V Sloveniji velja, da so zdravstveno varstvo in zdravstvene storitve dostopne vsem. Koliko to drži in ali je tudi pri nas zdravje vse bolj statusni simbol in vedno manj univerzalna vrednota, je v raziskovalni nalogi Zdravje – statusni simbol ali osnovna človekova pravica zanimalo Timoteja Pukšiča. Pri nas je zdravstvo dostopno vsem, a je treba marsikaj doplačati, ugotavlja mladi znanstvenik, kar prispeva k delitvi na tiste, ki si zdravljenje lahko privoščijo, in tiste, ki si ga ne, s tem pa se povečuje zdravstvena neenakost. Pukšič je analiziral zadovoljstvo s slovenskim javnim zdravstvom, soodvisnost med zdravstvenim stanjem posameznika in njegovim ekonomskim statusom ter ugotavljal, kakšno vlogo, ko govorimo o zdravju, igrajo denar, družbeni status, okolje, v katerem živimo, in naše vrednote.
Za raziskovalno nalogo Zdravje – statusni simbol ali osnovna človekova pravica, najboljšo sociološko nalogo v državi, ki je nastala pod mentorstvom Sonje Ferčak, je kot dijak Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer prejel zlato priznanje na državnem srečanju mladih raziskovalcev Slovenije in nato še Krkino nagrado, ki jo podeljujejo mladim znanstvenikom. V novem študijskem letu bo študent medicine, nam pa je predstavil nekaj ključnih spoznanj.
Raziskava je pokazala, da so anketiranci s slovenskim javnim zdravstvenim sistemom srednje zadovoljni, kot največjo prednost so navedli, da je dostopno in brezplačno, kot največji problem pa dolge čakalne vrste. »Moški so bolj zadovoljni kot ženske, ki zdravnika obiščejo pogosteje in so morda tudi bolj kritične. Presenetilo me je,« pove Pukšič, »da so starejši od 61 let in upokojenci najmanj zadovoljni, saj ga ocenjujejo s povprečno oceno 2,8, medtem ko je delovna populacija zadovoljstvo izrazila s povprečno oceno 3,3, najbolj zadovoljna pa je šolajoča se mladina.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dijaka soboške gimnazije osvojila deveto mesto na tekmovanju v Bruslju
V Bruslju je potekalo finalno tekmovanje Evropski denarni kviz.
Kdo je najmanj zadovoljen
Čeprav je pri nas zdravstvo brezplačno, je še vedno zdravstveno stanje precej odvisno od ekonomskega statusa posameznika. Eno temeljnih vprašanj naloge je bilo, kako različne družbene skupine vidijo svoje zdravstveno stanje v primerjavi z ekonomskim statusom. »Pričakoval bi, da so z javnim zdravstvenim sistemom najmanj zadovoljni brezposelni, ki imajo najmanj sredstev in so zato najbolj prikrajšani, pa so večje nezadovoljstvo izrazili upokojenci.«
Pričakoval bi, da so z javnim zdravstvenim sistemom najmanj zadovoljni brezposelni, ki imajo najmanj sredstev in so najbolj prikrajšani, pa so večje nezadovoljstvo izrazili upokojenci.
K raziskovalni nalogi o neenakosti v zdravju ga je spodbudila tudi družinska izkušnja. Ko so sestri diagnosticirali sladkorno bolezen tipa 1, se je njihov družinski življenjski slog bistveno spremenil, pove in razloži, da so poleg več aktivnosti morali uvesti tudi prilagojeno prehrano. »Vedel sem, da prilagojena in dietno predpisana hrana, brez laktoze ali brez glutena, stane več, presenetilo pa me je, da stane toliko več.«
Da bi to bolje ponazoril, je primerjal ceno dveh košaric, v obe košarici je dal po 1 kg kruha, 1 kg testenin, 1 kg moke, 200 g namaza, 1 l mleka, 400 g klobase in 300 g sira. »Za prvo z običajnimi izdelki bi odšteli 10,54 evra, za drugo z dieti prilagojenimi produkti, kar me je zelo presenetilo, pa 31,16 evra. Če samo pomislimo, da potrebujemo več takih košaric mesečno, se lahko vprašamo, kakšen strošek je to za nekoga z minimalno plačo, ki komaj ali sploh ne zmore kupiti košarice osnovnih dobrin.« Še huje je, če gre za otroke, doda in spomni, da ima danes vedno več otrok alergije, intolerance ipd.
