V začetku septembra me je na včasih povsem poslovnem, danes pa vse bolj tudi družabnem omrežju pričakalo nenavadno sporočilo. Prvi stavek v angleščini je bil: »To je čuden način za povezovanje ljudi, ampak na voljo imam le 300 znakov.« Ko sem že želela zbrisati sporočilo, mi je nekaj reklo, naj vendarle preberem tudi nadaljevanje. Sledil je kratki življenjepis in prošnja, ali bi lahko prevedla pismo njegove prababice iz leta 1954, ki je napisano v prekmurščini in ga nihče ne razume. Bilo je torej preveč podrobnih podatkov, da bi bil hekerski nateg. Zato sem odpisala, nadaljevanje zgodbe pa je neverjetno.
Polovico življenja se je spraševal, kdo so Vendi
James Stephen Robertson je 52-letni poslovnež, rojen v Bethlehemu v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v New Jerseyu. Ima dve hčerki in enega sina. Vedel je, da je rojstni priimek njegove mame Stephanie Chassar, dolga leta pa ni vedel, od kod priimek izhaja, ker mu tega niti mama ni znala razložiti. »Moja mama je rojena leta 1946, v tistih časih v Združenih državah Amerike ni bilo prijetno biti priseljenec in nihče si ni želel biti priseljenec. Vsi so skrivali svoje korenine. Italijani z otroki niso govorili italijansko, Grki ne grško, ker so vsi želeli, da so njihovi otroci Američani. Tako tudi moja mama, ki je odraščala s svojo babico, torej mojo prababico, ni govorila slovensko,« pripoveduje James, ki mu je mama znala povedati le, da so se identificirali kot Vendi, a mu ni znala razložiti, kaj to zares pomeni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Anželj je tretji najbolje ocenjeni župan mestnih občin
Med tistimi, ki so župansko funkcijo nastopili leta 2022, je prejel najvišjo oceno.
Danes pravi, da je bila njegova nevednost zares velika, saj je odraščal v Bethlehemu, kjer so ga obkrožali številni potomci t. i. Vendov, kar se je videlo že po priimkih.
»Poznal sem svojo prababico, slišal sem jo govoriti, razumel pa je nisem niti besede. Tudi, ko je govorila angleško, sem jo komaj razumel oziroma mi je morala prevajati mama, ker je imela tako močan naglas,« se spominja James. Ko se je lotil raziskovanja, je ugotovil, da so Vendi v bistvu le madžarsko poimenovanje Slovencev. »V bližini mojega takratnega doma je cerkev, mimo katere sem ves čas hodil, pa nisem videl, da piše, da je t. i. vendska cerkev. Na njihovi spletni strani pa piše, da so Vendi priseljenci iz Prekmurja v Sloveniji. Odgovor je bil ves čas tam, kako mama tega ni vedela,« se še danes sprašuje, ko raziskuje svoje korenine. Kmalu se mu je zgodba začela sestavljati. Po dolgih letih iskanja so namreč našli pismo od prababice, ki ga je dobila od brata iz Prekmurja – Karla Gašparja, njeno rojstno ime pa je bilo Ana Gašpar.
»Zares smo si želeli izvedeti, kaj piše v pismu. Zato sem v linkedin vpisal Gašpar in Markovci in tako sem našel tvoj profil,« je pojasnil James, kako je njegovo sporočilo našlo mene. Poslal mi je skenirano pismo, na katerem sta napisana dva naslova, naslov njene domačije in naslov domačije njenega moža Časarja. Medtem kot prva hiša ne obstaja več, pa na lokaciji Časarjeve domačije živijo potomci, ki se pišejo Časar. Z nekaj telefonskimi klici smo vzpostavili stik, da preverimo, ali je med njimi kakšna povezava.
Albina Prem iz Puconec se je pred poroko pisala Časar in živela v Markovcih, ima še brata Draga in Igorja. Pred časom je začela risati družinsko drevo, a vseh imen še vedno nima. »Moj dedek je imel 11 bratov in sester, torej jih je skupaj bilo 12, še vedno poznamo le osem imen,« pripoveduje Albina, ki skupaj s svojo hčerko Katjo raziskuje, od kod prihaja. Po izmenjavi kontaktov in nekaj elektronskih pismih so ugotovili, da so z Jamesom sorodniki. »Pomagali smo si z osmrtnico, ki nam jo je James poslal, na kateri je navedeno, kdo vse se od njegovega pradedka poslavlja. In eden od navedenih bratov – Janez – je moj pradedek,« razlaga Katja.
Usodna snežna kepa
Zgodba, ki jih je zares povezala, je nenavadna zgodba, ki ji Američani nikoli niso zares verjeli. Prababica Ana Gašpar je bila rojena leta 1888 v Markovcih, leta 1904 je z ladjo odpotovala v Ameriko, kamor je potoval tudi Stephen Csaszar. Nato pa se je čez nekaj let kot Anna Gaspar Csaszar noseča vrnila v Prekmurje in leta 1911 rodila sina Lajoša, ki ga je pustila pri družini svaka Janeza in ni otroka nikoli več videla. Le nekaj let starega Lajoša je namreč pod sabo pokopala ogromna kepa snega.
»Ko sem to zgodbo povedal Albini, je šokirano rekla, da je ona temu sorodniku skupaj z babico leta in leta nosila sveče,« razloži James in doda, da sta s to zgodbo oba dobila potrditev, da sta v sorodu.
