vestnik

Vida vidi: Točka ‘J… mi se’

Vida Toš, 11. 5. 2018
Pixabay
Aktualno

Pomembno je le, da lahko mirno zaspiš; drugi si itak mislijo, kar si želijo, ne glede na to, kaj delaš ali kaj govoriš.

Ne, ni tista, na katero ste pomislili. Točka namreč. Le kaj bi brez slavne, tako opevane točke G? Ki pa je skoraj tako kot jeti ali Nessie - nihče je zares ni videl in pravzaprav sploh ne vemo, ali dejansko obstaja. Da so jo našli znanstveniki, moški po vrhu? Eh, česa vse niso odkrili znanstveniki … Skratka - tokrat ne bo tekla beseda o tej, ampak o eni čisto drugi točki. Ki pa je na čisto drugi strani našega telesa - namreč v glavi.
Se pogovarjam zadnjič z enim od bralcev našega medija, ki me pohvali. Všeč mu je način, kako pišem, pravi; predvsem to, da sem iskrena. Takoj rečem - kar je nasploh moja značilnost, da prej rečem, predem pomislim - da se mi gladko žvižga, kaj si drugi mislijo. O meni in o tem, kar pišem. Da sicer že en čas tečem ta maraton in da vedno ni bilo tako; da se torej ne bi ozirala na mnenja drugih. Pa ne zaradi tega, ker me je mama poizkušala tako vzgojiti in ji seveda ni uspelo. Večkrat me je namreč, skoraj vedno neuspešno, poskušala ‘strašiti’ s tistim, zdi se, da Slovencem prav posebej znanim - ‘kaj bodo pa drugi rekli?!’. A ni vžgalo; vsaj zares ne. In večja ter starejša sem bila, manj me je stavek o mnenju drugih zanimal.

ca4380fa1eca7b30ff07f44626796911
Pixabay
Včasih sem tudi jaz ovca.

Seveda sem bila kdaj pa kdaj ovca; drugače v družbi ne preživiš. Sploh, ko si še mlad. Še pogosteje sem bila črna; ovca namreč in to mi je bilo celo všeč. Sem pa prišla v svojem življenju do ene točke, da lahko rečem: dovolj pretvarjanja. Zakaj, čemu ? Predvsem pa - komu lažeš?Pred kom se pravzaprav pretvarjaš? Ja, to je bistveno vprašanje. Pred kom? Ni pomembno, ali drugi vedo. Pomembno je, da veš ti. Važno je, da ti veš, kje si, da lahko zvečer mirno zaspiš; drugi si itak mislijo, kar si želijo, ne glede na to, kaj delaš ali kaj govoriš.

3e85da5227da39568ae5c0fffed80191
Pixabay

A ko je bilo pogovora konec, sem razmišljala - pa to res drži? Da mi je vseeno? Meni, ki nosim deževnike dol s ceste, da se, reveži, ne bi posušili. Meni, ki odpiram okna in se deset minut mučim, da spravim ven presneto muho. Meni, ki mi ni vseeno za tistega zapuščenega psa, za ono čudno mačko in niti za tako oddaljeno zadevo kot je ozonska luknja? Ni mi vseeno, če vidim koga v težavah, vsakemu bi pomagala; nočem spravljati ljudi niti v zadrego, kaj šele v težave.
In - da bi mi bilo vseeno, kaj pišem sama o sebi, o svojem življenju, svojih razmišljanjih, o sebi? Ja, moram priznati, bo kar držalo. J… se mi kako se drugi opredeljujejo do mojih misli. Ni mi vseeno za črve, polže, rože in ostalo živo ali neživo naravo okrog mene, mi je pa vseeno za mnenja. Ne bom rekla, da me pohvala ne poboža; absolutno sem je vesela. Ne bom zanikala, da me kritika ne potolče; seveda me. A v bistvu - tečem naprej. Malo bolj obtolčena, kot dan prej, a - hej, to je lajf! Nikdar nihče ni podpisal, da bo samo lepo in prijetno.


Drži pa eno; delno mi ni tako zelo vseeno za mnenja drugih. No, mi je. Vseeno mi je, kaj mislijo o meni tisti, ki jih ne poznam in ki pravzaprav ne poznajo mene. Mi pa - tako daleč pa še nisem - še vedno ni vseeno, kaj mislijo o meni tisti ljudje, ki so mi blizu. Tako sem globoko hvaležna svojemu najbližjemu, s katerim si delim hišo, mizo in posteljo - očitno pa ne čisto, čisto vsega - da me ne bere. Ker me ne. Zakaj? Nikoli ga nisem zares vprašala; ker mi - čisto zares - itak ne bi povedal. “Mi dovolj drugi povejo,” je komentiral zadnjič, ko smo se zabavali z družbo. Pol za hec, a malo vseeno zares. Sama pač pripisujem to dejstvu, da je moški. Ki sicer niso kaj veliko manj radovedni od žensk; nasprotno. A on pač spada v skupino tistih, ki se ne spušča v prevelike globine. No, mogoče do točke G, kam drugam pa najrajši ne.

Kaj zdaj berejo drugi