vestnik

Zakon o dolgotrajni oskrbi veliko prinaša, a temelji so še šibki

Majda Horvat, 25. 11. 2022
Nataša Juhnov
Zaradi zakona o dolgotrajni oskrbi se bodo pomembno zmanjšali zneski, ki jih oskrbovanci v domovih za starejše plačujejo za oskrbo iz svojih žepov. Foto Nataša Juhnov
Aktualno

Slika tega, kako bo vse skupaj delovalo, še zelo nejasna. Referendumski izid ne bo rešil nobene težave.

Zakon o dolgotrajni oskrbi bo pomembno zmanjšal zneske, ki jih oskrbovanci v domovih za starejše plačujejo za oskrbo iz svojih žepov. Prav tako bo pravica do dolgotrajne oskrbe pripadala tistim starejšim, ki jih doma negujejo družinski člani ali jim na domu pomagajo oskrbovalci v sklopu pomoči na domu. Zakon uvaja še nove oblike pomoči, kot je izplačilo denarnega prejemka.

Višina plačila storitev dolgotrajne oskrbe iz javnih sredstev ne bo enaka za vse upravičence, ampak bo odvisna od tega, koliko pomoči druge osebe ta potrebuje za svoje življenje. Kljub temu pa bo pomoč, ki jo prinaša zakon o dolgotrajni oskrbi, pomenila prelomnico na področju socialnega varstva starejših. Sliši se zelo obetavno, toda v resnici se vse to, kar predvideva zakon, ne bo zgodilo z danes na jutri. Obstaja celo bojazen, da zaradi številnih ovir zakon ne bo zaživel niti čez leto dni. Ob tem pa za nobeno od težav pri vpeljevanju zakona v življenje referendumski rezultat ne bo prinesel rešitve.

Spomnimo. Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet decembra lani, bo nedvomno vplival na veliko ljudi. Prinaša sistemsko ureditev področja dolgotrajne oskrbe in v osnovi določa, kdo bo deležen pomoči, kakšna mora biti pomoč ter kako se bo plačala. Dolgotrajna oskrba je torej zamišljena kot povsem nov steber javnega socialnega varstva, ki bo vplival tudi na nekatere druge, že obstoječe pravice. Prav zaradi te širine in globine učinkov zakona je slika o tem, kako bo vse skupaj delovalo, še zelo nejasna.

Zdajšnja vlada pa celo ugotavlja, da zakona v predvidenih časovnih okvirih ni mogoče začeti izvajati. Zato je bil julija sprejet predlog spremembe zakona, s katerim je izvajanje zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi moral začeti veljati januarja 2023, zamaknjeno za eno leto. Zamik pa je po mnenju stranke SDS škodljiv za starejše, zato je zbrala dovolj podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o tej spremembi. Kot je znano, bo referendum, kjer bodo volivci lahko odločali še o drugih vprašanjih, 27. novembra.

Potrebni sta dve leti

Izvajanje zakona o dolgotrajni oskrbi je naloženo Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). »Mi se na njegovo izvajanje še naprej skrbno pripravljamo, in to ne glede na izid referenduma,« pove Ivan Tibaut, direktor murskosoboške območne enote ZZZS. Se pa tudi sam pridružuje mnenju, da je zakon nejasen in pomanjkljiv. Ena od ključnih pomanjkljivosti, na katere opozarja, je zahtevana gostota zavarovanja. Za kaj pri tem gre?

b2385648cc71919f573d2e1783496459
Nataša Juhnov
Ena od ključnih pomanjkljivosti, na katere opozarja Ivan Tibaut, je zahtevana gostota zavarovanja. Foto Nataša Juhnov

Zavod za zdravstveno zavarovanje je 18. januarja letos vse polnoletne osebe vključil v obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, kakor to veleva zakon. Zavarovancev o tem niso obveščali, saj je šlo za formalnost brez finančnih posledic, kar pomeni, da se zaradi tega višina prispevka za zdravstveno zavarovanje ni spremenila. Če se bo zakon o dolgotrajni oskrbi začel izvajati januarja 2023 in bo ZZZS začel izdajati odločbe o pravici do dolgotrajne oskrbe, bodo te vse negativne. Kajti nobeden od zavarovancev ne bo imel za seboj dveletnega zavarovanja, kakor to določa zakon o dolgotrajni oskrbi. Pozitivne odločbe bo torej ZZZS lahko izdajal šele po 18. januarju 2024.

Ni jasno, kaj bi delali

ZZZS tudi še nima zaposlenih strokovnih delavcev, ki bodo presojali, kdo je upravičen do dolgotrajne oskrbe in v kolikšnem obsegu. »Teh doslej še nismo zaposlili, saj ni jasno, kaj naj bi delali,« pravi Tibaut. Velika vrzel so manjkajoče pravne podlage za odločanje o pravicah, kakor tudi o tem, kako naj bi se vse skupaj izvajalo.

