vestnik

Iz Baltika na Balkan po denar, Hrvati pa ne zaklepajo vrat

Andrej Bedek, 7. 9. 2019
Nataša Juhnov
Na krajevnih poteh med Slovenijo in Hrvaško je zaradi poti prebežnikov policijski nadzor postal stalen.
Črna kronika

Če se že Srbi, Hrvati in Slovenci ukvarjajo z nelegalnimi prehodi, ker njihove države ležijo ob zahodnobalkanski poti, je zanimivo, da se s tem poslom med drugim ukvarjajo prebivalci baltiških držav, kot sta Estonija in Litva, čeprav tam sploh ni migrantskih poti.

Na murskosoboškem sodišču je pred dnevi pod težo očitkov, da je 10. julija v Pomurje v golfu ljubljanskih registrskih oznak želel spraviti šest Iračanov, klonil 31-letni Gruzijec Lasha Guliashvili iz Tbilisija. Dobil je deset mesecev zapora, 600 evrov denarne kazni, ko bo prestal zaporno kazen, pa bo za dve leti izgnan iz Slovenije. Če bi Gruzijec tujce spravil v Nemčijo, bi mu menda v žep kapnilo 30 tisoč dolarjev. Na sodišču je razložil, da se je odločil za tihotapljenje, ker je potreboval denar. V domovini je najel posojilo, vendar mu posel, od katerega si je precej obetal, ni stekel. V tem času je zbolela tudi njegova tašča, njeno zdravljenje pa ni poceni.

Po Stopnjah do Igre

Izpoved Gruzijca pritrjuje pisanju časopisa Jutarnji list, ki se je dokopal do uradnih dokumentov hrvaške policije in obveščevalne službe o delovanju tihotapcev na zahodnobalkanski poti. Iz analize izhaja, da je cena za pot enega človeka z Bližnjega vzhoda do Evrope 10 tisoč evrov. V tihotapskem žargonu je celotna pot Igra, prečkanje ene od držav na poti pa se imenuje Stopnja. Za organizacijo poti sta pomembna dva človeka. Tisti, ki iz matične domovine za prebežnike uredi pot do Bosne in Hercegovine (BiH), in človek, ki v državi, v katero bi rad tujec, poskrbi za pot od BiH do ciljne evropske države. S tihotapljenjem se sicer ne ukvarjajo le tisti, ki že imajo policijske ali sodne dosjeje, ampak tudi ljudje, željni lahkega zaslužka. Če se že Srbi, Hrvati in Slovenci ukvarjajo z nelegalnimi prehodi, ker njihove države ležijo ob zahodnobalkanski poti, je zanimivo, da se s tem poslom med drugim ukvarjajo prebivalci baltiških držav, kot sta Estonija in Litva, čeprav tam sploh ni migrantskih poti.

Gibina, migranti, mejni prehod, žična ograja
Nataša Juhnov
Bodeča žica na Gibini ne ustavlja prebežnikov. Fotografija Nataša Juhnov

Bosanske mule z navigacijo

Analiza hrvaških varnostnih organov še kaže, da ti tihotapci običajno sploh ne vedo, kdo jih je najel, da iz BiH prek Hrvaške v Slovenijo in še naprej spravijo nezakonite prebežnike. Prvi neposredni stik tihotapcev iz baltiških držav je običajno vodja skupine prebežnikov, ki tihotapcu na kraju srečanja v gotovini plača za vso skupino pot do ciljne države. Tihotapec in vodja pa stik vzpostavita s pomočjo tako imenovane mule iz BiH, od katere dobita GPS-podatke o kraju srečanja. Vodja skupine prebežnikov, ki želijo v Evropo, mora to storitev muli seveda plačati. Še posebej je skrb vzbujajoče, še piše Jutarnji list, da tihotapci postajajo vse bolj agresivni. Tako do policije, če se znajdejo v postopku, kot do samih migrantov. Skušajo zbežati, upirajo se policiji, agresivni so tudi do tistih, ki so jim plačali prevoz.

Poskušajo in poskušajo

Pomurski policisti so do 26. avgusta zaradi nezakonitega prehoda meje s Hrvaško obravnavali 427 tujcev. Lani v enakem obdobju je bilo prebežnikov 100 in v vsem letu 159. Za mednarodno zaščito ali azil je letos zaprosilo 232 tujcev, pomurski policisti pa so hrvaškim varnostnim organom vrnili 154 tujcev. Vračanje ujetih prebežnikov običajno poteka vsak dan ob 9. uri na območju mejnega prehoda Gibina.

