Letošnja žetev pšenice se je začela brez kompromisa med udeleženci, saj kmetje trdijo, da so jih mlinarji, še preden so bila pogajanja končana, zgolj seznanili s ceno, ki jo bodo plačali za odkupljeno pšenico. Potem ko so se prejšnji ponedeljek deležniki v žitni verigi po sestanku v Murski Soboti razšli brez dogovora, so kmetje pričakovali, da bodo v začetku tega tedna pogovore nadaljevali. »Takrat smo se med drugim strinjali, da morajo najprej odkupovalci videti vzorec letošnje žetve, da bi lahko ponudili ceno, ko bi bilo požetih okoli deset odstotkov površin. V to smo privolili, a pri tem nismo vedeli za njihov dogovor. Medtem ko smo pričakovali nov sestanek, ki bi moral biti prejšnji petek, sta mlinar Korošec in Panvita že objavila svoje cene,« pove Franc Küčan, predsednik komisije za odkup in prodajo žit. Kmetje so zahtevali enake odkupne cene kot lani, kar pomeni, da bi dobili od 140 do 185 evrov po toni, odvisno od kakovosti pšenice, a bodo letošnje odkupne cene v povprečju za 10 evrov po toni nižje. »V petek me je direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije Tatjana Zagorc obvestila, da so zadruge oblikovale ceno in da se nima več smisla pogajati. Potem smo preverili in ugotovili, da nobena zadruga do petka cene še ni imela postavljene, komaj po petku so se začeli zadružniki dogovarjati med seboj. Žejne in lačne so nas prepeljali čez vodo,« pravi Küčan, ki opozarja, da je opazen tudi padec kakovosti pšenice, in sicer za dve odstotni točki, kar pomeni, da bodo kmetje iztržili še nižjo ceno. »Torej bo pšenica letos plačana v povprečju od 140 do 145 evrov za tono, kar ne pokrije stroškov pridelave. Ves čas opozarjamo, da zaradi slabih odnosov v verigi iz leta v leto pada količina posejane pšenice. Leta 2010 je bila v državi pšenica posejana na 34 tisoč hektarjih, letos samo še na 27 tisoč hektarjih. Nepošten odnos v verigi, ki smo mu priča letos, bo pomenil še nadaljnji padec, še posebej če se bo pojavila alternativa, to so predvsem pivovarski ječmen, sladkorna pesa in buče.« Küčan napoveduje ukrepe Sindikata kmetov Slovenije, katerega podpredsednik je. »Če želi ta država prehransko varnost, potem tajkuni in špekulanti nimajo mesta v prehranski verigi.«
Cena pšenice pada, kruha pa raste
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Vlada podprla rekonstrukcijo ljutomerskega zdravstvenega doma
Na sejah vladnih odborov je vlada v veljavni načrt razvojnih programov 2024–2027 uvrstila več novih projektov.
»Slovenskega kmeta smo slekli do gat,« je ogorčen Franc Štih, prav tako kmečki sindikalist in eden največjih pomurskih pridelovalcev pšenice, v Noršincih pri Ljutomeru jo prideluje na 130 hektarjih. »Slovenski kmetje s svojimi majhnimi površinami ne moremo konkurirati madžarskim in hrvaškim pridelovalcem, saj imamo zaradi majhnosti zemljišč veliko večje stroške pridelave kot kmetje v sosednjih državah. Prav tako nas skrbi, da se kmetijske šole v Sloveniji praznijo, tudi to je posledica nepoštenih odnosov in odkupnih cen, ne samo pri pšenici, temveč tudi v vinogradništvu, prašičereji, govedoreji in drugih panogah, kar je pogubno za prihodnost slovenske države. Pomena samooskrbe se žal še danes ne zavedamo.« Oba s Küčanom opozarjata, da se zaradi nižjih odkupnih cen pšenice cena kruha v trgovini ne bo znižala, kvečjemu bo še višja, sta prepričana. Štih pove, da sam kupuje kruh v eni od diskontnih verig. Polkilogramski Martinov hlebček je po njegovih besedah pred poldrugim mesecem stal 1,20 evra, danes pa 1,59 evra. »Šest ton pšenice je zmeraj šest ton kruha. Kmet bo za šest ton pšenice dobil manj kot tisoč evrov, slovenski potrošniki pa bodo za šest ton kruha plačali 20 tisoč evrov.«
Pojbič: »Tudi jaz nisem zadovoljen«
