vestnik

(VOJNA V UKRAJINI) Upanje, da Putin ne prestopi praga norosti

Rok Šavel, 26. 10. 2022
Luka Kotnik
Energetski mrk in izpostavljanje civilistov bolj kot vojakov kliče po primerjavi s tistim, kar se je zgodilo pred devetdesetimi leti s sproženo splošno lakoto, gladomorjem, ker Ukrajinci niso bili dovolj poslušni in niso sledili moskovskemu diktatu kolektivizacije, meni Šteiner.
Aktualno

Jedrska vojna bi vodila v kataklizmo – Pozimi bomo priča izčrpavanju.

Ob novih zaostritvah ruske retorike, ukrajinskih protiofenzivah in nelegitimnih referendumih smo za analizo razmer v Ukrajini ponovno zaprosili upokojenega generalmajorja Slovenske vojske Alojza Šteinerja. Kot pravi, je Rusija po osmih mesecih od začetka vojne v Ukrajini razglasila vojno stanje na okupiranih in priključenih ozemljih ter v ruskih obmejnih regijah. S tem so po Šteinerjevi oceni posredno priznali, da so v vojni, čeprav angažiranje lastne vojske še vedno označujejo za specialno vojaško operacijo. Po njegovem mnenju je imperativ zmage v vojni na obeh straneh vedno močnejši, kar opazno zmanjšuje prizadevanja in poskuse za dosego prekinitve sovražnosti in začetka pogovorov o miru. Ta je, kot opozarja, zelo v ozadju, tako da so tudi vojaški komentarji bolj ocenjevanje govoric o orožju in žrtvah kot dosežkov za mir. Z upokojenim generalmajorjem smo se pogovarjali tudi za spletno stran Vestnik.si.

Pred vrati je bitka za mesto Herson. Kakšne so možnosti, da ukrajinske sile s tem dokončno preobrnejo potek vojne v svojo korist?

»Ofenziva ukrajinskih sil na zahodni del regije Herson, ob donbaškem območju, je eno od dveh operativnih območij, kjer Ukrajina izvaja napadna delovanja za povrnitev zasedenih in k Rusiji priključenih ozemelj. Z zavzemanjem mesta Herson, ki je prestolnica regije, bi povrnili znaten del februarja izgubljenih ozemelj in prišli do desnega brega reke Dneper na skrajnem jugu. Pomen zavzetja tega mesta je v tem, da ruske sile potisnejo stran od Mikolajeva in tako preprečijo prodor proti črnomorskemu pristaniškemu mestu Odesi in/ali Pridnesterju. Herson je tako pomembna točka ukrajinske obrambe kot črnomorske države. Padec Hersona, iz katerega pospešeno preseljujejo preostalo, predvsem ruski strani naklonjeno civilno prebivalstvo, ne bo odločilni trenutek vojne. Je pa dobrodošel izgovor, ki ga Rusija uporablja pri delovanju z distance po številnih ukrajinskih mestih in krajih, da gre za povračilne akcije. Dejstvo je, da se v ofenzivnem delovanju, tudi ukrajinskem, poleg vojaških objektov in položajev intenzivno uničuje civilna infrastruktura in lastnina.«

Padec Hersona bi bil velik udarec za Rusijo. Ali obstaja bojazen, da bi ruski predsednik Putin uporabil taktično jedrsko orožje?

»Ruska grožnja z uporabo jedrskega orožja je glede na reakcije v političnih in vojnih krogih tudi na Zahodu realna. Osebno menim, da uporaba v tej fazi spopada ni verjetna. Za jedrsko orožje, bolj kot za katero koli drugo vojno sredstvo, velja odgovornost tistega, ki prvi sproži. V tem kontekstu so se spremenila tudi doktrinarna in strateška stališča glede nuklearne vojne in domnevne prednosti tistega z začetnim udarom. Predvsem zato, ker takšna vojna vodi v vsečloveško kataklizmo. Pri uporabi taktičnega jedrskega orožja bi bilo zaradi vplivov aktiviranja teh potencialov – radioaktivni oblak in sevanje ter kontaminacija – ogroženo tudi rusko prebivalstvo, čeprav v manjšem obsegu. Zato upam, da Putin vendarle ne bo prestopil tega praga norosti.«

alojz-šteiner
Vanesa Jaušovec
Alojz Šteiner, upokojeni generalmajor in nekdanji načelnika generalštaba Slovenske vojske.



