V Vietnamu se res zelo dobro je. Hrana je neverjetno poceni, odlična in raznovrstna ter eksotična. Ponekod je ponudba tudi malo preveč skrajna za moj okus, saj se lahko na krožniku znajdejo tudi pes, mačka, podgana, kača ali debel in masten črv. Tisočere različice riža in rezancev, različni zavitki, odlično začinjeno meso in morske dobrote, raznovrstne juhe, ki se skrivajo pod imenom »pho«, postavljajo Vietnam med kulinarične bisere.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
Apetit pa gotovo mine vsakogar, ki vstopi v muzej v Sajgonu oz. zdajšnjem Hošiminhu, ki je posvečen spominu na vietnamsko vojno, in zavije na oddelek, kjer so zelo nazorno prikazane posledice te nespametne morije.
Podatki o skupnem številu žrtev več kot 20 let trajajočega vietnamskega konflikta močno variirajo – od dobrega milijona do skoraj štirih. Ene od najhujših posledic, ki jih domačini občutijo še danes, pa je prinesel strup, ki ga je ameriška vlada poimenovala »oranžni agent«, po barvi mešanice dveh zelo toksičnih herbicidov, s katerima so množično poškropili celoten južni Vietnam, kjer so bile sile severnega Vietnama. Več kot 75 milijonov litrov tega strupa je končalo na tem območju. S tem so želeli skrčiti džunglo, pregnati kmete v mesta in uničiti zaloge hrane. To jim je več kot uspelo, saj so uničili malodane vse obdelovalne površine in izstradali prebivalstvo. Oranžni agent pa je zobe prav pokazal šele po vojni. Posledica kontaminirane zemlje in vode ter izpostavljenosti vsega življa temu strupu so bile številne smrtne bolezni odraslih (predvsem krvni rak in nevrološka obolenja) in fizične deformacije dojenčkov. Še danes, po treh generacijah, je tako. Še nikjer na svetu nisem zasledila toliko hendikepiranih teles kot ravno tam. Tudi številni ameriški veterani trpijo za posledicami tega strupa. Kolateralna škoda v vojaškem žargonu, pa vendarle zločin brez primere.
Življenje v rovih
Na jugu Vietnama, nedaleč od Hošiminha, sredi džungle leži pokrajina Qu Chi, ki slovi predvsem po 250-kilometrskem kompleksnem podzemnem sistemu rovov in jam, ki so jih uporabljali kot obrambna zatočišča pred ameriškimi vojaki in strateške točke severnih vojaških sil. Gre za mesto v malem, kjer so bili med vojno bolnišnice, kuhinje, celo gledališča. Del rovov je sedaj odprt za obiskovalce. Klavstrofobičnim obisk strogo odsvetujem. Rovi so sedaj razširjeni, saj so Vietnamci manjše rasti in se marsikateri belec niti ne bi mogel prebiti skozi njih (kar je bil sicer njihov prvotni namen), pa so kljub temu še zmeraj precejšen zalogaj. Premagati je treba okrog 100 metrov, v varnem zaledju vodnika, ki osvetljuje predor z močno svetilko; vsako jutro tudi poskrbijo, da je rov očiščen vseh morebitnih kač, škorpijonov in drugih srhljivih živalic, ki jim je tisto območje habitat, a te kljub temu stiska nekje v želodcu, da o bolečinah v nogah in hrbtu niti ne govorim. Ne pozabimo, da so številni tako živeli leta, povrhu pa so na površju nanje prežali raznorazni izstrelki. Tam si je mogoče ogledati tudi najrazličnejše inovativne preproste gverilske pasti, v katerih se je končalo marsikatero življenje.
Poleg vpogleda v žalostno bližnjo preteklost pa Vietnam ponuja tudi ogromno lepega. Večina popotnikov ubere navpično črto po državi, bodisi s severa na jug ali obratno. Hanoj je prestolnica na severu, kamor sem prispela ponoči, in je sprva spominjala na mesto duhov. Stavila bi, da v Murski Soboti ob dveh ponoči srečaš več živih duš, kot sem jih v skoraj 8-milijonskem glavnem mestu države.
Zjutraj je bila slika popolnoma drugačna. Prebudila sem se v kaosu, kjer je bil še največji izziv prečkanje ceste. Pravilo »Pogumno štartaj med reko avtomobilov ter mopedov in nikar se ne ustavljaj ali pospešuj«, se je izkazalo za zlata vredno, saj lahko drugače ure in ure čakaš ob sicer redkih semaforjih, ki so tam samo zaradi lepšega, pa tudi na pet sekund zmanjšanega prometa je brezpredmetno računati.
Obdelano, a kje so traktorji
Na severu je obvezen obisk gorate Sape in okoliških plemen ter morskega zaliva Halong. Barvita obmorska pokrajina, polna riževih polj, nasadov ananasa in drugega eksotičnega sadja ter zelenjave je skrbno obdelana, in to kljub temu da v enem mesecu nisem videla enega samega traktorja. Skozi Ninh Binh s čudovito okolico vodi pot do »prepovedanega večnega mesta« Hue in od tam v starodavni Hoi An – meko šivilj in čevljarjev, kjer vam lahko v enem dnevu sešijejo obleko po meri ali izdelajo popolnoma ulite škornje po načelu želite – dobite. Še malo naprej je Nha Trang, mesto s čudovitimi plažami in bližnjimi otočki, ki so ga »ugrabili« Rusi in kjer kraljujeta cirilica in boršč na meniju.
Skozi Mui Ne in njegove skorajda saharske peščene sipine prispete v južno prestolnico Hošiminh, ki pa je v primerjavi s Hanojem mesto, ki nikoli ne spi in po svojem videzu s številnimi modernimi stolpnicami in svojim utripom močno spominja na evropske prestolnice. Spočiti si je mogoče ob delti Mekonga, kjer se življenje umiri, končati pa na rajskem tropskem otočku Phu Quoc na jugozahodu države.
Ne gre pozabiti nazdraviti z lokalnim pivom, ki ima sicer bolj malo alkohola, a se domačinov hitro prime, in hkrati pokramljati z njimi, saj želijo v vsakem primeru povaditi angleščino, ki jim bojda odpira vrata v boljši jutri.