»Bil sem navdušen, ko sem izvedel, da imam sorodnike v Markovcih. To je bila vse moje življenje skrivnost, za katero ni bilo potrebe, da bi to bila. Spominjanje na domačijo je moralo za mojo prababico biti boleče, sčasoma se je vzpostavilo mišljenje, da jih doma zanima le denar. V bistvu pa ne eni ne drugi niso imeli veliko denarja. Pradedek je delal v jeklarni, prababica je držala družino skupaj in bila zares stroga ženska. Zdelo se je, da so s tem, ko so stopili z ladje, za seboj pustili tudi preteklost in pretrgali vezi,« razlaga James.
Če bo priložnost, bi jih z veseljem spoznali in odpotovali v Ameriko, pravita tudi sogovornici. »Ko veš, da te nekdo tvoj čaka tam, je ta občutek povsem drugačen,« pove Albina, Katja pa doda, da je bilo fascinantno, da so vsi imeli le delčke zgodbe, ki pa so se popolnoma ujeli, ko so jih sestavili.
Kako se lotiti iskanja
Odgovor na vprašanje, kako se lotiti iskanja svojih prednikov, smo poiskali pri zgodovinarju in znanem raziskovalcu prekmurskih judov Dejanu Süču, ki pravi, da univerzalnega odgovora na to vprašanje ni. »Ne obstaja učbenik, kako to delati, sam se moraš znajti in vsaka zgodba je drugačna.« Tudi sam se je z rodoslovjem začel ukvarjati iz osebnih razlogov. Očetova teta je bila poročena v judovsko družino in mu vedno govorila, da nekje na svetu obstaja del družine, ki naj jo, če bo možno, poskusi najti.
»V mojem primeru se je vedelo le, da naj bi tetina družina bila nekje v Argentini, Braziliji in kot zgodovinar sem se potem lotil tega raziskovanja in se srečal s prvimi ladijskimi zapisi, prebiral stare časopise, prepise potnih listov itd. Matične knjige so zagotovo vir informacij, ampak zdaleč ne edini. Matična knjiga obrazom in imenom doda številke, ne doda pa barv,« pravi Süč in to je to, kar družine, ki iščejo prednike, zanima. Sprva se je z rodoslovjem ukvarjal povsem ljubiteljsko, ko pa je videl, koliko povpraševanja je na trgu, je odprl popoldansko obrt. »Prekmurje je administrativno zelo pestro. Do 1. oktobra 1895 so bile v okviru Kraljevine Ogrske matične knjige vodene s strani religij, torej moraš vedeti, katere veroizpovedi so bili predniki. Po tistem so uvedli civilne matične knjige, kjer so imeli predpisano obliko zapisa in so bile bogate z informacijami. Današnja upravna ureditev nima veliko skupnega s tisto, saj so bile takrat vodene na več krajih, v različnih župnijah. In brez poznavanja zgodovine je to vrtenje v spirali,« razlaga Süč. Pomembno je tudi znanje jezikov, ravno zaradi tega se je tudi on naučil kar šest jezikov, in sicer angleščine, nemščine, španščine, italijanščine, madžarščine in latinsko bere. »Enkrat sem si privoščil, da sem se s preživelim holokavsta pogovarjal prek tolmača, in gospod med pogovorom ni vedel, kateri osebi bi se jokal. Takrat sem sklenil, da tega več nikomur ne bom naredil, ker se enih mej pač ne prestopi,« razloči Süč.
James je imel nekoliko lažjo pot. »V ZDA so vsi priseljenci. Oblasti vsakih deset let preštejejo vse ljudi in izprašajo, kaj delajo, od kod prihajajo, kje živijo, s kom živijo, kakšna je njihova izobrazba. Dostop do teh arhivov je omogočen na spletu, tako sem tudi našel zapiske z ladje,« pravi.
Zakaj nekdo išče svoje korenine
Süč je do danes naredil približno štirideset družinskih dreves in mnogim spremenil življenja. »Rodoslovje spreminja življenja, spreminja pa tudi mene, saj se od vsakega nekaj naučiš. To ni nikoli posel. Videl sem veliko solza v očeh. Vsem družinam, ki sem jih spoznal, je skupno to, da želijo občutiti delček kraja, kjer so predniki živeli,« razlaga Süč.
Podobno razlaga tudi James. »Ko je mama odraščala, je bil njen najpomembnejši lik prababica. To sem čutil že kot majhen deček, pri njej sem se tudi jaz vedno počutil domače in prijetno, čeprav je nisem razumel. Spominjam se krofov, ki jih je pekla in jih po vrhu potresla s sladkorjem,« razlaga James, ko mu rečem, da v sredini verjetno niso imeli luknje, kot jo imajo ameriški, obmolkne in razmišlja, nato pa pravi, da so se mu vedno zdeli čudni in da zdaj, ko sem mu to omenila, šele razume, da morda ravno zaradi tega.
Jamesova mama je letos zbolela za rakom in morda tudi zaradi tega začutila močnejšo vez s koreninami. »Če bo mamina bolezen v remisiji, se bomo vsi trije bratje skupaj z njo odpravili v Markovce, da končno vidimo, od kod izhajamo,« sklene James in doda, da ne bo miren, dokler kraja ne vidi in občuti. »Kakorkoli čudno se bo to slišalo, so edini kraj na tem svetu, ki si ga najbolj želim obiskati, Markovci v Prekmurju. Imam občutek, da bom tu nekaj spoznal, ne vem še, kaj, ampak verjamem, da bom. In upam tudi, da bom kraj nekoč pokazal svojim otrokom, ker se z vsako generacijo preteklost vse bolj oddaljuje. Vi, Evropejci, poznate svoje korenine, veste, da so vaši predniki tu živeli že leta in leta, Američani pa tega nimamo, morda se zato tako zelo želim ponovno povezati s svojimi sorodniki in priti domov.«
