vestnik

Vida vidi: O besedi, ki ni konj

Vida Toš, 12. 10. 2018
Pixabay
Molk včasih pove več kot tisoč besed.
Aktualno

Toda – ali lahko brcne kot slon? Oziroma, zakaj je včasih bolje biti - tiho.

Najprej o tem, enem najbolj smešnih slovenskih pregovorov. Beseda ni konj. Kaj za vraga naj bi to pomenilo? Sama sem bila namreč vedno prepričana, da je pravi pomen v tem, da je bolje, da paziš, kaj poveš, saj te lahko drugače »brcne«. Kot konj, logično ne? Ampak sem pa zadnjič slišala še eno razlago, ki je malce drugačna. In pravi, da naj bi to, da beseda ni konj pomeni, da pač povej, kar imaš, saj nič ne stane. S tem se nekako ne morem strinjati. Zato, ker nas vedno »stane« tisto, kar izrečemo. Ne v denarnem smislu, pač pa drugače. V valuti, ki je ni še nihče poimenoval in je povezana s tem, kar je naše bistvo – ne možgani, pač pa srce. Res je namreč, da veliko – v tej, drugi valuti, ki mi je bliže kot evri – stane predvsem beseda, ki je težka. Ker tistega, ki jo sliši boli in teži, nas pa – po bumerang logiki, po kateri deluje karma – sreča oziroma zadane kmalu, prekmalu. Resda pa mislim, da z lepimi, pozitivnimi in pohvalnimi besedami po mojem ne bi smeli varčevati.

f1b68a148df9c1fda8e96c64b8b1e497
Pixabay
Težka beseda še težje pade, če je napisana,

Samo nekaj dni nazaj sem recimo gledala video o poizkusu, ki so ga na neki ameriški šoli izvajali otroci. Odločili so se, da namreč naredijo poizkus o moči besede. Želeli so ugotoviti, kako na nekoga – v tem primeru je šlo celo za rastlino, torej poizkusa niso izvajali na živalih ali celo na ljudeh – vpliva, če posluša prijetne in kako, če posluša neprijazne besede. Vzeli so dve rastlini, enako veliki in enako bujni. Nato so otroci obema, ločeno rastočima rastlinama govorili in pripovedovali; a različne stvari. Ena je bila deležna samih pohval in prijaznih ter pozitivnih pripomb, druga, nasprotno, kritik in negative. Pri tem – kar se mi je zdelo zanimivo, saj verjamem, da besede dejansko nosijo energijo; a samo, če so resno mišljene – otrokom niso rekli, da morajo tudi misliti tako, kot govorijo, da naj pač samo govorijo. Vsak dan, večkrat naj eni rastlini povejo, kako lepa je in kako so ponosni nanjo; da verjamejo vanjo, da jo imajo radi in podobno. Medtem so drugi rastlini – obe sta bili na začetku videti enako veliki in bujni ter zeleni – govorili grde besede in stavke z negativnimi pomeni; kako ni nič vredna in kako je ne marajo ali ne želijo več gledati. Učinek? Če je realen (jaz imam sicer na sumu čistilko … da je eno rastlino zalivala s posebej dobro vodo, drugi pa je porednica privoščila le kis ali kaj podobnega … a – to je bil le moj pomislek) je bil rezultat neverjeten. Tista lončnica namreč, ki so jo imeli otroci »radi« - le z besedami torej – je bila bujna, zelena, listi svetleči. Druga, ki so ji govorili sovražne, negativne besede, je povesila liste, bili so porjaveli, odpadali so.

7bdae584703800e0dcdb4dc05beb6c92
Pixabay
Bodi prijazen. Vedno.

S tem so želeli otrokom pokazati, jih naučiti, kako pomembno je, da smo do drugih prijazni. Ni treba, da jih ravno hvalimo – če jih recimo težko gledate, boste težko izustili kaj dobrega – smo pa lahko vsaj prijazni. »Ker?« boste vprašali. Če vas že nič drugega ne prepriča, pomislite vsaj na bumerang. Včasih, v skupni državi so temu zelo povedno rekli »sve se vrača, sve se plača« - torej, vse se vrne. Ali, kot temu prav tako zelo nazorno rečejo nekateri »Karma is a bitch«, torej »karma je pras…«. Le zakaj … mogoče zato, ker se ti vrne prav vse, kar si ti naredil drugim – tako dobro kot slabo.
Da je govorjena beseda, če je negativna, težka, neizmerno težka, je dejstvo. Da je taka, težka beseda še težja, če je napisana, prav tako. Ne vem točno, zakaj. Mogoče, ker jih, poleg tega, ker jih slišiš, še vidiš; mogoče zato, ker jih lahko prebereš večkrat. Če ti nekdo reče, da si k…ba, je to drugače, kot če ti to tudi napiše; to je močnejše, težje. Poleg tega je bolj premišljeno. Če nekomu nekaj zleti iz ust, je to najverjetneje izrekel v afektu; mogoče ni tako hotel ali točno tako mislil. Če napiše, je za to potreboval čas in razmislek.


Zato je dobro, da se dandanes, ko tako ali tako živimo v družbi kratkih sporočil – pa naj bodo to zapisi, namenjeni več bralcem, v komentarjih na katerem od družbenih omrežij, ali pa osebna sporočila, ki so namenjena le enemu in jih pošiljamo preko najrazličnejših modernih komunikacijskih kanalov – tega še bolj zavedamo.
Sama vem, kako mi težke, poleg tega pa še na težek način izgovorjene besede dobesedno obležijo v želodcu. Fizično obležijo. Malo kasneje se ta teža iz želodca ponovno odraža na fizičnem – po želodcu me boli še glava. In mogoče je tudi v tem najti odgovor, zakaj nekateri tako radi komuniciramo z živalmi. Ker ni treba uporabljati besed. Sporazumevamo se le z očmi, gibi, s tišino. Konec koncev je tudi tišina lahko nekaj, kar pove več kot sto besed. Ali, če vam je bližje glasba, kot je rekel Miles Davis, neverjeten jazzovski glasbenik: »Ne gre za note, ki jih igraš, ampak za tiste, ki jih ne igraš.« Popolnoma delim njegovo mnenje. Prav to je umetnost, ki se je še učim – da je včasih bolje, kot karkoli reči, biti tiho. Pri tem se ne bojim, da bi karkoli ostalo neizgovorjeno; tišina, molk, pogled ali gib včasih povedo več. Predvsem pa so - popolnoma iskreni. Besede znajo biti zlagane; tišina, pogled ali gib pa lažejo le redko kdaj.

Pixabay
Lepa beseda lepo mesto najde je meni zelo ljub pregovor.