Paradižnik iz podjetja Paradajz so po novem v lastni maloprodaji začeli pakirati v papirnate vrečke, ki so narejene iz stebel rastline, na katerih raste njihov paradižnik. Gre za inovativen proizvod, narejen iz slovenskega materiala, ki je plod slovenskega znanja, poleg vsega pa diši še po paradižniku. In kako se je sploh začelo? »Ko smo konec decembra rastline odstranjevali iz rastlinjakov, smo razmišljali, da bi bilo smiselno iz tega kaj narediti,« pravi agronom, izvršni direktor Andrej Smodič, ki je bil pobudnik ideje. »Letno pridelamo okoli 4500 ton paradižnika, ki ga znamo prodati, srečevali pa smo se z vprašanjem, kam s 400 tonami odpadnih rastlin.« Dajali so jih v kompostarno, a bi se dalo organsko maso bolje izkoristili, in takrat je padla ideja, da bi poskusili izdelati papirnate vrečke, ki jih pri prodaji paradižnika veliko potrebujejo.
Opazili so projekt Mestne občine Ljubljana, v okviru katerega so iz japonskega dresnika, tujerodne invazivne vrste, ki se je razrasla po mestu, izdelovali papir. »In smo rekli, če se iz dresnika da narediti papir, zakaj ne bi poskusili iz stebel paradižnika,« pravi Smodič. Ena od zavez njihovega podjetja je, doda, da poleg trajnostnega gospodarjenja razvijajo krožno gospodarstvo. Pri razvoju zamišljenega produkta so se potem povezali s strokovnjaki Inštituta za celulozo in papir v Ljubljani, kjer izdelujejo papir, še nikoli doslej pa ga niso izdelali iz stebel paradižnika.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Spoznajte zgodbo družine Kofjač, ki na Petanjcih vsako leto vzgoji 10 tisoč vrtnic
Vrtnica velja za kraljico med cvetlicami. Obstajajo številne vrste in sorte, barve cvetov imajo različne pomene. Z njihovo vzgojo se že več desetletij ukvarjajo v petanjskem podjetju Flores, kjer so nam ob obisku predstavili svoje delo, zakonitosti sajenja vrtnic in naredili skomine po tem, da si gremo poleti ogledat bujno cvetoče rastline.
Ko se je kuhalo, je dišalo po paradižniku
»Za nas je bilo ključno vprašanje, kako najustrezneje pripraviti surovino za nadaljnjo predelavo, kakšna bi naj bila najustreznejša dolžina stebel, od česar je nadalje odvisna dolžina vlaken, pa tudi, koliko vlage naj v steblih ohranimo,« razlaga. Pripravili so tri različne vzorce stebel in jih odpeljali na inštitut. Tam so sekance stebel najprej prekuhali, prečistili in iz nastale pulpe jim je v tretjem poskusu uspelo narediti papir. »Tudi sam sem bil večkrat na Inštitutu, in ko se je kuhalo, je dišalo, kot bi kuhali paradižnikovo juho,« se spominja prvih poskusov. Iz papirja, ki so ga naredili, so potem izdelali papirnate vrečke, ki imajo, kot so ocenili na Inštitutu, lepo naravno barvo, so močne in odporne na vlago. Hkrati pa še dišijo po paradižniku.
V poskusni seriji, poimenovani 0, so iz 700 kilogramov suhe mase stebel paradižnika dobili 26 tisoč vrečk iz papirja. Veselijo pa se že serije 1, ki bo še bolj dodelana. Izgled se ne bo veliko spremenil, bolj bodo delali na tehničnih karakteristikah in izboljšavah, predvsem na tem, da bo vrečka tanjša, lažja in še bolj stabilna. Skupaj z Inštitutom raziskujejo, kje so možnosti optimizacije proizvodnje in obstoječega izdelka, hkrati pa tudi o drugih vrstah embalaže ter o tem, da bi, ko bi lahko, proizvodnja papirja iz njihovih stebel trajala vse leto.
Papir je, idej za naprej še veliko
»Ko enkrat že imamo papir, se da iz njega marsikaj narediti. Veliko idej imamo, med drugim želimo zasnovati in izdelati podložke za predpakiranje manjših paradižnikov, tako imenovano flow pack embalažo. Ker gre za nove proizvode, za inovacije, jih bomo razvijali postopoma,« je previden Smodič, doda pa, da bodo stremeli k temu, da bodo cenovno sprejemljivi. »Nekateri bi rekli, da so take vrečke drage, moje mnenje pa je, da je plastika prepoceni. Res je proizvodnja plastike smešno poceni, vsaj v prvi fazi, drago pa postane njeno zbiranje, ločevanje, v nadaljevanju deponiranje in predelava, če je sploh možna. Če pogledamo torej na celoten sklop iz drugačnega zornega kota, se marsikaj relativizira,« je še prepričan Smodič.
Razmišlja še: »Tudi plastika, ki pokriva sadje in zelenjavo, ni ne ekološka in ne lična. Morda bi jo lahko izdelali iz naravnih, razgradljivih polimerov, dolgih molekul, ki jih rastline imajo. Znano je, da se največ celuloze pridobi iz smrekovega lesa in morda bi se dalo kaj takega izdelati tudi iz stebel paradižnika. Embalaža je za vsak proizvod zelo pomembna in mora biti dobro premišljena iz različnih aspektov.«
Prva serija vrečk je bila približno štirikrat dražja, kot je cena običajnih vrečk, ampak gre za prototip in razviti je bilo treba celoten proces. »V prvi fazi primarni motiv ni bil izključno ekonomski, ampak glede na zavezo krožnemu gospodarstvu uporabiti kmetijski odpadek in dokazati, ali je to sploh možno. Dokazali smo, da je, da se da, v prihodnje pa bomo zadevo dodatno optimizirali.«
Plastična ali papirnata
»Razlika je, ali je paradižnik pakiran v plastični vrečki ali v papirnati, mi smo kar nekaj poskusov naredili na tem področju, kako embalaža vpliva na sadež. Danes veliko govorimo o inteligentni embalaži in dejstvo je, da z embalažo vplivamo na obstojnost in ohranjanje kakovosti plodov. Poleg tega, da embalaža drži vsebino, je tudi izolator in regulator vlage. Plod paradižnika je živa stvar, vanj je, če tako povemo, zapakirano seme, rastlina pa tvori plod, da bi bil hrana za seme in s tem za novo generacijo,« razlaga. Vsaka živa stvar tudi diha in pri tem izloča vodo, vlago, ki jo premišljena papirnata embalaža veže nase, da bi jo potem, ko jo plod spet rabi, oddala nazaj. Plastična vrečka tega ne omogoča, v papirnati vrečki pa se življenjska doba plodov lahko podaljša.
Pomembno pri tem je, da je ta vrečka v celoti narejena in ustvarjena v Sloveniji, saj surovina zraste pri nas, za izdelavo končnega produkta na Inštitutu za celulozo in papir pa je uporabljeno slovensko znanje.
»Ta vrečka je prototip, inovacija, idejo želimo razvijati še naprej in narediti tudi druge izdelke. Vrečko, ki je v celoti izdelana iz naravnih materialov, lahko damo tudi v kompost in se razgradi.«