vestnik

Vučkovi sta ob stoti obletnici rojstva matere in babice napisali knjigo o njenem življenju. Gre za zgodbo Američanke iz Odranec

Ines Baler, 31. 5. 2022
Majda Horvat
Veronika Borovič je bila slovenskima staršema kot prvorojenka rojena v Clevelandu 28. novembra 1921. Njen oče Mihael se je pri njenih 13 letih odločil, da je čas, da gredo domov v Slovenijo. V Odrance so se vrnili leta 1934.
Aktualno

Regina in Petra Vučko sta mama in hči, ki sta se podpisali pod knjigo Mama Verona: Zgodba o Američanki iz Odranec. Pravita, da ne gre za tipično zgodbo prekmurske matere, ampak matere, ki je videla širni svet in držala štiri vogale pri hiši.

»To je knjiga o moji babici, mamci, kot smo jo klicali, in govori o močni ženski, ki je v življenju marsikaj prestala,« začne pripovedovati Petra. Z mamo Regino sta jo napisali ob stoti obletnici rojstva Veronike Borovič, ki je bila slovenskima staršema kot prvorojenka rojena v Clevelandu 28. novembra 1921. Njen oče Mihael je bil zaposlen v železarni, družina pa je živela mestno življenje in ničesar jim ni primanjkovalo. »Ko je bila mamca stara 13 let, se je njihov oče odločil, da je čas, da gredo domov v Slovenijo. V Odrance so se vrnili leta 1934, tam sta jih čakali hiša in kmetija. Vajeni so bili čisto drugega življenja, elektrike, vode, sladoleda, avtomobilov, potem pa so prišli v Odrance, kamor je elektrika prišla komaj leta 1957,« opisuje Petra. Nadaljujeta, da je Veronika v Sloveniji končala zadnji razred šole, se pri 17 letih poročila z Ivanom Kavašem in nato rodila enajst otrok. Tri sinove in osem hčera, vendar je ena nekaj mesecev po rojstvu umrla. »Ko je bilo mami 39 let, je očeta zadela možganska kap. Pol njegovega telesa je bilo neodzivnega in v takšnem stanju je živel še 28 let. Mama je bila glavna in vse je ostalo na njej. Bila je zelo močna ženska,« opiše Regina Vučko, ki z družino živi v Beltincih. Kot sta po spominih opisali v knjigi, so Ivana v bolnišnico odpeljali s poltovornjakom, ker je ta prišel pred reševalnim vozilom. »V tistem času ni bilo veliko avtobusov in denarja, da bi lahko šli pogledat očeta. Skoraj tri mesece je bil v bolnišnici, mi pa smo doma jokali, ker smo mislili, da bo umrl,« doda in poudari, da je mama podpirala štiri vogale pri hiši, delo na kmetiji reorganizirala in v to vpela tudi otroke.

družina-vučko, odranci, mama-verona, knjiga
Osebni arhiv
Družina Kavaš leta 1962. V prvi vrsti stojijo Ciril, Regina, mama Verona, Majda, oče Ivan in Elizabeta (od leve proti desni). V drugi vrsti pa so Julijana, Štefan, Marija, Ivan, Veronika in Brigita.

Ker je družina velika, z ogromno spomini, in ker je Regina hranila veliko zapiskov, sta se sogovornici med epidemijo odločili, da vse to zbereta v knjižni obliki.

»Začetek ni bil težak, ker me je vedno fasciniral napis na babičinem nagrobniku,« pove Petra Vučko. Na njem je zapisano: «Pridite tiho k našemu grobu in ne kličite nas nazaj, trpeli smo na tem svetu mnogo. V miru naj počivamo zdaj.« Želela je razumeti, kako so predniki živeli in zakaj so trpeli, zato je začela raziskovati.

knjiga, zgodba o američanki iz odranec
Osebni arhiv
Napis na nagrobniku je Petro Vučko nekako vodil do tega, da je začela raziskovati življenje svoje babice.

V veliko pomoč ji je bila mama Regina, ob nedeljah pa sta obiskovali še njene sestre in brate, jih intervjuvali in počasi sestavljali poglavja. Prvi del knjige, za katero družina pravi, da je neke vrste družinski spomenik, je opis razmer v prvih dveh desetletjih 20. stoletja v Clevelandu in Prekmurju. K temu je s spomini veliko pripomogel 93-letni stric Mihael Borovič, ki sedaj živi v Kopru, rojen pa je bil v Ameriki. »Pred sabo sem imela desetletnega nečaka, ker ta knjiga je zanje. Želela sem orisati, kakšno je bilo življenje takrat,« pravi Petra in doda, da so bile razlike zelo velike.

Hitro od doma

Nadaljnja poglavja govorijo o družinski zgodovini, prednikih, porokah, rojstvih, smrtih in življenju na splošno. Obe sogovornici sta med našim pogovorom večkrat poudarili, da je Verona Kavaš zmogla in prestala marsikaj. »Po očetovi bolezni nam je razdelila delo. Brat, ki je ostal na kmetiji po tem, ko so starejši sorojenci že odšli, je pri devetih letih poprijel za plug, delal v hlevu, pomagali pa smo tudi drugi. Še vedno se spomnim, kako je oče sedel pred hlevom in govoril, da če ima eno roko zdravo, mora z njo kaj narediti, da si zasluži hrano. Tudi mi smo zgodaj dobili delovne navade ter se naučili skrbeti za bolne,« razlaga Regina Vučko.

