Policija: Za enak prekršek različni kazni

61-letni M. F. iz Gornjega Lakoša pri Lendavi je februarja vozil službeni kombi folksvagen transporter samostojnega podjetnika, pri katerem je zaposlen. Policijski stacionarni merilnik hitrosti je vozilu izmeril hitrost 68 km/h – ob upoštevanju varnostne razlike pri stacionarnem merjenju je bila hitrost 63 km/h –, kjer je hitrost omejena na 50 km/h. Policija je po meritvi lastniku vozila poslala obvestilo, naj sporoči, kdo je v času meritve vozil njegov kombi. Samostojni podjetnik je v zahtevanem roku 15 dni sporočil podatke. Policisti so nato 61-letnika zaradi prehitre vožnje oglobili z 250 evri denarne kazni in tremi kazenskimi točkami. Po odločbi o prekršku so kršilcu zaračunali še 90 evrov stroškov postopka oziroma sodne takse. Ker je plačal v osmih dneh, je skupaj plačal 215 evrov.

Marca je M. F. spet vozil službeno vozilo svojega delodajalca, ko sta ga v naselju, kjer je omejitev hitrosti 50 km/h, ustavila policista, ki sta v patrulji z ročnim laserskim merilnikom opravljala meritve hitrosti. Prekrškar je v naselju peljal 66 km/h. Policista sta mu na kraju izdala plačilni nalog v višini 250 evrov in izrekla tri kazenske točke. Tokrat brez dodatnega plačila stroškov.

Bil je april, ko je M. F. sedel za volanom službenega kombija in v Murski Soboti vozil prehitro, 67 km/h namesto dovoljenih 50 km/h. Tokrat je to ugotovilo s stacionarnim merilnikom hitrosti murskosoboško mestno redarstvo, ki je lastniku kombija poslalo poizvedbo o dejanskem vozniku vozila v času merjenja hitrosti. Po prejetju podatkov o vozniku vozila, s katerim je bil storjen prekršek, je redarstvo spisalo plačilni nalog resničnemu storilcu prometnega prekrška. Mestno redarstvo je prehitremu udeležencu v prometu izdalo plačilni nalog z 250 evri denarne kazni in tremi kazenskimi točkami. Stroškov postopka ali sodne takse mu niso zaračunali.
Opisani so trije primeri, ki bi se lahko v prometu zgodili 61-letniku. Prvi se je dejansko zgodil 13. februarja letos na Šentiljski cesti v Mariboru. Odločbo o prekršku, ki jo je izdala Policijska postaja Maribor 1, hranimo v uredništvu našega časopisa. S preostalima primeroma smo ponazorili, kako v različnih situacijah za enak prekršek plačaš več.

Večja hitrost, višji stroški

Zakaj je ob globi 250 evrov in treh kazenskih točkah Gornjelakošan dobil še 90 evrov plačila stroškov postopka? Iz odločbe o prekršku Policijske postaje Maribor 1 izhaja, da mora M. F. poleg globe, izrečene v odločbi, plačati tudi stroške postopka, in sicer sodno takso, ki znaša 10 odstotkov globe, vendar ne manj kot 40 evrov, in sodno takso, 50 evrov za izrek stranske sankcije, kar so bile kazenske točke.
Mimogrede: Če bi voznik v omenjenem primeru prekoračil dovoljeno hitrost za več kot 30 do vključno 50 km/h, bi dobil globo 1.000 evrov in devet kazenskih točk. Stroški postopka bi potem znašali 150 evrov.

"Glede na to, da je storilec nedvomno navzoč na kraju, policist pa ne, zakaj mora potem zaradi takega ravnanja državnega organa posledice trpeti storilec?"

Mestno redarstvo prekoračitve hitrosti v prometu ugotavlja zgolj s samodejnimi napravami, s katerimi se prekrški slikovno dokumentirajo, pri tem pa nima pravice ustaviti voznika. Iz redarstva mesta Murska Sobota so na vprašanje, ali tudi oni kot policija zaračunavajo stroške postopka oziroma sodno takso, odgovorili, da se za izdajo plačilnega naloga kršilcu stroški ne zaračunajo, čeprav bi redarstvo denimo lastniku vozila poslalo poizvedbo o dejanskem vozniku vozila v času storitve prekrška, kot je to storila Policijska postaja Maribor 1 v opisanem primeru in to zaračunala.

