vestnik

(VOJNA) Iz Zaporožja na Goričko: »Prav nihče ni verjel, da je to mogoče«

Maja Hajdinjak, 11. 4. 2022
Maja Hajdinjak
Družina Boček
Aktualno

Družina iz Zaporožja je varen prostor našla pri Svetem Juriju, kjer so domačini nesebično stopili skupaj in ji pomagali

»Dober dan,« me na vratih hiše pri Svetem Juriju, kamor so se preselili pred dobrima dvema tednoma, v slovenščini pozdravi Ukrajinka Daria Boček. Z možem Dmitrijem in štirimi otroki, 13-letno Valerijo, 11-letno Ruslano in 8-letnima dvojčkoma Rodionom in Arino, so nastanjeni v hiši dobrih 1800 kilometrov stran od domačega Zaporožja, kjer že več kot mesec dni divja vojna. Njihova pot do sem pa je bila vse prej kot lahka.

Zaporožje so zapustili 28. februarja in se z vlakom odpravili k prijateljem v Katovice. »Ukrajino zapuščamo le za kakšen teden ali dva, sem povedala vsem, saj imamo tam vse – službo, šolo, hišo, tudi avto smo pustili tam,« začne pripoved Daria. Ko pa so bili že enajst dni na Poljskem, se doma ni nič spremenilo, nasprotno, postajalo je čedalje slabše. Ker bi v stanovanju na Poljskem lahko ostali največ mesec dni, so začeli iskati nastanitev za daljši čas. »Zelo malo ljudi je ponudilo bivališče za šestčlansko družino. Večinoma so lahko sprejeli le dve ali tri osebe,« pove. Nato so na facebooku zasledili zapis, da starejša ženska v Sloveniji ponuja bivališče šestim osebam. Njihov cilj je bila Gornja Radgona, zato so se z vlakom iz Katovic odpravili na Dunaj, kjer so prestopili na vlak za avstrijsko Radgono. »Ko smo se že peljali, smo izvedeli, da si je gospa premislila in da naj ne hodimo v Gornjo Radgono. Takrat sem začela paničariti in jokati, saj sem bila na poti s štirimi otroki,« opisuje begunka.

bochek, ukrajinci, sveti-jurij, daria-bochek
Maja Hajdinjak
Družina Boček

Zopet se je zanesla na facebook in Marija Donec, ki je iz Ukrajine z mamo pred leti prišla v Večeslavce, je predlagala, da pridejo k njim. Tako so nekaj dni živeli tam, nato so jim kratkoročno bivanje omogočili v Čebeljem gradiču v Serdici. Ko so za njihov prihod izvedeli na občini, je župan na takratni občinski seji dejal, da morajo v zvezi z njihovim bivanjem nemudoma nekaj ukreniti.

Agata Recek, ki je predsednica Rdečega križa Pertoča, je poklicala vse občane, za katere je vedela, da imajo prazne hiše. Kot prva možnost se je ponudila hiša na Pertoči. V petek, dan po seji, so se s člani folklorne skupine, katere predsednica je Reckova, sestali pri hiši in v soboto že začeli delo. »Ko smo začeli akcijo čiščenja, je bilo kot v filmu. Bolj smo delali, slabše je bilo. Gre namreč za zelo staro hišo, ki trenutno nikakor ni primerna za bivanje. Tako sem iskala naprej,« pove Reckova, ki je nato našla domačinko, katere teta, živeča v Nemčiji, ima hišo pri Svetem Juriju. »Teta se, kot je povedala, po navadi ne oglasi po nekaj dni, takrat jo je v pol ure poklicala nazaj in dovolila, da družina biva v hiši,« pove Reckova. Tako so se folklorniki s Pertoče preselili k Svetemu Juriju in tri dni od jutra do večera urejali hišo, da se je družina lahko vanjo vselila. Bila je praktično prazna, zato so jo morali tudi v celoti opremiti. Kot pravi Reckova, se je pri tem pokazala neverjetna solidarnost domačinov, ki so v pravem trenutku znali stopiti skupaj in priskočili na pomoč tako z delom kot s pohištvom, oblekami in hrano, saj je družina Ukrajino zapustila le z nahrbtniki.

bochek, ukrajinci, sveti-jurij, daria-bochek
Maja Hajdinjak
Folklorniki iz Folklornega društva Vrbe so zavihali rokave in družini iz Ukrajine omogočili, da na Goričkem živi v toplem in varnem domu.

