vestnik

Vida vidi: Zakaj ne bi več želela biti mlajša

Vida Toš, 24. 5. 2018
Pixabay
Sam.
Aktualno

Mladost, po tvoji temni zarji srce sploh ne vzdihuje. Ali, kako za nič na svetu ne bi več želela biti mlajša od pol stoletja.

Reče zadnjič prijateljica, ki ima presneto srečo, da lahko celo - no, vsaj ko ni sredi one pesmi, saj jo poznate: “Šta če nama, šoferima kuča” - ali, za tiste, ki se niste učili takrat še enotnega, srbohrvaškega jezika - “kaj bo nam, šoferjem hiša” - torej, ko ne divja po terenu, se prehranjuje, spi in nasploh večino svojega dneva preživi v avtu in za računalnikom - da torej lahko celo bere knjige. Jaz se sicer še komaj spomnim, kaj ta pojem pomeni, a tu ali tam (bolj tam), se kakšna še znajde v mojih rokah. Odprta, ne samo na moji nočni omarici, polna prahu.
No, reče torej tako prijateljica: “Berem manifest proti starizmu.” Gre za knjigo pisateljice in blogerke Ashton Applewhite, ki govori o še enem od številnih mitov naše družbe - o staranju.
Pogledala sem naslovnico, prebrala stavek ali dva na zadnji strani (ne vem, zakaj, ampak tudi časopise berem od zadaj naprej) in se zahvalila za - idejo. Kdaj se ji bom lahko zahvalila za knjigo, da jo bom prebrala, tega ne vem. Mogoče čez kakih 50 let … ko mi bo dovolj stila “šta če nama, šoferima …”, ko bodo mulci odleteli iz gnezda in ko se mi ne bo več zdelo življenjsko pomembno, da posesaš, obrišeš prah ali pomiješ okna.
Le pogled na knjigo, njeno vsebino in nekaj njenih stavkov, me je namreč presneto dobro spomnil na dejstvo, ki ga je pred leti - natančneje, ko je praznovala abrahama (kako veliko se je to včasih zdelo) - izrekla moja sestra. Bili smo prav na praznovanju njenega rojstnega dne, ko je rekla: “Nikoli več ne bi želela biti mlajša!”

6dfb7386ec85314fe0aeca4bcca80c1f
Pixabay
Želim si...

Takrat jih je dopolnila petdeset in jaz, trinajst let mlajša od nje, sem že razumela, kaj misli in predvsem - zakaj. Zdaj, ko je od tega minilo že skoraj desetletje, pa še toliko bolj razumem. Rekla je: “Ko sem bila dvajset, sem se grebla v šoli. Pri tridesetih sem ves čas in energijo porabila za male otroke, gradnjo hiše in službo. Štirideseta so čas, ko te najbolj ‘jašejo’ v službi. Zdaj sem petdeset in življenje se počasi umirja.” Seveda to o umirjanju ne drži povsem, saj je moja sestra izredno dinamična, pridna, ki se ves čas, tudi po uradnih šolah, ki jih je končala, še dodatno izobražuje; skratka - ne vem, če ima kak konec tedna sploh prost. A otroci so zrasli, imajo že svoje otroke, hiša stoji, služba pa se ti ne zdi več nekaj, kar bo propadlo, če si boš ti vzel odmor.
Z njenimi besedami se ne bi mogla bolj strinjati. Imam namreč odličen spomin in se mi še rišejo podobe iz mojih mlajših let. Katastrofa. Popolnoma razumem današnje otroke, ki jim je na nek način zaradi medijev in vse mogoče tehnologije, še težje.


Spomnim se sebe kot deklice. Seveda si nisem bila všeč; podobna sem bila fantu, s kratko, brezvezno frizuro. Počutila sem se, kot da sem brez rok ali nog; o vsem so se za nas odločali starši. Moji so bili še kar (no, ja), demokratični in so me vsaj o odločitvah, ki so zadevale mene, kaj vprašali. Pogosto sicer le, ker se spodobi, na koncu je itak obveljala mamina. Otroci smo rasli kot nekdo, ki nima pravice glasu. Potem odraščanje, najstništvo; še večja muka. Spreminja se ti telo, sovražiš ves svet in sebe v njem. Vsa dekleta so videti kot dekleta, le ti si kot siva miš. Joški? Kaj je to? Potem pa naenkrat - bam! In razmišljaš le še o operaciji, da bi si jih - zmanjšala. Fakulteta. Komaj čakaš, da prideš domov in se zapreš v sobo. Tako sem se prazaprav počutila večino svoje mladosti - da bi se najraje zaprla v svojo sobo. Če pa moram iti ven, pa le z vrečo za krompir, poveznjeno čez glavo.

a93e3033fc725ce31e410a8d9353a9ef
Pixabay
Cvet se hitro osipa.

Imela sem srečo, življenje mi ni nikoli prizanašalo in evo me zdaj. Pri dvajsetih sem se zaj… s faksom, pri tridesetih (pri meni je bilo malo zamika) s službo (no, ta vrsta zaj… traja pri meni kar ves čas ;)), pri štiridesetih z otroki in hišo. In komaj čakam, da bom - ne več kot petdeset ampak več kot šestdeset let stara! Staranja namreč ne vidim kot neke vrste bolezni in če si zdrav - iz mojih ust v božja ušesa - in če vse svoje fizične spremembe tvoja pamet vzame kot nekaj naravnega, zna biti prav staranje najlepša obdobje. Pravzaprav mu lahko - če vam gre pač staranje zaradi vseh prizvokov na živce - rečemo tudi: zorenje.

cf5d9d2e5fd83600d16360c104ae19b2
Pixabay
Starka.

Seveda se tudi to konča. In če smrti zdaj, dokler smo živi - in to bomo ves čas, dokler ne umremo, a ne? - ne vidimo kot konec, ampak kot začetek nečesa novega, potem staranje pravzaprav ni težava, ki bi se ji morali izogniti ali bolezen, ki bi jo morali preboleti. Če pa si želite proces zorenja preskočiti, pa morate svoje življenje končati, preden se postarate. Kako absurdno, a ne. Da moraš, če ne želiš biti star, umreti mlad? In si pri čisto istem koncu, kot nekdo, ki ima le nekaj let izkušenj več. Skratka - nihče od nas od tu ne bo prišel živ. In samo mi sami se lahko odločimo; ali bomo vzdihovali po minulih letih, po temni zarji mladosti, ali se bomo veselili vseh sončnih zahodov naše starosti.

6d7bf4e1aa3b0e79e4f9d4717e03f9c3
Pixabay
Sončni zahod.

Pixabay
Sončni vzhod.