Kršeno načelo enakosti pred zakonom

Mojmir Šafarič iz murskosoboške odvetniške pisarne Šafarič meni, da je izrekanje plačila sodne takse storilcem prekrška za tovrstne primere sistemska napaka oziroma očitno policija sledi navodilu, ki pa je glede na zakonodajo, kot še meni Šafarič, pravzaprav nepravilno. "Tu je nedvomno kršeno načelo enakosti pred zakonom, kot tudi načelo sorazmernosti. Ne najdem nobenega razumnega odgovora na vprašanje, zakaj bi nekdo, ki sodeluje konstruktivno v postopku in prizna prekršek, moral plačati več kot nekdo, ki je dejansko kot lastnik vozila storil prekršek. Ni smiselno in niti logično, da bi nekdo zaradi enake kršitve plačeval več."

Šafarič še pove, da kršilec pravzaprav dodatno plača izdajo pisne odločbe policije, ki si sicer sama lajša delo z meritvami hitrosti, ko postavi radar brez policistov, ki bi kršitve lahko sankcionirali takoj na kraju storitve prekrška. "Glede na to, da je storilec nedvomno navzoč na kraju, policist pa ne, zakaj mora potem zaradi takega ravnanja državnega organa posledice trpeti storilec? Plačilni nalog bi se moral preprosto nadomestiti z novim plačilnim nalogom, kjer ni potrebno plačilo takse, ne pa da plačilni nalog nadomestijo s pisno odločbo," še sklene Šafarič.

Ali država spodbuja k nepoštenosti?
Najmanjša zagrožena denarna kazen oziroma globa po zakonu o prekrških je 40 evrov. Taka je globa, če denimo kršilec prekorači hitrost do vključno 5 km/h. Po zakonu o sodnih taksah, po katerih se ravnajo prekrškovni organi v takih postopkih, pa je obenem določeno, da se za izrek globe izreče sodna taksa v višini 10 odstotkov zneska globe, vendar najmanj 40 evrov. Mojmir Šafarič zato ponazori primer. "Lastnik vozila na dom prejme plačilni nalog za 40 evrov, za katerega ima pravico v določenem roku kot kazen plačati le 20 evrov. Z domačimi ali z morebitnim solastnikom vozila ali z nekom tretjim lastnik ugotovi, da je takrat njegovo vozilo vozil nekdo drug in ne lastnik sam. Lahko je šlo tudi za to, da si je nekdo izposodil njegovo vozilo. Lastnik lepo sodeluje v postopku in dokaže, da ni vozil, temveč da je vozil nekdo drug, ki to tudi na koncu v izjavi prizna. Takrat dejanski voznik prejme pisno odločbo o prekršku v višini 40 evrov, za katero ima tudi pravico plačati polovično globo, a prejme tudi najmanj 40 evrov sodne takse. Praktično to pomeni, da mora zdaj voznik oziroma kršilec, ker so pač vsi sodelovali v postopku, za isto kršitev plačati najmanj 60 evrov, kar je trikrat več oziroma za 200 odstotkov več, kot če bi priznal prekršek nekdo, ki prekrška ni storil. Plača pa tudi več kot nekdo, ki mu je bila izrečena globa za hujši prekršek s plačilnim nalogom v znesku 80 evrov, ki prav tako lahko poravna le polovično globo. S takimi dejanji se na nek način tudi prisiljuje tiste, ki prekrška niso storili, v priznanje storitve prekrška in plačilo globe. Težava takega priznanja je prav tako v tem, da si v evidencah policije vseeno zaveden kot storilec prekrška, četudi tega nisi storil. S takim ravnanjem država sama spodbuja ljudi, naj so nepošteni oziroma naj priznavajo nekaj, česar niso storili. Prekrški se štejejo za kazniva ravnanja, v katerih bi morali biti državni organi posebej previdni in pozorni, s takimi ravnanji prekrškovnih organov pa se spodbuja določanje storilcev kaznivih ravnanj oziroma prekrškov, ki to sploh niso."