Najbolj jih je strah, da bi bombardirali hišo 

V Sloveniji se Bočkovi počutijo sprejete in dobrodošle, zapleta se le pri birokraciji. Na policiji so že vložili prošnjo za začasno zaščito, zglasili so se tudi na upravni enoti, kjer so morali pokazati rojstne liste. »Sedaj vsi skupaj čakamo. Dokler nimajo papirjev, ne morejo nič. Ne dobijo denarne pomoči, ne otroških dodatkov, starša se ne moreta zaposliti, otroci pa ne morejo v šolo,« pove Reckova. Daria je po izobrazbi učiteljica angleščine, Dmitrij pa ključavničar. Ker je verifikacija diplome v Sloveniji zelo dolgotrajen proces, ki lahko traja leto dni, se je pripravljena zaposliti tudi drugod ali pa bo delala na daljavo, pravi Daria. V pomoč jim bo tudi avtomobil, ki jim ga bo za obdobje enega leta podaril domačin, da bodo za začetek sploh mobilni.

Največ težav jim povzroča jezik. Daria se je sicer že naučila nekaj besed v slovenščini in tudi prekmurščini, kar pokaže ob prihodu folklornikov, ki smo jih na dan našega pogovora povabili za skupno fotografijo. Pozdravu namreč takoj sledi vprašanje: »Kava, čaj, špricar?« Slovenščine se, za zdaj zgolj s pomočjo spletnega prevajalnika, učijo tudi Dmitrij in otroci. »Naša dolžnost je, da govorimo jezik države, ki nas gosti,« pove Daria in doda, da je najpogostejše vprašanje otrok, kdaj se lahko vrnejo domov. Njihov največji strah je, da bo njihova hiša bombardirana in bodo nastradali hišni ljubljenčki. »Sprašujejo tudi, zakaj so nekateri njihovi prijatelji in babica lahko ostali. Razložila sem jim, da je to pač odločitev posameznika. Mi smo se odločili poiskati varno mesto in ga tudi našli.« Zaporožje so zapustili takoj, ko je vojna vihra prišla do mesta, ko so videli rakete. Niso čakali, da bo mesto bombardirano – to se je zgodilo dva dni po njihovem odhodu. »Naša hiša naj bi bila še cela. Tako mi je povedala mama, ki je tam ostala in vsake toliko preveri, kako je z njo, ter nahrani naše živali. Je zdravnica v mobilni ekipi, ki pomaga ranjencem in drugim, in ne namerava oditi. Rekla je, da če ji bo bog namenil, da tam umre, pač bo, bo pa pomagala do konca.«

O dogajanju v Ukrajini Daria govori povsem odkrito. Govorice o vojni so krožile že kakšen mesec ali dva pred izbruhom. »Ampak prav nihče ni verjel, da je to mogoče. To so naši sosedje, naši bratje, nikoli ne bi storili kaj takega, smo bili prepričani.« V zvezi z vojno tudi sicer v javnosti kroži, da je tako na eni kot na drugi strani veliko dezinformacij. Tudi Daria ves čas spremlja medije. »Povedala bom iskreno: slišala sem rusko razlago, ampak videla sem 'rezultate' v Ukrajini. Njihova razlaga se preveč razlikuje od realnosti. Zato lahko govorijo, kar želijo, ampak naj pokažejo, ali je res tako.« Pravi tudi, da težko verjame, da bi običajni ljudje v Rusiji, ki imajo prijatelje v Ukrajini, želeli tem kakor koli škodovati. Sedaj upajo, da bo vojne kmalu konec. »Sicer me je strah tudi tega konca zaradi vsega, kar bo za njo morda ostalo. Kam bodo šli ljudje, se bo povečal kriminal? Resnično upam, da se to ne bo zgodilo. Ampak upala sem tudi, da bo vojne konec v treh dneh.«