsake proste sekunde življenja ne okupirajo mulci s kričanjem in kreganjem o tem, kdo da je tokrat spet za kaj kriv.
A zanimalo me je, kaj bo povedal. Hkrati pa sem si ga predstavljala, kako in kaj bi govoril, če bi mu na štedilniku vrela župa, če bi ga v kotu čakal sesalec, kup cunj in cvileči mulci. Da o večno nezadovoljnem partnerju in še šefu sploh ne izgubljam besed.
Vse, kar sem slišala iz njegovih ust, sicer drži, tega ne morem zanikati. A - kot rečeno - vse to je teorija. Praksa pa? Njegova očitno laufa; kaj pa moja?
“Potreben je čas,” je med drugim rekel gospod, ki sem ga poslušala, Matthieu Ricard. Pa smo spet tam. Pri času. Jaz sem srečna, ne morem trditi, da ne, a - sem dovolj? Občutim na dan dovolj tistih drobnih in kratkih trenutkov sreče? Lahko sicer trdim, da občutek sreče premosorazmerno raste s časom - več časa imam, večji je moj občutek sreče. Manj ga imam, več stresa mi pride do živega. Torej - Tibet, samostan in 20 ur meditiranja na dan? Neeee. No … mogoče bi mi prav zdaj, ko sem neskončno utrujena, tibetanska ali samostanska scena prav prišla mogoče za teden ali dva. Drugače pa … nisem jaz za to.
Moja sreča je razbita v majčkene trenutke. Med štedilnik in dretje; med teren in vedno nove naloge. Pa tudi med knjige, članke, črke, glasbo … Pa tudi moj razgled ni ravno zanič. Čas? Saj je tukaj. Vsi ga imamo v lasti, vsak dan popolnoma isto količino kot prejšnji dan. In samo od nas je odvisno, čemu ga bomo namenili. Razmišljanju o tem, kako smo nesrečni, ali akciji za to, da bomo počeli vse, kar nas osreči. Tisti trenutek. In samo od nas je odvisno, ali bomo svoj um strenirali tako, da si bomo čim večkrat povedali, da smo dejansko srečni. Ne manjka nam namreč res čisto nič bistvenega, vse dokler imamo - sami sebe. Predvsem pa zavedanje o tem.
