vestnik

(INTERVJU) Janez Erjavec: "Za nas je to katastrofa"

Timotej Milanov, 1. 8. 2020
Aleš Cipot
Janez Erjavec
Aktualno

Pogovor z dolgoletnim predsednikom uprave Pomurskega sejma Janezom Erjavcem, potem ko so morali zaradi posledic koronavirusa prvič v 58 letih odpovedati kmetijsko-živilski sejem v Gornji Radgoni.

Predsednik Pomurskega sejma Janez Erjavec (70) bi moral letos doživeti že svoj 40. kmetijsko-živilski sejem. Po izobrazbi gradbeni inženir je odraščal na Ženjaku pri Benediktu. Po opravljenem študiju je najprej pol leta delal pri Stavbarju, ki mu je omogočil štipendijo, nato še leto dni na Občini Lenart kot referent za gradbene zadeve. Potem je za osem let odšel v Švico, kjer je delal kot vodja gradbišč v velikem gradbenem podjetju, tam se je tudi poročil. »Vrnil sem se, ker je imel oče v Lenartu gradbeno obrt in sem mu obljubil, da jo bom prevzel, ko bo šel v pokoj. A takrat, leta 1979, je bila kriza v Jugoslaviji, pojavilo pa se je prosto delovno mesto tehničnega vodje na Pomurskem sejmu.

Privabila me je ideja, da bi v Gornji Radgoni organizirali gradbeni sejem, kar se je leta 1981 tudi zgodilo. Videl sem, da je tu veliko kreativnega dela, v tem sem našel svojo vizijo in ostal 40 let.« Takrat je Pomurski sejem še deloval v sklopu ljubljanskega Gospodarskega razstavišča. »Po eni strani je bila to prednost, ker smo od tam dobivali ideje glede organizacije sejma, hkrati so bila vedno neka trenja med Ljubljano in Gornjo Radgono, med sabo smo vedno ohranjali tudi neko tekmovalnost.«

janez-erjavec, sejem, radgonski-sejem, predsednik-uprave
Aleš Cipot
"To ni samo vprašanje finančne škode, ki jo bomo utrpeli mi kot organizator, temveč gre tudi za škodo razstavljavcev in sodelujočih institucij, saj razstavljavci v okviru sejma sklenejo številne posle," pravi predsednik uprave Pomurskega sejma Janez Erjavec.

Po osamosvojitvi Slovenije so v procesu lastninjenja najprej postali poslovna enota Ljubljanskega sejma, medtem ko so nepremičnine na sejmišču ostale v lasti Gospodarskega razstavišča. »To je bila težka situacija, saj smo morali za vsak poseg v prostor najprej prositi za dovoljenje Gospodarsko razstavišče, potem pa še Ljubljanski sejem, ki je imel našo denarnico.«

Začel se je še boj za samostojnost podjetja, ki je trajal od leta 1993 do leta 1999. Najprej jim je uspelo ustanoviti gospodarsko družbo, vendar je želel biti Ljubljanski sejem v njej 80-odstotni lastnik. »V to smo sicer privolili, vendar s stisnjenimi zobmi.« Kasneje jim je uspelo odkupiti poslovni delež od Ljubljančanov, nato še nepremičnine od Gospodarskega razstavišča. »Šest delavcev nas je takrat vzelo kredit za nakup.« S tem so dobili komaj 50 odstotkov nepremičnin na sejmišču, preostale so morali kasneje postopoma odkupovati od posamičnih lastnikov.

V 58 letih sejma se je letos prvič zgodilo, da ste morali odpovedati Agro. Kako to doživljate osebno?

»V prvi vrsti moramo upoštevati zdravstveno varnost razstavljavcev, obiskovalcev in strokovnih sodelavcev. Za nas je sicer to katastrofa. Letos smo imeli na programu šest sejmov v štirih sejemskih terminih. Kot kaže, jih bomo morali vse odpisati. Ko smo bili v sklepni fazi priprav za spomladanske sejme Megra, Sobra in Green, se je pojavil virus in z njim ukrepi, ki so omejevali gibanje ljudi, zato je bila izvedba sejmov onemogočena. Upali smo, da se bo zadeva umirila do avgusta, ko je naš največji sejem, pri tem smo bili ves čas v stikih z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje, ministrstvom za notranje zadeve in seveda kmetijskim ministrstvom. Tudi vse omenjene institucije so nam dale upanje, da bomo Agro lahko organizirali, zato smo delali naprej do konca junija, ko smo morali sprejeti dokončno odločitev zaradi razstavljavcev, ki imajo z nastopom na sejmu prav tako stroške. Med drugim morajo nabaviti opremo, ki je nimajo v zalogi, saj želijo na sejmu nastopiti z najnovejšimi izdelki.

