Na Veseli jeseni leta 1980 je s pesmijo Cejli svejt je ringlšpiu zmagala Marjana Zelko iz Tešanovec, avtor pesmi je bil Geno Tinev starejši. Mlado učiteljico so kmalu po tem opazili v Slovenskem narodnem gledališču Maribor in jo povabili k sodelovanju. Kljub morda bolj gotovem učiteljskem poklicu, pravi danes njena hčerka, Katarina Bulatović, je mama izbrala – petje.
Njena hčerka smeje razloži, da sicer ni podedovala maminega in dedkovega smisla za glasbo, da pa ima rada umetnost, ki se ji zdi pomemben del splošne izobrazbe. Sicer, pravi Katarina, se bolje počuti “na drugi strani” – torej kot izpraševalka, ne pa kot nekdo, ki jo izprašujejo: “Zdaj vidim, kako je, ko nekdo drug prižge mikrofon (smeh).”
Po izobrazbi – in poklicu – je namreč novinarka, ki je občasno pero osrednjega slovenskega časopisa Delo. Ob tem tudi študira; čaka jo še leto dni magisterija, smer politične teorije: “Študija in dela ni vedno enostavno usklajevati, sploh, če želiš vsako stvar delati stoodstotno. In kot novinar niti ne moreš ‘odložiti’, s seboj vedno nosiš zgodbe in ljudi, o katerih nehote razmišljaš … pravzaprav nikoli zares ne odklopiš. Nikoli nisi čisto sam s sabo; vedno je s tabo še zgodba nekoga drugega … A zdaj si že rečem – ta izpit naredim, potem pa spet teren (smeh); ko veš, kaj si želiš, je veliko lažje.”
Katarina je od malega, pravi, želela biti novinarka: “V osnovni šoli so me prevzele knjige, vpisala sem se v radio, sodelovala pri glasilu. In ta želja je ostala (nasmeh). Ko mi je učiteljica v osmem razredu, po tem ko sem ji povedala, da bi rada bila novinarka, zaželela ‘vso srečo’, nisem vedela, o čem govori. Leta kasneje mi je jasno, kaj je mislila. Ta poklic zahteva ogromno dela in tudi odrekanja, če ga želiš opravljati zares profesionalno. A ko si enkrat notri, ne moreš ven … tipkovnica te tako zasvoji, da enostavno ne moreš stran (smeh).”
Študentom novinarstva so med študijem, pravi Katarina, večkrat dejali, da je delati v novinarstvu izrazito negotovo. “Spomnim se, kako so nam celo rekli, da bomo lahko zadovoljni tudi, če bomo v novinarstvu sprva lahko delali – zastonj, naj o resnih službah torej ne sanjamo. Kljub nizkim pričakovanjem pa je ob vstopu v uredništvo v marsikoga butnila še ena realnost – to, kako robotiziran je postal poklic novinarja … Na koncu gre pogosto samo še za število znakov, ki so z ostalimi delovnimi pogoji radovednost o svetu, o katerem poročamo, dodatno preverjanje informacij in novinarske presežke skoraj povsem izrinili.” A vseeno, pravi, si v novinarstvu želi vztrajati.
Marija Zelko – spomnite se je kot Marijane, ki je pela Cejli svejt je ringlšpiu – je še danes zaposlena v SNG Maribor. Trenutno je v Črni gori, od koder je njen mož, Katarinin oče. Katarino pa smo ujeli v Sloveniji, natančneje v Murski Soboti, kjer se je ustavila na poti iz Tešanovec v Ljubljano. Tešanovci? Tako je, tam ima Katarina babico in dedka: “Celo moje otroštvo je zaznamovano s Prekmurjem … od malih nog pa nekje do začetka študija sem bila skoraj oba meseca počitnic tukaj, pri babici in dedku v Tešanovcih. Čez leto smo prav tako prihajali, za vsake praznike.”
Katarina je sicer Mariborčanka, ki zdaj živi v Ljubljani, in je – preko mame torej vezana na Prekmurje, preko očeta pa na Črno goro: “Mama se je preselila v Maribor, ko je v SNG dobila službo kot operna pevka v zboru. Trenutno pa sta z očetom v Črni gori, kjer so še vedno naši sorodniki in tam ponavadi preživita poletje.” Tudi ona gre poleti za njima: “Črna gora je predvsem čudovito naravno bogastvo. To je, pogosto pravijo domačini, edino, kar jim je ob še vedno visoki brezposelnosti in regionalni neperspektivnosti ostalo.”
V Prekmurje k starima staršema še vedno prihaja, ponavadi skupaj z mamo, ob praznikih in med poletjem. “Potovanja? Naslednje bo gotovo še po Evropi, ki bi si jo želela podrobneje spoznati, najprej v Rim in Vatikan po razstavah in muzejih. Potem pa si želim videti še del Azije in države Južne Amerike.”