Seveda je realna tudi možnost, da ukrajinske sile ne uspejo zavzeti Hersona in pri tem utrpijo zelo velike izgube. Bi po tem scenariju lahko ruska vojska krenila v protiofenzivo zahodno od Dnjepra ali celo v smer jugozahoda proti Odesi?

»Vojna in vanjo vključeni subjekti vedno bolj kažejo novistrateški pristop. Ta se kaže v tem, da je ruska stran pomembno izčrpala svoje vojaške potenciale, čeprav je še vedno v premoči. Ukrajina je z zahodno vojaško pomočjo in nabavljenimi vojaškimi sredstvi (oklepnimi, artilerijsko raketnimi in protizračno obrambo) vzpostavila zmogljivosti, ki ji omogočajo napadno delovanje po izgubljenih ukrajinskih ozemljih, ki so jih nedavno priključili Rusiji. S tem se je Rusija postavila v obrambno pozicijo, saj domnevno brani ruska ozemlja na priključenih območjih in izvaja povračilne udarce, ki so bolj kot v vojaške zmogljivosti usmerjeni na Kijevu naklonjenemu prebivalstvu, na širokem območju Ukrajine. Novi strateški pristop se kaže v tem, da Rusija poskuša ohraniti iniciativo in premoč pri sredstvih za udare z razdalje na eni strani in krčevito brani zasedena in priključena ozemlja štirih ukrajinskih regij. Da bi razbremenila pritisk na območju Donbasa in v regiji Herson, poskuša odpreti t. i. drugo fronto bodisi z vključitvijo Belorusije, ali izrabo beloruskega ozemlja za ruske udare z raketnimi silami in droni po severnih in zlasti severozahodnih delih Ukrajine. Drugo fronto seveda lahko razumemo tudi z mednarodnim injiciranjem "odmrznjenih" konfliktih v ruski interesni coni (južni Kavkaz, Kazahstan ...). Ukrajina ima še vedno veliko svojih sil vezanih na obrambo na polovici fronte, na preostanku pa izvaja že omenjena ofenzivna delovanja, pa tudi udare po globini zasedenih ozemelj in preko tega. Ker je večina njenih vojaških potencialov vezanih na jugovzhod, so preostali deli države slabše branjeni zlasti s sredstvi za protizračno obrambo. Glavna značilnost spremembe, o kateri govorimo, pa je uporaba energije kot orožja. Namen ustvarjanja energetskega mrka in uničevanja energetske infrastrukture, vključno s tisto za zagotavljanje ogrevanja, je povzročanja teme in mraza. Pa ne samo za Ukrajince. S tem se izziva celotna Evropa, ki je v dosedanji podpori izdatno vojaško podpirala Ukrajino, tega pa si glede energentov seveda ne more privoščiti. Če zamisel agresorja o energetskem in toplotnem mrku uspe, potem bo treba le še počakati, da ukrajinske vojaške sile v ofenzivnih udarcih oslabijo ali se zaustavijo. Ruske sile se sedaj tudi manj izpostavljajo v ofenzivnih prodorih, ocenjujem, da zaradi precejšnjih dosedanjih izgub in ker se je očitno spremenil ruski odnos in občutljivost za njihove vojaške žrtve vojne.«



V zadnjem obdobju na nebu nad Ukrajino spremljamo spopad dronov. Ruska vojska v veliki meri uporablja iranske kamikaze drone Sahed-136 ter tudi drone lastne proizvodnje Lancet. Na drugi strani Ukrajina uporablja turške drone Bayraktar, ki so se med drugim zelo izkazali pri delovanju v Libiji in sedaj v Ukrajini. Katera vrsta dronov prinaša večji vojaški učinek?