»Tudi jaz nisem zadovoljen, pa kaj lahko naredim,« na očitke kmetov odgovarja direktor Mlinopeka Karel Pojbič, ki pravi, da je ponujena cena v trenutnih razmerah največ, kar si lahko privoščijo. »Ne moremo plačati za pšenico dvakrat toliko, kot dobi kmet čez Muro, samo zato, da bo slovenski kmet zadovoljen. Zavedamo se pomena samooskrbe, vendar moramo upoštevati, da delujemo na odprtem evropskem trgu. Hrvaški igralci samo čakajo, da bomo mi plačevali veliko za odkup in da nas bodo lahko uničili. Slovenija je majhna in vsi prihajajo na naš trg.« Pojbič meni, da cena ni bila enostransko določena. »Že na prvem sestanku smo jih vprašali, pri katerih drugih žitih se lahko pogajajo o ceni, odgovor je seveda, da pri nobenem. Mi žal moramo upoštevati okoliščine v sosednjih državah. Mlinopek je ob lanski žetvi ustvaril 150 tisoč evrov izgube, to pa nikogar ne zanima. Lahko bi se sicer še enkrat ta teden sestali s kmeti in razpravljali, ampak ne bi imelo smisla.« Pojbič pravi, da jim kot eni najmanjših družb za predelavo v danih razmerah nihče noče pomagati. Poleg šest tisoč ton zalog imajo že shranjenih pet tisoč ton letošnje pšenice. »Če bi ravnal kot dober gospodar, bi moral vrata za dovoz pšenice zapreti, kar bomo tudi prisiljeni storiti, če nam ne bo nihče pomagal. Mi ne moremo rešiti celotne slovenske pridelave.« Kot še pove, je razočaran nad slovensko družbo, pa tudi nad slovenskimi kmeti. »Ti bi radi pšenico drago prodali, od tam naprej pa jih zadeva več ne zanima. Malokateri kmet potem kupi kruh, saj ga vsi doma pečejo.« Kot še pove, jim bo na pomoč pri odkupu priskočilo ljubljansko Žito, od države pa so dobili odgovor, da so skladišča blagovnih rezerv polna. »Če bi bil v državi red, bi morali najti rešitev za teh 50 tisoč ton pšenice, ki je letno pridelamo, nas pa nobeno od pristojnih ministrstev niti ne povoha. Žalostno je tudi, da potrošniki ne cenijo domačih izdelkov. S tem kažemo, da si ne zaslužimo svoje države, saj so nam boljši cenejši poljski in madžarski izdelki,« še pove direktor Mlinopeka, ki ima 130 zaposlenih.
Panvita: Prilagodili smo se razmeram na trgu
Direktor družbe Panvita Kmetijstvo Branko Virag pravi, da so se v družbi prilagodili razmeram na trgu in splošni situaciji. »Ne oziramo se na tuje trge, temveč predvsem na domačega, saj želimo vso pšenico prodati naprej na slovenskem trgu, se pa moramo pri tem prilagajati tudi cenam v tujini. Slovenski mlinarji nam bodo dali kak evro več za slovensko pšenico, ne moremo pa pričakovati, da bodo dali 20 evrov po toni več.« Virag pravi, da so bila tudi prejšnja leta pogajanja končana, ne da bi določili natančno ceno. »Vedno smo imeli dogovorjen razpon odkupnih cen, saj je tudi agencija za varstvo konkurence odločila, da se o fiksni odkupni ceni ne sme dogovoriti.« Panvita se sicer pojavlja tako v vlogi kupca kot v vlogi prodajalca pšenice. Sami jo pridelujejo na 1300 hektarjih, od tega je približno 200 hektarjev semenske proizvodnje za lastne potrebe in potrebe kooperantov ter za potrebe podjetja Agrosaat na Hodošu. Letos pričakujejo za od 5 do 10 odstotkov slabši pridelek od lanskega ali dobrih 8000 ton pšenice lastne pridelave. Poleg tega imajo sklenjene pogodbe s številnimi kooperanti, ki bodo zanje pridelali od 6 do 7 tisoč ton pšenice. Pri tem nekaterim kmetom zagotovijo seme in celotni repromaterial, kar lahko ob žetvi kmetje plačajo s pridelkom.
Za primerne plače izobraženih prevzemnikov
»To ni več žitna veriga, ki je bila leta 2010 ustanovljena, da bi vsi partnerji v pridelavi žit, od kmetov do semenarjev, mlinarjev in pekov, sodelovali in iskali čim boljšo rešitev za vse,« se huduje Küčan. Pri tem pravi, da je primarni interes mlinarjev dobiti dobro pšenico. »Mi smo prešli s pridelave 70 sort na pridelavo desetih sort pšenice, ki dajejo najboljše rezultate. Svoje obveznosti smo s tem izpolnili, oni pa so nam obljubili, da nas bodo za dobro pšenico vedno dobro nagradili, ne glede na to, kaj se bo dogajalo v soseščini, saj so rekli, da bodo lahko dober kruh tudi dobro prodali, a se tega več ne držijo.«
Direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda Murska Sobota Franc Režonja pravi, da znaša po njihovih izračunih strošek pridelave pšenice 181 evrov po toni. »Kmetije danes prevzemajo mladi gospodarji, ki so univerzitetno izobraženi, ti ljudje si zaslužijo primerno plačo. Želimo, da bi bilo v prihodnje čim več takih mladih prevzemnikov nosilcev kmetijskih gospodarstev in načrtovalcev celotnega razvoja kmetijstva v regiji.«