##YOUTUBE-https://youtu.be/osbeB1Eg7EE##
Njena hčerka smeje razloži, da sicer ni podedovala maminega in dedkovega smisla za glasbo, da pa ima rada umetnost, ki se ji zdi pomemben del splošne izobrazbe. Sicer, pravi Katarina, se bolje počuti “na drugi strani” – torej kot izpraševalka, ne pa kot nekdo, ki jo izprašujejo: “Zdaj vidim, kako je, ko nekdo drug prižge mikrofon (smeh).”
Po izobrazbi – in poklicu – je namreč novinarka, ki je občasno pero osrednjega slovenskega časopisa Delo. Ob tem tudi študira; čaka jo še leto dni magisterija, smer politične teorije: “Študija in dela ni vedno enostavno usklajevati, sploh, če želiš vsako stvar delati stoodstotno. In kot novinar niti ne moreš ‘odložiti’, s seboj vedno nosiš zgodbe in ljudi, o katerih nehote razmišljaš … pravzaprav nikoli zares ne odklopiš. Nikoli nisi čisto sam s sabo; vedno je s tabo še zgodba nekoga drugega … A zdaj si že rečem – ta izpit naredim, potem pa spet teren (smeh); ko veš, kaj si želiš, je veliko lažje.”
Katarina je od malega, pravi, želela biti novinarka: “V osnovni šoli so me prevzele knjige, vpisala sem se v radio, sodelovala pri glasilu. In ta želja je ostala (nasmeh). Ko mi je učiteljica v osmem razredu, po tem ko sem ji povedala, da bi rada bila novinarka, zaželela ‘vso srečo’, nisem vedela, o čem govori. Leta kasneje mi je jasno, kaj je mislila. Ta poklic zahteva ogromno dela in tudi odrekanja, če ga želiš opravljati zares profesionalno. A ko si enkrat notri, ne moreš ven … tipkovnica te tako zasvoji, da enostavno ne moreš stran (smeh).”
Študentom novinarstva so med študijem, pravi Katarina, večkrat dejali, da je delati v novinarstvu izrazito negotovo. “Spomnim se, kako so nam celo rekli, da bomo lahko zadovoljni tudi, če bomo v novinarstvu sprva lahko delali – zastonj, naj o resnih službah torej ne sanjamo. Kljub nizkim pričakovanjem pa je ob vstopu v uredništvo v marsikoga butnila še ena realnost – to, kako robotiziran je postal poklic novinarja … Na koncu gre pogosto samo še za število znakov, ki so z ostalimi delovnimi pogoji radovednost o svetu, o katerem poročamo, dodatno preverjanje informacij in novinarske presežke skoraj povsem izrinili.” A vseeno, pravi, si v novinarstvu želi vztrajati.
Marija Zelko – spomnite se je kot Marijane, ki je pela Cejli svejt je ringlšpiu – je še danes zaposlena v SNG Maribor. Trenutno je v Črni gori, od koder je njen mož, Katarinin oče. Katarino pa smo ujeli v Sloveniji, natančneje v Murski Soboti, kjer se je ustavila na poti iz Tešanovec v Ljubljano. Tešanovci? Tako je, tam ima Katarina babico in dedka: “Celo moje otroštvo je zaznamovano s Prekmurjem … od malih nog pa nekje do začetka študija sem bila skoraj oba meseca počitnic tukaj, pri babici in dedku v Tešanovcih. Čez leto smo prav tako prihajali, za vsake praznike.”
Katarina je sicer Mariborčanka, ki zdaj živi v Ljubljani, in je – preko mame torej vezana na Prekmurje, preko očeta pa na Črno goro: “Mama se je preselila v Maribor, ko je v SNG dobila službo kot operna pevka v zboru. Trenutno pa sta z očetom v Črni gori, kjer so še vedno naši sorodniki in tam ponavadi preživita poletje.” Tudi ona gre poleti za njima: “Črna gora je predvsem čudovito naravno bogastvo. To je, pogosto pravijo domačini, edino, kar jim je ob še vedno visoki brezposelnosti in regionalni neperspektivnosti ostalo.”
V Prekmurje k starima staršema še vedno prihaja, ponavadi skupaj z mamo, ob praznikih in med poletjem. “Potovanja? Naslednje bo gotovo še po Evropi, ki bi si jo želela podrobneje spoznati, najprej v Rim in Vatikan po razstavah in muzejih. Potem pa si želim videti še del Azije in države Južne Amerike.”
##YOUTUBE-https://youtu.be/osbeB1Eg7EE##