V knjigi tako lahko preberemo, da je ajta, kot so ga klicali, z eno roko pometal, zajemal vodo iz vodnjaka, nakopaval krmo in po svojih zmožnostih pomagal na kmetiji.

Ko so otroci odraščali, so morali iti s trebuhom za kruhom. Regina je že pri šestih letih šla služit k maminemu bratu k Mali Nedelji. »Če sem bila pridna, sem dobila en kiki, če nisem vsega postorila, pa nič,« se spominja. Pozneje je tudi sama izkusila življenje čez lužo. Tam je živela Veronina sestra Mary, s katero sta bili v stiku, in Regina je pri 17 letih z leto dni mlajšo sestro Elizabeto odpotovala k njej. Starejši sorojenci pa so že prej odšli na delo ali v Avstrijo ali v Nemčijo. Leta 1972 je Verona pospremila hčeri v Cleveland, kar je bilo prvič po njenem odhodu iz Amerike leta 1934. Takrat se je s staršema v Slovenijo vrnila z ladjo, po 38 letih pa je potovala z letalom. Iz Zagreba so letele do Amsterdama, od tam pa naprej čez ocean. Verona je s hčerkama v Clevelandu ostala slabe štiri mesece, nato pa ju je zaupala v varstvo Mary, ki je imela šiviljsko podjetje. Prvi mesec sta delali pri njej, naslednjega pa že šivali v tovarni, čeprav angleščine še nista obvladali. Zaslužek sta vseskozi pošiljali domov. Regina Vučko je pozneje začela delati v tovarni železa, po nesrečni ljubezni pa se vrnila v Slovenijo. »Če si bil dober delavec, si bil nagrajen. Življenje v Ameriki je bilo zanimivo in ni mi žal za to izkušnjo. Po vrnitvi sem imela v Beltincih obrt svečarstva in izposojevalnico svečanih oblek in ko so neveste prihajale pomerjat obleke, sem jim pogosto rekla, da se ni treba obremenjevati z obleko, ker je to najmanj. Življenje je slalom, ki ga je treba voziti, in pomembna sta odnos in spoštovanje med partnerjema,« poudari.

petra in regina vučko, zgodba o američanki iz odranec
Ines Baler
Ideja o nastanku knjige je zrasla na zelniku Regine Vučko, njena hči Petra pa je v času epidemije, ko je bilo več časa, začela to realizirati.

Vseskozi povezani

V knjigi po poglavjih o življenju mame Verone in družine pridejo na vrsto še zgodbe njenih otrok. Izpostavili so spomine, občutja in doživetja. Mama je sorojence vedno učila, da se morajo imeti radi in si pomagati, kar sedaj prenašajo tudi na svoje otroke in vnuke. Družina je vseskozi zelo povezana in ne mine teden, da se ne bi slišali. Petra se pošali, da včasih v Ameriki kakšno stvar izvedo prej kot v Odrancih. Tudi sorodniki v Ameriki ohranjajo slovenski jezik in navade, obiskujejo tamkajšnje slovensko društvo in svete maše. Zadnje srečanje celotne družine so imeli leta 2017, ko se jih je zbralo okoli 130, večkrat gredo tudi skupaj na romanja ali potovanja. Tako jih bo septembra nekaj šlo v Sveto deželo.

družina-vučko, odranci, mama-verona, knjiga
Osebni arhiv
Verona Kavaš je dočakala 82 let, za sabo pa pustila veliko in povezano družino, ki si zna pomagati in stati ob strani.

Verona je po bolezni umrla leta 2003, vse do zadnjega dne pa oboževala sladoled, še ko je bila na bolniški postelji. Avtorici pravita, da je to navdušenje nad ledeno sladico morala prinesti iz Amerike. Petra je po izidu knjigo najprej odnesla pokazat babici na pokopališče, nato pa stricu Cirilu na domačijo v Odrance, ker je nekoliko dvomil o tem, ali bo projekt izpeljala.

»Knjiga je družinski projekt in pri nastajanju so sodelovali tudi drugi sorodniki.« Naslovnica, na kateri je fotografija Verone in enajst marjetic, ki ponazarjajo njene otroke, je ideja sestrične Renate Jerebic, oblikoval pa jo je njen sin Lukas. V zadnjem delu knjige je še družinsko drevo, ki ga je začel sestavljati Mike Borovič, nadaljuje pa Brane Žagar.

Obe sogovornici sta veseli, da so sorodniki navdušeni nad knjigo, ki prikazuje družinsko zgodovino. »Vsi bratranci in sestrične so povedali, da so se v knjigi našli in da sedaj razumejo, po kom imajo kakšno lastnost. Njihovi odzivi so zame plačilo. Še lepše je bilo v Ameriki, kamor sva z mamo decembra odnesli knjigo v angleškem jeziku. Prej jim nisva nič izdali, bilo je presenečenje,« pove Petra Vučko. Je ta knjižni prvenec njen zadnji ali namerava še pisati? »Očetu sem rekla, da če mu bo všeč, lahko začnem raziskovati še njegovo družino. Nič še ni rekel, tako da trenutno ne, mogoče pa še kdaj,« v smehu odgovori.