Na začetku bosta ocenjevanje upravičenosti izvajala za celotno Pomurje dva strokovna delavca, število pa se bo povečevalo postopoma glede na potrebe. Delovala bosta na vstopni točki, ki bo organizirana na sedežu območne službe ZZZS v Murski Soboti. Za celotno območje Slovenije je predvidenih deset takih vstopnih točk. Ocenjevalci bodo imeli izobrazbo s področja zdravstva, socialne gerontologije ali socialnega dela, za svoje delo pa bodo morali opraviti tudi izobraževanje, za katero bo katalog znanj določil minister za zdravje v sodelovanju z ministrom, pristojnim za socialno varstvo. Kdaj naj bi to izobraževanje steklo, še ni znano.

Odgovori na vprašanje, komu pravica pripada in v kolikšnem obsegu, bi namreč morali biti že na začetku izvajanja zakona nedvoumni. To bi bilo pošteno tako do zavarovancev, prejemnikov pomoči, kot do tistih, ki bodo o pravici odločali.

Rivalstvo med zdravstvom in socialo

»V ZDUS moramo vztrajati, da se čim prej pripravijo vsi manjkajoči predpisi, da se bo zakon sploh lahko začel izvajati. Bojim pa se, da bo njihova priprava trajala veliko dlje kot samo eno leto. Toda pomembno je, da zadeve vsaj stečejo,« poudarja Vijola Bertalanič, predsednica Pokrajinske zveze društev upokojencev Pomurja in članica upravnega odbora Združenja društev upokojencev Slovenije (ZDUS). Ključen problem, ki ga pri pripravi zakona o dolgotrajni oskrbi nista predhodno rešili ne prejšnja ne sedanja vlada, je nesoglasje, h kateremu resorju dejavnost dolgotrajne oskrbe sploh spada. Dvajset let, kolikor so trajale priprave na sprejetje zakona, je v ozadju tlelo rivalstvo med ministrstvoma za zdravje in socialno varstvo glede tega, katera stroka bo imela pri zakonu pomembnejšo besedo.

vijola-bertalanič
Jure Zauneker
Vijola Bertalanič: »Včasih je treba komu pomagati takoj. Ljudje so v stiski, saj nimajo nikogar, ki bi zanje poskrbel.« Foto Jure Zauneker


Nedavno je na enem od posvetov o predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi skupina diplomiranih medicinskih sester v medsebojnem pogovoru zadovoljno ugotavljala, da jim je končno uspelo, da bodo imele pri izvajanju dejavnosti pomembno besedo. »Kadar gre za dobro človeka, bi morali biti partnerji vsi, od medicinskih sester, fizioterapevtov do socialnih delavcev. Predvsem pa bi morali poslušati tiste, ki z ljudmi neposredno delajo, to pa so oskrbovalke ali negovalke,« opozarja članica upravnega odbora ZDUS. V priprave na izvajanje zakona bi morali po njenem prepričanju vključiti tudi uporabnike, prav tako izvajalce storitev socialnega varstva starejših. »Mi imamo nekaj ustanov, ki dobro delajo, tako na področju institucionalnega varstva starejših kot pri izvajanju pomoči na domu ali pri drugih oblikah pomoči. To bi morali nadgraditi, vendar ne enostransko,« še podčrta sogovornica.

Ena vstopna točka nesprejemljiva 

Zakon je pomanjkljiv na več področjih. Osnovna težava je vsekakor nedorečeno financiranje dejavnosti, nezgrajena je institucija, ki bo skrbela za izvajanje dejavnosti, velik problem pa je tudi pomanjkanje kadra. Kot nesprejemljivo Bertalaničeva označi tudi zgolj eno vstopno točko za celotno Pomurje, neživljenjski in dolgotrajni pa je tudi predviden postopek odločanja o pravici. »Iz prakse lahko povem, da je včasih treba komu pomagati takoj. Ljudje so v stiski, saj nimajo nikogar, ki bi zanje poskrbel. Postopek bi torej moral biti bolj življenjski.«

Predsednica pomurskih upokojencev tudi opozarja, da pravice niso jasno opredeljene. Zakon nekatere celo postavlja na nižjo raven, kot jo imajo stanovalci v domovih za starejše sedaj. Nerealna so tudi pričakovanja, da bo država po novem plačevala celotno domsko oskrbo, kajti še vedno bo del stroškov bivanja v domu moral plačati uporabnik sam. Nedvomno pa bo zakon o dolgotrajni oskrbi omilil težave glede plačevanja oskrbnine.

Prav tako bo z zakonom odpravljen neenakopravni položaj uporabnikov storitev oskrbe na domu glede na kraj bivanja. Nekatere občine namreč te storitve plačujejo za svoje občane v celoti, druge spet samo v deležu, kot jim ga nalaga zakon, razliko pa morajo plačati uporabniki sami.