Vse vojne so vojne za nafto in trgovce z orožjem. Kadar so vojne, pa se Evropa običajno znajde med kladivom in nakovalom. To sta glavna poudarka razprave o ruski agresiji na Ukrajino, ki jo je pripravilo prekmursko društvo Generala Maistra.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Regina s plavimi očmi naznanila novo ploščo
Skladbe bodo melodičen preplet prekmurščine, bosse nove, jazza in sambe.
Uroš Lipušček, novinar in velik poznavalec mednarodne politike, je razpravljal, da Vladimirja Putina že, odkar je prišel na oblast, Zahod preprosto noče poslušati. Putin s svojimi potezami pritrjuje tudi zahodnim politikom, da prav nobena manjša država ne more sama odločati o svoji usodi. Ukrajina bo iz te vojne izšla uničena in osiromašena, ruski predsednik pa bo še naprej zasledoval idejo o veliki carski Rusiji. Vse to ustreza tudi vojaško-industrijskem kompleksu Združenih držav Amerike in drugim trgovcem z orožjem. Prav vojaška industrija je po besedah Lipuščka prepričala nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona, da je spremenil stališče in začel zagovarjati idejo o širitvi Nata v Romunijo in druge države ob meji z Rusiji, pa čeprav je Varšavski pakt takrat že razpadel. O Evropi je dejal, da igra čudno vlogo. Rusiji je recimo naložila ekonomske sankcije, nedolgo nazaj pa ji je še pošiljala orožje.
Alojz Šteiner, nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske, pravi, da Putin danes na območju Ukrajine z vojaškimi enotami le izvršuje naloge, ki jih je načrtoval in uril že v letih 2013, 2015, 2017, 2019 in 2021 na velikih manevrih s pomenljivim naslovom Zapad. Dodaja, da ima Rusija svoje najbolj elitne enote še vedno nameščene na območju Urala, navidezne meje med Evropo in Azijo, in te ne sodelujejo v operacijah v Ukrajini. Šteiner je postregel z zanimivim razmišljanjem, zakaj je Putin sprožil vojno in posledično Evropi nataknil zanko. Ruski predsednik se je po generalovih besedah namreč ustrašil, ker Evropa načrtuje vložek 750 milijard evrov v zeleno energijo v okviru okrevanju po pandemiji, in to bi lahko zmanjšalo energetsko odvisnost stare celine od njegove države. Strinja se tudi, da si z vsakim dnevom ruske agresije vojaški dobičkarji lahko le še bolj manejo roke.
Ladislav Lipič, prav tako nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske, je prepričan, da je diplomacija edino orožje, ki lahko konča vojno v Ukrajini. Generala ni presenetilo, da so se nekatere države, kot je Nemčija, odločile več vlagati v svoje oborožene sile, saj tako tudi želijo zaščiti svoje interese, ker so energetsko precej odvisne od Rusije. Tudi ravnanja Madžarske, ki pod pogoji dovoljuje tranzit vojaške pomoči Ukrajini, je le nadaljevanje stališč Viktorja Orbana, ki jih ta ima do Evropske unije. Lipič iz analize dosedanjega poteka spopadov še napoveduje, da bodo oklepne enote morale v prihodnje v vseh vojskah spremeniti način operativnega udejstvovanja. Človeška sila z ročnimi protioklepnimi sredstvi, sicer pomočjo iz Zahoda, namreč v Kijevu in okolici za zdaj še uspešno zadržuje oklepne kolone ruske vojske.
Branko Lobnikar, profesor Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, se je dotaknil položaja Evrope ob številnih kriznih razmerah na svetu. Izpostavil je, da Kitajska in Združene države Amerike doslej v še nobenem svetovnem konfliktu nista bili oškodovani, Evropa pa se običajno vedno znajde med kladivom in nakovalom. Lobnikar je opozoril na delovanje desničarskih skupin in tujih državljanov, ki sodelujejo v obrambi Ukrajine. Ob tem meni, da bodo morale biti varnostne in obveščevalne službe vsake države odslej še bolj pozorne na pojav desnih in radikalnih gibanj v svojem okolju, saj je rusko-ukrajinsko vojna tudi idealna valilnica ekstremnih in odklonskih pojavov. Strokovnjak za varnost je opozoril, da obenem mednarodne kriminalne skupine iščejo zaslužek pri organiziranju bega ljudi iz vojnega žarišča, zato se boji intenzivne trgovine z belim blagom. Strinja se še, da si vojni dobičkarji že intenzivno polnijo svoje malhe.