Izkušnje s terena kažejo, da prebežniki v skupinah nezakonito prestopajo južno mejo predvsem na območju ljutomerske policijske postaje, nato pa se na slovenski strani predajo policistom in zaprosijo za azil. Policisti so v nekaj primerih imeli tudi opravka s prebežniki, ki so skušali večkrat nezakonito vstopiti v Slovenijo. Potem ko so jih slovenski policisti recimo z območja Policijske uprave Novo mesto vrnili na Hrvaško, so bili po nekaj dneh spet ujeti v Pomurju.

Gibina, migranti, mejni prehod,
Nataša Juhnov
Vračanje ujetih prebežnikov običajno poteka vsak dan ob 9. uri na območju mejnega prehoda Gibina.

Zgodovina se ponavlja

Še vedno je tako pričakovati, da bodo tihotapci tujcem, ki so kot prebežniki ostali ujeti v Bosni in Hercegovini, Hrvaški in Srbiji, pomagali čez slovensko mejo na poti do ciljnih evropskih držav. Ali pa bodo mejo skušali prečkati prebežniki sami. Temu je pritrdil Ernest Bedek, upokojeni policijski inšpektor, ki je bil v letih od 1994 do 2001 vodja prehodnega doma za tujce v Prosenjakovcih. Zaradi prelivanja krvi v nekdanji Jugoslaviji in begunskem valu še od drugod je prosenjakovski center letno sprejel okoli 15 tisoč ljudi iz balkanskih, afriških in azijskih držav. »To, kar se dogaja, da policisti v Pomurju spet v večjem številu obravnavajo nelegalne prehode meje, ni novost. Tudi v času krize z begunci z Balkana so recimo Hrvati, potem ko begunec ni zaprosil za azil, temu ukazali, da zapusti državo, v njihovem centru za tujce pa preprosto niso 'zaklepali' vrat. Govorili smo, da je to sindrom odprtih vrat. Ta begunec je seveda priložnost izkoristil in šel naprej svojo pot proti zahodnoevropskim državam,« v luči zadnjih nezakonitih prehodov meje pravi dober poznavalec varnostnih razmer. Sogovornik ponazori tudi povsem praktično: »Zelo malo truda vlagajo hrvaški policisti v to, da tistim prebežnikom, ki jim jih naša država vrne, dokažejo, da so na Hrvaško prišli iz Bosne in Hercegovine. Da tujca iz Čakovca odpeljejo na mejo z Bosno in Hercegovino, nastanejo precejšnji stroški, skoraj nobenih stroškov pa ni, če ta tujec v enem dnevu sam spet zapusti Hrvaško. Prav tako prebežniki sami nočejo imeti opravka s hrvaško policijo, za katero številni mediji, tudi njihovi domači, poročajo, da je nasilna. Zato na Hrvaškem ne prosijo za azil, ampak ponovno skušajo čim prej priti v Slovenijo.«

Globoka, migranti,državna meja, meja s Hrvaško, policija, SIMBOL, vojska
Nataša Juhnov
Na krajevnih poteh med Slovenijo in Hrvaško je zaradi poti prebežnikov policijski nadzor postal stalen.

Ograja jih ne ustavi

Običajno je še, da prebežniki na hrvaški strani posedajo po gostilnah in ponujajo plačilo, da bi jih kdo odpeljal v Pomurje. Na meji med Slovenijo in Hrvaško krožijo tudi prevozniki ljudi. Policijska analiza je pokazala, da ti večinoma sami navežejo stik s kriminalnimi združbami, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem ljudi. V zameno za plačilo – zgodilo se je že, da je nekdo za prevoz iz Hrvaške do Italije dobil le 50 evrov – denimo v Zagrebu prevoznik prevzame avto, ki mu ga priskrbi združba, tujce in navodila za pot. Pogosto pa prebežniki kar sami prestopajo mejno območje med Hrvaško in Pomurjem. »Nekaj povsem vsakdanjega je, če v naši občini srečate skupino tujcev, ki je nezakonito prišla iz Hrvaške. Sam sem se zadnjič peljal iz Murske Sobote in sem na poti skozi Razkrižje srečal kar dve taki skupini,« opisuje razkriški župan Stanko Ivanušič. Bodeča ograja, novembra bo štiri leta, odkar stoji ob mejnem prehodu Gibina, po besedah Ivanušiča nikoli ni izpolnila svojega namena. »Prebežniki prihajajo k nam ob reki Muri, ograja je le povzročila veliko nejevolje in jeze tistih kmetov, na parcelah katerih stoji, saj s težavo obdelujejo površine. Prav tako je nastala škoda, ker se vozila vozijo ob ograji.« Ljutomerski policisti, za katere župan Razkrižja pravi, da odlično opravljajo svoje naloge, pri varovanju meje sicer niso sami. Na pomoč jim priskočijo konjeniki, stalno jim pomagajo še kolegi z drugih pomurskih policijskih postaj, vodniki službenih psov, letalska enota policije in Slovenska vojska.

Kaj zdaj berejo drugi