Verjamem, da se vam je že zgodilo. Ne, da bi se vam je..lo, kot se lepo in kleno slovensko izrazimo, za nekoga ali za nekaj. To ne. Ampak, da je bila glava enostavno … prazna? Nič za povedati. Nič za vprašati. Ena sama samcata ideja ne tava nikjer, kaj šele po glavi. Pa ne le glava. Vse. Celo telo – komaj čaka, da se napolni, spočije, naspi. Srce … je sploh še tukaj? Glava – najprej bi jo moral sprazniti, šele potem bi lahko šlo tudi kaj notri. Roke težke kot tona kamenja, noge se komaj vlečejo za vami. Skratka – počutje kot tik pred penzijo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Vestnikova osebnost Pomurja je postala ambiciozna športnica
Medijska hiša Vestnik je s pomočjo bralcev izbrala Vestnikovo osebnost Pomurja minulega leta.
Ja, seveda, se zgodi, boste rekli, to je človeško. Problem je, če se vam to zgodi prepogosto. Danes. Jutri spet. Naslednji dan pa spet ista pesem. Ker dvomim, da spadate med pogumneža, ki je upal svojega šefa izpostaviti posebnemu testu vzdržljivosti. Njegove vzdržljivosti namreč. In ste si – zaradi pregorelosti, preutrujenosti, prenapolnjenosti ali česar koli že – poizkušali vzeti dopust recimo …. vsakih štirinajst dni? Niste? Bi pa bilo zanimivo poizkusiti, ne? Javljajte, prosim, rezultate, če boste šli v ta vratolomen poizkus. In ga opravili brez posledic – najverjetneje pa brez dopusta … in z enotonskimi nogami še naprej.
Je kar sr… ja, ko se to zgodi. Ker nekako ne moreš stisniti pavze in reči - vse naloge, zadolžitve, zahteve, zdaj pa lepo počakate tam v kotu. Jaz pridem takoj. Ko se naspim, spočijem, napolnim. Karkoli. Ve lepo počakajte in ne hodite nikamor, jaz pa pridem, ko pridem.
Takega gumba še, kljub vsej silni tehnologiji, ki jo že imamo, ne poznamo. In dvomim, da bo kdaj obstajal. S problemi izpraznjenosti – sploh s prazno glavo, to je bil moj pereč in pogost problem predvsem v šoli pred tablo ali praznim listom testa – pa se srečujem tudi jaz. Sploh, kadar je tempo tak, da človek še tja, kamor gre še cesar peš, nima časa iti; ali pa se ne more spomniti, ali je in kdaj je nazadnje šel. In hvala bogu za ljudi, ki me spomnijo, da je četrtek. Četrtek zvečer, ko se zavem, da je pred mano – poleg službenih obveznosti, saj sem pravkar s terena, otrokom je tudi še potrebno to in ono – meni pa je pravkar potegnilo, da je pred mano še pisanje – kolumne. O? O čem? Dobro vprašanje.
Ena nič zame, da v hektiki ne izgubljam glave, čeprav po navadi že imam idejo - vsaj en večer prej - katero kost bom tokrat vrgla. A, ne, danes je nimam. No, ampak, vse je enkrat prvič, bi rekel moj oče. In bi, kot vedno, imel prav; jaz pa dodajam samo še – in upam, da ne bo naslednjič spet isto. Tokrat me je rešila knjiga; kdo pa drug.
Na pol tekla sem mimo svoje nočne omarice, na poti med mojo kopalnico, v kateri je bila krema, ki sem jo potrebovala, in otroškimi sobami, kjer so bili uporabniki kreme, ko sem na omarici zagledala - knjigo. Malega formata; opazna zaradi črnih, trdih platnic in kratkega, belega naslova. K… gleda. Nisem je odprla. Vem, kaj piše v njej.. Tisti trenutek sem si rekla »K… gleda pa še kolumna.« Konec koncev sta avtorja k.. gleda principa med številnimi dobrimi napisala: »Ni treba, da vam vsakič uspe. K.. gleda.«
Tokrat sem preživela. A – kot sem rekla – dvomim, da se bo to lahko dogajalo velikokrat. Bom pa naslednjič, ko bom spet spuščala princip k.. gleda v svoje življenje, preizkusila tega: »K.. gleda. Ostanite vpostelji, dokler vam ne postane dolgčas.« Ne vem, katerega leta gospodovega to bo, upam pa, da čim prej.