»Vojna v Ukrajini bo zapisana v vojaško zgodovino tudi kot vojna dronov, zaradi množičnosti njihove uporabe na obeh straneh. Drone ali brezpilotne letalnike so od vsega začetka spopadov uporabljali tako na taktični, operativni kot tudi strateški ravni. Ko je Ukrajino napadlo preko 130 ruskih bojnih skupin (moči do brigade), je vsaka med njimi že bila opremljena z droni, predvsem za izvidovanje in bojno podporo, redkeje pa za samostojno bojno delovanje. K tej taktični ravni je treba dodati še operativno, ko so dronom na fronti dodeljevali vedno več podpornih in samostojnih bojnih nalog. Obe strani v spopadu sta močno intenzivirali uporabo teh sredstev, kar pomeni tudi, da sta na svetovnem trgu pokupili, kar se je dalo. Sedaj smo v fazi, ko se droni uporabljajo bodisi skupaj z letalstvom in raketnimi silami, ali celo za samostojno bojno delovanje strateškega pomena in s tem pomembno nadomeščajo raketne sisteme in zlasti letalstvo. Značilnost dronske vojne, zlasti pri ultralahkih letalnikih, je omejenost konvencionalne zračne obrambe. Ruska stran pri tem izdatno koristi dejstvo, da je večina protizračnih sil in sistemov Ukrajine vezanih na frontne linije ter spopade na njih, prostor po globini in zlasti proti zahodu pa je manj zaščiten.«

Ali dejstvo, da ruska vojska uporablja iransko orožje, pomeni, da so porabili velik del lastnega raketnega arzenala?

»Ko zadnja dva tedna spremljamo informacije o ruskem delovanju in uničevanju energetske in druge infrastrukture terdelovanje po civilnih objektih, tako v Kijevu kot ostalih ukrajinskih mestih, potem lahko zaznamo že omenjene strateške udare z raketami in droni, ki se jih sicer da zaustavljati s sodobnimi protizračnimi sredstvi, če so na razpolago. V Kijevu pa smo lahko zasledili tudi t. i. mrgolenje ultralahkih letalnikov za iskanje rentabilnih političnih ciljev kot kamikaze in teroriziranje prebivalstva. Proti takšnemu delovanju, po načelu »rojev kobilic«, je vprašljivost učinkovite zračne zaščite in obrambe največja.«



Kakšne protiraketne sisteme oziroma sisteme v boju proti dronom lahko Zahod ponudi Ukrajini? Zaslediti je moč informacije, da naj bi ZDA in Velika Britanija ukrajinski vojski kmalu posredovali mobilni sistem protizračne obrambe NASAMS. Ta sistem naj bi varoval zračni prostor nad Washingtonom.

»V povezavi z ukrajinsko vojno smo v situaciji, ko si proizvajalci in inovatorji pri projektiranju vedno novih dronov manejo roke, ponujajo čudežne nove rešitve in so največji zagovorniki nadaljevanja vojne. Izjemno nizka cena in dostopnost teh sredstev, tudi enostavna in hitra produkcija, gredo močno na roke temu, da za ceno enega sodobnega bojnega letala dobijo dva tisoč dronov ali več, iz katerih lahko formirajo nekaj sto rojev letalnikov. Ali pa pridobijo nekaj deset zelo sofisticiranih, preciznih in praktično za radarje nevidnih letalnikov. Glede te tehnologije je zahod v prednosti pred Rusijo in posledično se bo ta prednost v Ukrajini slej ko prej pokazala. Vsa zelo draga sredstva zračne obrambe, tudi tista, ki jih omenjate, pa so v nekaterih segmentih proti-dronske vojne vprašljiva, da ne rečem nerentabilna. Tudi zato, ker so narejena za učinkovito uničevanje letal in strateških brezpilotnih letalnikov in ker se je spremenil stroškovni ekvivalent vojaškega protisredstva (sredstva za nekaj tisočakov ne uničuješ z raketo za milijon dolarjev).«



Lahko obe strani presenetita s še kakšnim konvencionalnim orožjem?

