Vse njih sem imela iskreno rada, brez tega v to ne bi mogla iti; življenje je pač naneslo, da jih nisem srečala pravočasno. No, na nek način sem jih; a ona, ki je postavila plot okrog njih, jih je prej. Tako sem se tudi jaz - da, mea maksima culpa - znašla med izvajalkami “športa”, ki spada med najbolj priljubljene športe na svetu. Kakšen nogomet, lepo vas prosim! Skakanje čez plot, to je pravo. Pomislite, kako bi bilo šele to gledano: svetovno prvenstvo v skakanju čez plot!
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Vestnikova osebnost Pomurja je postala ambiciozna športnica
Medijska hiša Vestnik je s pomočjo bralcev izbrala Vestnikovo osebnost Pomurja minulega leta.
Tako so bile tovrstne “športne” aktivnosti, ki so vključevale skakanje čez plot nekaj časa kar priljubljen - čeprav nisem preveč športni tip - šport v mojem živjenju. In kar pogost. Poleg tega ne morem reči, da mi niso veliko dale, pa ne le v smislu nekih izkušenj, ki štejejo v postelji.
Za skakanje čez plot ni bila odločilna moja starost, saj bi danes tako, za neke vrste opravičilo, lahko rekla, da sem bila mlada. Dobro, bila sem, a to nima veliko zveze z izvajanjem tovrstne “športne panoge”. Več ima s tem, koliko odgovornosti želiš prevzemati. In - dokler nisem bila toliko zrela, da bi bila v svojem življenju pripravljena prenašati nekoga, ki bi mu tudi prala, za njim čistila in ga bila sposobna poleg sebe gledati in poslušati tudi 24 ur - tako dolgo je bil zame aktualen ta šport. Kajti zame zveza ni prava zveza, dokler si skupaj samo toliko, kolikor tebi paše in delaš samo tisto, kar je “fajn”. V pravi zvezi si, ko ne moreš reči: “Hej, čao, grem, da se malo spočijem, naspim in se vidiva, ko mi bo bolje.” Ali pa: “Tega pa jaz zdaj ne bi. Tega mi pa ni treba.” Če si v zvezi, se ne da izogniti ničemur, še dreku ne. Tudi dobesedno.
Ne bom rekla, da sem na svoje skakanje čez plot - čeprav torej v večini primerov plot ni bil moj, jaz sem bila torej takrat “ledik in fraj” - ponosna. Kaj pretirano pa se tudi ne ukvarjam s tem, kaj si boste o meni poslej mislili. Spomnim se znanca, ki mi je tako - po eni od mojih kolumn - rekel, da mi pa tega vsega res ne bi bilo treba izdati, saj, kaj da bodo zdaj drugi vse vedeli o meni. No, to tako ali tako že veste, da mi za mnenja drugih dol visi. Enako mi je popolnoma vseeno, koliko vedo o meni. Pomembno mi je, da vem jaz. In - ali vem. Jaz sem tista, ki sem čisto vsak trenutek življenja z mano. In nihče drug. Pomembno je torej, kaj vem jaz.
Ponosna torej nisem prav zelo na tole skakanje; predvsem mi je žal žensk, ki so bile na ta način prevarane. A, kot rečeno, varanje je bilo v mojih primerih na drugi strani, ne z moje strani. Kar pa ga seveda ne opravičuje in zdajle se jaz niti približno ne vlečem nazaj. Skakanje čez plot ni pretiran zločin, športna panoga pa tudi ravno ni. A ne zato, ker “kaj bodo pa drugi rekli”. Ali pa zato, ker si je nekdo drugi izmislil, da se to ne sme. Ne. Dejstvo je, da je monogamija - ali, kot je nekoč krožilo po spletu, da je menda nek otrok v svojem spisu napisal “monotonija” - pač pravilo naše, zahodne družbe. In mi smo jo ponotranjili toliko, da nima veze, ali to nekdo ve, ali ne. Da namreč ti skačeš. Pravzaprav sploh ni odločilno, ali partner zve, da je rogonosec. Odločilno je, da veš - ti.
Kdo je tisti, s katerim človek zaspi? Sam s seboj. S kom se zbudi? Sam. Samo sam s sabo si. Vedno. Za veke vekomaj. In sebi poveš: ne, tega pa si ne bom delala. Ker? Ker - kot pravi tista brezvezna reklama - ker se cenim? Bi lahko rekla, ja. A brez neumnih reklamnih parol se to čisto preprosto reče - ker sama s sabo rada mirno spim. Fino je uporabiti posteljna znanja in zaspati po njihovi uporabi; zaspati poleg njega. Še bolj fino pa je zaspati, ko - poleg njega, ali pa čisto sam - zaspiš mirno. Ker veš. Ti. To, ali ve tudi on, je drugotnega pomena. Veš, da plot ni nekaj, kar je postavil nekdo drug. Postavil si ga ti. Sam. In to celo sam sebi. Ker samo tako mirno spiš. Sam s seboj in - ali pa - poleg drugega.
