Vojaški bobni v Evropi že vse od razpada Jugoslavije niso tako močno doneli. Rusija je na mejo z Ukrajino poslala več kot 100.000 vojakov, zahodni voditelji zato svarijo pred skorajšnjo invazijo. Napetost narašča, diplomacija, kot se zdi, ne deluje, položaj pa spominja na vrhunec hladne vojne v šestdesetih letih. O tem smo se pogovarjali z upokojenim generalmajorjem Slovenske vojske Alojzom Šteinerjem in Stanislavom Raščanom, državnim sekretarjem na ministrstvu za zunanje zadeve.
Kitajska s pomembno vlogo
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Odločilni boj za bron: zmaga Maribora doma, Panvita Pomgrad četrta
Na odločilni tretji tekmi za bronasto medaljo v končnici 1. A DOL so mariborski odbojkarji v dvorani Tabor ugnali Panvito Pomgrad s 3 : 1 (25 : 22, 21 : 25, 25 : 17, 25 : 15).
»Že več kot pol leta lahko zaznavamo aktivnosti hibridne vojne, ki so povezane s pošiljanjem vojaštva na meje, bodisi zaradi ustavljanja migrantov ali – kot sedaj navajajo – načrtovanih združenih rusko-beloruskih vojaških vaj ob severno-vzhodni meji Ukrajine. Te vaje so deklarativno namenjene preprečevanju širjenja Nata proti vzhodu,« na kratko povzame ukrajinsko krizo generalmajor Šteiner, ki se strinja, da sedanje dogajanje zelo spominja na hladnovojno retoriko.
Po njegovem mnenju do vojaške intervencije in konvencionalnega vojaškega spopada ne bo prišlo, a za opustitev možnosti vojne, ki je trenutno zelo očitna, imajo vpleteni le še dva tedna časa. Pomembno vlogo bo po njegovem prepričanju imela tudi Kitajska, ki bo podprla tisto stran, v kateri bo videla večjo gospodarsko korist. »Za nenasitne vojne dobičkarje ali bolje rečeno globalne hladnovojne profitarje so takšne situacije, kot se dogajajo okrog Ukrajine, kot naročene. Dokler ne prestopijo obvladljivih okvirov. Upajmo, da se to ne bo zgodilo.«
Iskanje krivca za nastali položaj je kompleksno vprašanje, saj vsi vpleteni, poudarja Šteiner, govorijo o nameri obrambe svojih interesov in kažejo na druge, ki te interese domnevno ogrožajo. Po njegovem mnenju smo priča poskusom oživitve ali vsaj okrepitve globalne polarizacije, ki se je v obdobju hladne vojne pol stoletja bohotila in napajala oboroževalno tekmo. Nič drugače ni sedaj.
»V bistvu gre za mnogo pomembnejše ekonomske dejavnike, še bolj natančno za razširjanje energetske krize ali vsaj vplivanje na energetsko preobrazbo, ki vstopa v ospredje. O tem se odkrito ne govori, gotovo pa obstajajo projekcije, kdo bi s krizo in z dvigom ali spuščanjem cen nafte in plina na eni strani dobil ali na drugi strani izgubil ter plačal več,« razmišlja nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske in opozarja še na izzive vojaške industrije, kako doseči, da bi se za oborožitvene potenciale in zmogljivosti lažje in hitreje namenjala proračunska sredstva, ko pritisk pandemije pojenja.
Kriza z energenti in pritisk migrantov
Slovenija po besedah državnega sekretarja na zunanjem ministrstvu in kariernega diplomata, Pomurca Stanislava Raščana, zelo pozorno spremlja razmere ob meji z Ukrajino. Varnost Evrope namreč temelji na dogovorih in listinah, ki jih je sprejela tudi Ruska federacija, kopičenje vojaških enot okoli Ukrajine pa pomeni kršitev teh temeljnih načel, kar je, kot poudarja Raščan, izredno skrb vzbujajoče, saj sta s tem ogrožena mir in stabilnost naše celine.
»Od Rusije pričakujemo, da se vzdrži stopnjevanja napetosti in spoštuje mednarodno priznane meje suverenih držav. Vojaška eskalacija ni rešitev, zato podpiramo diplomatske aktivnosti, ki potekajo tako bilateralno kot v multilateralnih forumih. Slovenija kot članica Evropske unije in zveze Nato aktivno sodeluje pri iskanju diplomatske rešitve, podpiramo pa tudi napore, ki potekajo za oživitev Normandijskega formata,« spominja Raščan na pogovore v okviru Ukrajine, Rusije, Francije in Nemčije, ki so med četverico nastali leta 2014 za razrešitev donbaške vojne na jugovzhodu Ukrajine.
Kot še pravi državni sekretar, zveza Nato pozorno spremlja razmere in ohranja tako imenovani dvotirni pristop do Rusije s prizadevanji za dialog in diplomatsko pomiritev napetosti na eni strani ter odvračanje in obrambo na drugi strani. Ukrajina je pomembna partnerica zveze Nato, ki članstvo šteje za enega svojih strateških zunanjepolitičnih ciljev, ni pa še članica, zato v primeru ruskega vojaškega napada ne bi bil sprožen 5. člen washingtonske pogodbe. Ta določa, da se oborožen napad na članico šteje za napad na vse, in zajema pomoč, vključno z uporabo oborožene sile, napadeni članici.
Vojaško dogajanje na pragu Evropske unije in v enem od geostrateško najranljivejših delov bi povzročilo hude gospodarske posledice, za katere Slovenija ne bi bila imuna, zato bi se lahko ugodni gospodarski kazalniki hitro obrnili navzdol. »Vprašanje je, kako dolgo bi lahko obvladovali vplive tega konflikta na gospodarstvo, zlasti pa, kako bi zagotavljali energente. Migranti, ki so bili usmerjeni v Evropo po vzhodnoevropski poti, bi bolj pritiskali na balkanski poti in s tem tudi na naše meje,« opozarja Šteiner, ki meni, da bo Slovenija pri odzivu verjetno sledila smernicam Evropske unije, če ta pri odzivu ostane enotna.
Ob tem pa tudi spomni na dejstvo, da so najvzhodnejše meje zveze Nato zelo blizu potencialnih kriznih območij. »Že danes so slovenski vojaki na teh mejah v Latviji. Naj dodam, da smo Slovenci na ozemljih, ki so potencialna za sedanje vojaške akcije, v zgodovini že dvakrat krvaveli v obeh svetovnih morijah. Upajmo, da v tretje vendarle ne bo šlo.«