»Presenečenj je bilo že do sedaj kar nekaj. Poleg vojne z droni naj omenim še dve preobrazbi, ki sodita v kategorijo presenečenj. Prva se je zgodila v tankovskem boju, ki so ga ukrajinske sile, potem ko jim je začelo zmanjkovati tankov, ob izdatni pomoči spremenile sebi v prid z učinkovitimi in preciznimi prenosnimi protioklepnimi sistemi. Druga takšna značilnost preobrazbe je bil protiletalski boj. Ko so bile letalske sile Ukrajine uničene ali onemogočene, so to kompenzirali z učinkovitimi prenosnimi ali prevoznimi protiletalskimi sistemi in tako občutno zmanjšali letalske napade ruske strani. Obenem pa so odprli prostor za že omenjeno dronsko vojno. Sklenil bi lahko, da v konvencionalnem bojevanju velikih presenečenj ne more več biti. Izzivi, ki bodo prinašali prednost, pa so vezani na zaščito pred droni, satelitsko podporo in strateško izvidništvo ter zlasti podporo za precizno streljanje in zadevanje ciljev, s čimer bi zmanjšali tudi uničevanje in žrtve med civilisti. Razen seveda takrat, kadar je delovanje po civilistih načrtno in vsega obsojanja vredno, za kar se bodo morali zganiti tudi mednarodno sodišče za vojne zločine in druge institucije. Dokler ne bo obsodb za vojne zločine, se vojna ne bo preselila za pogajalske mize. Pred tem pa ni imuna nobena stran v spopadu.«



Kakšen vpliv bodo imele zimske razmere na potek vojne?

»Poleg uporabe energije kot orožja za energetski mrk in zmrzovanje prebivalstva bomo priča izčrpavanju, ne le vojaškemu. Seveda tudi kaznovanju tistih, ki podpirajo oblasti v Kijevu in širše, če bo le možno. Energetski mrk in izpostavljanje civilistov bolj kot vojakov kliče po primerjavi s tistim, kar se je zgodilo pred devetdesetimi leti s sproženo splošno lakoto, gladomorjem, ker Ukrajinci niso bili dovolj poslušni in niso sledili moskovskemu diktatu kolektivizacije. Pozna jesen in zima prinašata tudi zmrznjena bojišča, ki ponovno omogočajo učinkovito uporabo oklepnih mehaniziranih sil. Ali lahko Rusi še enkrat udarijo kot v februarju in marcu 2022, pa je v tem trenutku težko oceniti. Če bo ostalo samo pri izčrpavanju, trpljenja civilnega prebivalstva na obeh straneh ne bo nič manj.«

protest, ukrajina, vojna
Bobo
Ljubljanski protest proti vojni v Ukrajini.



Bi vedno bolj možen scenarij vojaškega poraza Rusije v Ukrajini pomenil dovolj močno opozorilo Kitajski, da se ne spusti v vojno za Tajvan?

»Domnevam, da so v vojaško-starteških projekcijah tudi takšne, kjer bi Kitajsko potegnili v vojno, zlasti v kontekstu širšega (svetovnega) vojaškega spopada. To bi bilo pozitivno sprejeto tudi na ruski strani, saj bi se okrepila «fronta« proti zahodnim silam. Na zadnjem kitajskem partijskem kongresu so bolj kot vojno izpostavljali novo družbeno preobrazbo - kulturno revolucijo Kitajske. Omenjali so sicer tudi to, da se bodo združili s Tajvanom, dvomim pa da bi to poskušali z vojaškimi sredstvi in pristopi. Upam, da se bo Kitajska uspešno izognila tem skušnjavam in pastem.«