Kdor lahko, preskoči čakalno vrsto
Kar 65 odstotkov vprašanih se je že odločilo za samoplačniški pregled, med njimi sta bili dve tretjini bolj zadovoljni z obravnavo kot s tisto v javnem zdravstvu. Velika večina se je za to odločila zaradi dolgih čakalnih dob, le peščica, trije odstotki, pa zato, ker javnemu zdravstvu ne bi zaupali. »Ljudje, ki imajo denar, si preglede lahko plačajo, drugim pa ne preostane drugega, kot da čakajo. S tem se slabša njihovo zdravstveno stanje. Slabše je, bolj bo obremenjen zdravstveni sistem.« Ob tem bodoči zdravnik še doda, da ga je pretresel odgovor anketiranca, da se je odločil za samoplačniški pregled zato, ker ima denar. Med drugim je anketirance povprašal, ali so se za osnovno zdravilo ali pripomoček, ki ga krije zdravstveno zavarovanje, odločili samo zato, ker bi bilo boljše večji finančni zalogaj. Tretjina je odgovorila pritrdilno, večina pa bi doplačala, če denar ne bi igral nobene vloge.
(Ne)dostopnost oziroma neenakost se je še poglobila v času koronakrize. To je ponazoril z uporabo najnovejše inzulinske črpalke pri sladkornih bolnikih. »Črpalka, pri kateri je bilo do pred kratkim doplačilo kot nadstandard 1500 evrov, torej dve minimalni slovenski plači neto, je osnova za telemedicino. Pri tistih, ki so jo imeli, so lahko zdravniki na daljavo spremljali potek bolezni in imeli več stika s pacienti, drugi so bili za to prikrajšani.«
Na vprašanje, ali je v nalogo vključil tudi, koliko lahko poznanstva vplivajo na dostopnost zdravstva, pove: »Tudi o tem sem veliko razmišljal, ampak to je težko raziskati. Če samo pomislimo, pa zagotovo. Dejstvo je, da je pri ljudeh z višjim družbenim statusom večja verjetnost, da imajo v svojem krogu zdravnika ali zdravstvenega delavca, na katerega se lahko obrnejo. Tisti z nižjim družbenim statusom in revnejši pa imajo manj možnosti. Tako smo spet v začaranem krogu.«
Si lahko kupimo tudi zdravje?
Analiza raziskave je pokazala, da pri nas nimajo vsi enakih možnosti, da je veliko odvisno od družbenega statusa in ekonomskega položaja ter da si ljudje, ki živijo iz meseca v mesec, lažje privoščijo nezdravje kot zdravje. »Slišimo, da si lahko kupimo vse, samo zdravja ne. Zdravja si res ne moremo kupiti, lahko pa si kupimo boljše zdravljenje in boljša zdravila, privoščimo boljši življenjski slog. Pri tem, kaj si kdo lahko kupi, ne gre le za izbiro blagovne znamke oblek, za luksuz, ampak, ali si lahko privošči zdravje.«
Pri tem, kaj si kdo lahko kupi, ne gre le za izbiro blagovne znamke obleke, za luksuz, ampak, ali si lahko privošči zdravje.
Kot bodoči zdravnik, sklene Timotej Pukšič, želi vedno imeti pred očmi, da se na človeka ne gleda skozi njegov status, in zato se bo vedno trudil še posebno približati tistemu, ki komaj preživi. »Postaviti pravo diagnozo je eno, razumeti človeka in vsakemu zagotoviti najustreznejše zdravljenje pa je drugo. Želim si, da bom lahko vsakemu pomagal po najboljših močeh ter da do neenakosti med ljudmi, samo zato ker si nekdo lahko privošči, drugi pa ne, ne bi prihajalo.«