Pretehtali smo, da je tveganje, da bi morali sejem odpovedati v zadnjem trenutku, preveliko. Zato smo Agro po 57 letih odpovedali s težkim srcem. To ni samo vprašanje finančne škode, ki jo bomo utrpeli mi kot organizator, temveč gre tudi za škodo razstavljavcev in sodelujočih institucij, saj razstavljavci v okviru sejma sklenejo številne posle. Medtem ko so bile dejavnosti gostinstva, trgovine in turizma hitro sproščene, sejemska dejavnost ostaja na neki način zaprta. Čeprav gre za dejavnost, ki temelji na srečevanju ljudi, jo je težko enačiti s športnimi dogodki ali kulturnimi prireditvami, kjer se na nekem kraju v nekem trenutku pojavi večja množica ljudi. Na sejmu se ljudje ne zadržujejo dolgo na enem mestu, gre za dinamičen proces, kakršen je v veleblagovnicah ali trgovskih centrih. Z vsemi omejitvami bi se lahko soočili, glavna ovira pa je bila za nas omejitev števila obiskovalcev. V Avstriji in Švici medtem sejme normalno izvajajo.«

janez-erjavec, sejem, radgonski-sejem, predsednik-uprave
Aleš Cipot
Janez Erjavec: "Na sejmu se ljudje ne zadržujejo dolgo na enem mestu, gre za dinamičen proces, kakršen je v veleblagovnicah ali trgovskih centrih."

Kaj odpoved pomeni za vaše obveznosti do prijavljenih razstavljavcev? Jim boste morali povrniti kakšne stroške?

»Sejme smo pravočasno odpovedali, torej nimamo stroškov z razstavljavci. Smo pa imeli lastne stroške s pripravo sejmišča in promocijo prireditve. Ves promocijski material smo imeli namreč že pripravljen.«

"Pred 40 leti, ko je bil drugačen gospodarski sistem, je bil za razstavljavca prestiž, da gre na sejem in predstavi svojo blagovno znamko, danes je to njegova ekonomska računica. Na sejem bo šel, če bo imel od tega koristi."

Je bil sejem v zadnjih 40 letih že kdaj na tako resni preizkušnji?

»Bilo je že več prelomnih trenutkov, ki bi lahko pomenili konec sejemske dejavnosti v Gornji Radgoni. Prav gotovo je bil eden takih trenutkov osamosvojitvena vojna. Še 8. julija 1991 smo imeli v Gornji Radgoni vojno in jugoslovansko vojsko, ki je rušila po mestu. Hkrati smo takrat izgubili 60 odstotkov jugoslovanskih razstavljavcev. Kljub temu smo se odločili, da bomo izvedli sejem, kakršen koli že bo, na koncu je bil uspešen.«

Vsako leto so na sejmu poleg razstavnega programa tudi številne okrogle mize, velikokrat so tu lansirane razne ideje, podpisujejo se dogovori. Kdaj je sejem prevzel še to drugo funkcijo, poleg osnovnega razstavljanja?

»Najbolj je dobil sejem današnjo obliko v času po osamosvojitvi, kajti takrat smo se začeli zavedati, da smo največji in pravzaprav edini kmetijsko-živilski sejem v državi in da imamo tudi neko poslanstvo. V Jugoslaviji je bil največji tovrstni sejem v Novem Sadu, prav tako je imela vsaka republika nekdanje države neke vrste svoj kmetijsko-živilski sejem. Po osamosvojitvi smo zastavili strategijo, da bo imel naš sejem, ki smo ga poimenovali Agra, tudi vlogo spodbujevalca razvoja kmetijstva v Sloveniji, ki bo skrbel za strategijo in vizijo slovenskega kmetijstva ter podeželja.«

gornja-radgona, sejem-agra-2019-nedelja
Jure Zauneker
Agra je kmetijsko-živilski sejem brez resne konkurence v regiji.

Kje je danes vaša konkurenca? Do kod sega vaš primat osrednjega kmetijsko-živilskega sejma v regiji?

»Agra obvladuje prostor v radiju okoli 500 kilometrov. To pomeni, da na vzhodu segamo do Novega Sada, na severu do Rieda in Welsa v Avstriji, na zahodu pa do Verone. Znotraj tega prostora nimamo resne konkurence. Seveda se pojavljajo lokalni sejmi tudi na tem območju, ampak glede vsebine in pomena sejma v tej regiji nimamo konkurence.«

Medtem ko Agra ostaja kraljica Pomurskega sejma, razvijate še sejme z drugimi vsebinami. Poleg sejma gradbeništva so tu še nekatere aktualne tematike, od zelenega okolja do zdravega življenjskega sloga. Organizirali ste tudi povsem nišne sejme, kakršen je recimo sejem pogrebne dejavnosti. Za katero področje bi ocenili, da ima največji potencial?

