vestnik

Vida vidi: Plot, drugič

Vida Toš, 19. 10. 2018
Pixabay
Kakšno lekcijo mi je življenje naplavilo tokrat?
Aktualno

Kaj je varanje? In – dodatno, težje vprašanje – koga sploh varamo?

Sedela sva v avtomobilu, ta je stal pred semaforjem; svetila je rdeča. Sedela sva in gledala ven, vsak skozi svoje okno. Brez besed. Tišina; tako debela, da bi jo lahko rezal. Radio je igral »goodbye my almost lover«, midva pa … Pazila sva samo, da se ne pogledava, da se niti slučajno ne dotakneva. Ne nenamerno, kaj šele z namenom. Besede? Niti enemu ni padlo na pamet nič. Niti eden si ni upal … ne tokrat.

94fe03ffea1ced2264225cb6da1ee70c
Pixabay
"Goodbye my almost lover"...

Še nekaj dni nazaj – sedela sva v avtu pred istim semaforjem - so bile njegove roke v mojem mednožju, moje na njegovem. Sicer se je s tem takrat tudi končalo, a … Tokrat je bilo nekaj drugače. Ne v nama, med nama. Notri, v vsakem od naju je bilo še vedno isto, a …
Peljala sva se s kave, na kateri sva se zmenila, da ostane med nama vse na platonski ravni. Oba sva bila namreč »zasedena«, torej že v neki zvezi. Težko je bilo; glava lahko določa, kako in kaj, a srce ima svoje poti. Zato je to … hudo prenesti. Z eno besedo torej – kontrolirala sva se »poln gas«. Srce pa je zahtevalo svoje, želelo je še.
Prav o tem sva se pogovarjala, nobeden od naju ni želel nikogar prizadeti. Hkrati niti eden od naju ni bil pripravljen na spremembe. Med nama se je »sprememba« sicer zgodila, a doma? Ne, strinjala sva se. Naj ostane, kot je. Seks – med nama - torej ne pride v poštev. Pika.

f6205b8e7c941584010d862736395b79
Pixabay
Težko je bilo; glava lahko določa, a srce ima svoje poti.

Kaj pa dotiki? Pogledi? Komplimenti? Moje srce je kričalo … moje oči so si želele le njegovih … moje telo … zdelo se je, da se bom zdaj zdaj razletela na tisoč koscev … bolečina je bila fizična … A – sklenila sva, da je tako prav.
Zato tišina v avtu. Zato pogledi stran. To bova zvozila, je rekel. In jaz sem si želela, da bi imel prav.
A veste, kako pogosto rečejo? »Kar ne veš, ne boli.« Drži. To drži. A – kdo? Kdo »ne ve«? In kdo ve? A so drugi pomembni? In ali nismo – v tem primeru – najpomembnejši mi? Pogosto imamo namreč, ko si obetamo kakšno fizično veselje, ki je mogoče celo prepovedan sadež, na jeziku stavek »Saj ne bo nihče vedel«. A to ne drži povsem. Kaj pa – jaz? Jaz bom vedela. Bom, ne? Si bom zapomnila? Ja, seveda; zelo verjetno da ja. In? Zato tisti »nihče« mene sploh ne zanima. Zanima me, kaj bom jaz delala z informacijo; kako jo bom jaz sprocesirala. Jaz. Najprej jaz; šele potem, kako jo bo sprejel kdo drug …

f206a14995c4f6513cdf108c8cd5d4b3
Pixabay
Možgani so rekli: pravilno. Kaj pa je reklo srce?

Dobro, odločila sva se – ni »mrdanja«, dokler neka druga zveza traja. Pravilno, so rekli možgani. Kajti, ena najtežjih misli je, da je tebe tvoja boljša polovica nekje ali nekoč prevarala. In, če si ti ne želiš, da bi tebe nekdo varal, mu seveda – po principu ne delaj drugemu, kar ne želiš, da bi nekdo delal tebi – tudi ti ne narediš tega. A … kako daleč seže pojem varanja? Kje se začne? Že ob misli? Ob pogledu? Lepi besedi, duševni bližini?
Odvisno, najverjetneje. Kajti, če si ob bližini drugega ali ob pogledu nanj predstavljaš, kako izvajata različne vratolomne posteljne vragolije, potem je to čisto varanje. Čeprav le v glavi. Če pa si želiš bližine nekoga, ker si želiš le zaupnika, prijatelja, toplino – duševno seveda, brez fizične – pa je to najverjetneje daleč od tega, da delaš slabo. Ampak samo, če se ti torej v glavi ne vrtijo vsi možni scenariji skoraj porno filma.


Sem pa, kar nekaj časa po opisanem dogajanju, zasledila zanimiv zapis. Ki poskuša povedati, da ni pomembno, komu in kaj se dogaja. Pa tudi ne, zakaj; s tem si ljudje namreč kar pogosto razbijamo glavo: »Zakaj se to dogaja prav meni?« je klasično vprašanje. Napačno. Jaz se skušam – saj ne, da bi mi vedno uspelo, a vseeno – se poizkušam vprašati: kaj mi to, kar se dogaja meni, govori? Kaj me uči? Kakšno lekcijo prinaša? In zakaj?

d90bbb271d491562fc2b21116586b95c
Pixabay
Šele, ko preteče nekaj časa, lahko rečeš, da je bilo nekaj prav, ali narobe.

Odgovor je tisti trenutek, ko se to vprašaš, seveda neznanka. Velika, nerazrešljiva; takrat. Ko preteče nekaj vode v rekah in nekaj peska v peščenih urah, pa se počasi izlušči. Šele takrat lahko rečeš »Aha! Bilo je dobro.« ali pa »Le zakaj nisem poizkusil!«. Šele, ko mine. Čas. Prej je nemogoče vedeti. Ali pa je – in tako je zelo pogosto – odgovor tudi takrat še vedno v megli.
Kako je bilo v mojem primeru? Sva srečna? Oba? Skupaj ali vsak zase?
»Vse je v redu, tako kot je,« je stavek, ki ga boste pogosto slišali iz mojih ust; »Če ni v redu, še ni konec,« pa se je vedno pošalil moj oče.

Pixabay
Svetila je rdeča.