»Zagotovo je Agra sejem, ki lahko še raste. Preostali – nišni – sejmi pa so zelo odvisni od trenutnega stanja v branži, ki jo pokrivajo. Recimo gradbeništvo je dejavnost, ki zelo niha, ima vzpone in padce, konjunkturi lahko sledi kriza, kar se izraža tudi na sejmu. Najbolj konstantna rast se je, zanimivo, pokazala pri sejmih Lov, Ribolov in Naturo, s katerimi smo pokrili predvsem varovanje narave in biodiverzitete. To je trend, ki ga tudi v svetu cenijo. Drugi sejem, ki se razvija in bi imel po moji oceni možnosti za nadaljnjo rast, je Medical.«

"V času Agre število obiskovalcev sejma preseže število prebivalcev kraja tudi do petkrat. Obstoječa logistična in prometna infrastruktura v mestu pa ni temu primerna, kar je največja ovira za nadaljnji razvoj sejemske dejavnosti."

Delovanje Pomurskega sejma ima veliko multiplikativnih učinkov v lokalnem okolju. Kako bi lahko lokalna oblast pomagala v smislu izboljšanja infrastrukture, da bi še bolj razvili sejemsko dejavnost?

»To je glavna težava sejemske dejavnosti v Gornji Radgoni, ki je presegla okvire tega mesta. V času Agre število obiskovalcev sejma preseže število prebivalcev kraja tudi do petkrat. Obstoječa logistična in prometna infrastruktura v mestu pa ni temu primerna, kar je največja ovira za nadaljnji razvoj sejemske dejavnosti. Absolutno bi morali poskrbeti za železniško povezavo z Avstrijo in za oživitev obstoječe železniške povezave med Gornjo Radgono in Ljutomerom, da bi lahko čim več ljudi pripeljali na sejem z javnim prevozom. Radgona bi prav tako potrebovala priključno cesto na avtocesto. To je ključnega pomena, saj danes obiskovalci sejma ne vedo, kje naj zavijejo z avtoceste, ker niti ni pravega izvoza.«

e51e5e790245e4ef35a67c7441433f04
Nataša Juhnov
Janez Erjavec: "Zadnja leta smo sicer opazili, da je bilo več družinskih obiskov, ampak ne bi mogel trditi, da je to kak trend. Morda bi letos prišlo več družin, ker nekateri ne bodo šli na morje, ampak zdaj pač tudi to ne bo možno."

Štirideset let opazujete obiskovalce sejma, tudi ti se verjetno spreminjajo. Je obisk sejma danes zanje drugačno doživetje kot nekoč?

»Povsem drugačno. V 40 letih se je spremenilo veliko, začenši z odnosom razstavljavcev in obiskovalcev do sejma. Tudi sama narava sejma je danes drugačna. Pred 40 leti, ko je bil drugačen gospodarski sistem, je bil za razstavljavca prestiž, da gre na sejem in predstavi svojo blagovno znamko, danes je to njegova ekonomska računica. Na sejem bo šel, če bo imel od tega koristi. Obiskovalci so v preteklosti iskali predvsem dogodek ali pa šli na sejem zato, da so lahko tam videli stvari, ki jih niso mogli videti nikjer drugje, recimo nove modele traktorjev tujih proizvajalcev. Ljudje so prišli iz radovednosti, pa tudi zaradi družabnosti, da so se srečali in skupaj kaj pojedli in spili, vedno je dišalo po žaru. Danes pridejo tudi oni bolj iz poslovnih nagibov, če kaj potrebujejo, ne več zaradi druženja.«

Marsikdo se spomni ravno tega dela, kako je bila na sejmu še dolgo v noč glasba in se je plesalo, mogoče nekateri pogrešajo prav to …

»To smo skušali ponovno uvesti, organizirali smo večerne zabave s priznanimi ansambli, ampak ni bilo več uspeha. Ljudje danes tudi drugače gledajo na službo. Včasih je bilo delovno mesto zagotovljeno, marsikdo je lahko šel med tednom na zabavo, pa drugi dan v službi malo počival, danes to več ne gre. Nekoč so ljudje prišli na sejem in tu ostali ves dan do večera, nekateri tudi do polnoči. Danes že ob prihodu točno vedo, kaj jih zanima, si tisto ogledajo in gredo domov. Zadnja leta smo sicer opazili, da je bilo več družinskih obiskov, ampak ne bi mogel trditi, da je to kak trend. Morda bi letos prišlo več družin, ker nekateri ne bodo šli na morje, ampak zdaj pač tudi to ne bo možno.«