vestnik

(PREISKAVA) Avtobusa iz Radenec in Moravskih Toplic prodali v Dubaj

Andrej Bedek, 30. 10. 2020
PUMS
Kriminalna združba iz Srbije je prestižni turistični avtobus, ki so ga 27. maja 2014 ukradli s parkirišča hotela Vivat, po stari cesti preko dolgovaškega mejnega prehoda odpeljala v svojo garažo v Sombotel.
Črna kronika

Prebrisani kriminalci so potniški vozili, ukradeni v letih 2013 in 2014, najprej spravili na Madžarsko, nato v Francijo in z ladjo v Istanbul ter po kopnem do končnega cilja v Združene arabske emirate.

Kriminalistični preiskovalci Policijske uprave Murska Sobota so s kolegi iz več evropskih držav razkrili srbsko kriminalno združbo, ki je osumljena, da je na stari celini kradla avtobuse. V Pomurju sta bila novembra 2013 in maja 2014 na takšen način odtujena avtobusa v Radencih in Moravskih Toplicah, še dva poskusa tatvine avtobusa pa sta se izjalovila. Štirinajst Srbov je osumljenih, da so v letih 2013, 2014 in 2015 v Pomurju, Avstriji, Nemčiji in Franciji ter na Nizozemskem ukradli ali poskušali ukrasti kar 18 avtobusov. S kaznivimi dejanji so tako prišli do treh milijonov evrov zaslužka, od tega so z dvema ukradenima avtobusoma v Pomurju »zaslužili« 400 tisoč evrov. Srbska kriminalna združba je sicer ena od treh tovrstnih združb, za katere obstaja utemeljen sum, da so v evropskih državah v zadnjih sedmih letih odtujili okoli 100 avtobusov.

V Pomurje, vmes na Dunaj, nato nazaj
Kako so srbskim kriminalcem stopili na prste, je posebej za časopis Vestnik razložil Daniel Kleindienst, kriminalistični inšpektor, ki je v sektorju kriminalistične policije murskosoboške policijske uprave zadolžen za preiskovanje avtomobilske kriminalitete. »To je bil plod dobrega mednarodnega sodelovanja,« je uvodoma jasen Kleindienst, »brez izmenjave informacij med evropskimi policijami bi težko prišli do takega rezultata.« Še posebej zato, je poudaril, ker zbrana obvestila v kazenski ovadbi kažejo, da je šlo za izjemno dobro organizirano kriminalno združbo.
Iz ovadbe sledi, da so Srbi prvi avtobus nameravali ukrasti v noči na 8. november 2013 v Panonski ulici v Gornji Radgoni. V avtobus so uspeli vstopiti, vendar pa ga niso uspeli odpeljati. »Iz tega primera so se morali nekaj naučiti,« sklepa inšpektor. Spet so se odločili poskusiti za devet dni, ko so si za tarčo izbrali avtobus na parkirišču hotela v Zdravilišču Radenci. Po vlomu jim je uspelo zagnati motor, in ker parkirišče ni bilo zavarovano z zapornicami, so avtobus zlahka odpeljali. Kriminalce je najprej pot vodila na Goričko, kjer so na mejnem prehodu Sotina prestopili slovensko-avstrijsko mejo. Vožnjo so nadaljevali do Heiligenkreuza, avtobus pa naposled pustili v garaži oziroma skladiščni hali v Sombotelu na Madžarskem.
Daniel Kleindienst domneva, da se je združba nato iz previdnosti potuhnila. Do februarja 2014 namreč ni operirala. Tretji načrt kraje avtobusa ji je 21. marca 2014 na Dunaju spodletel. »Osumljenci so avtobus uspeli odpeljati, vendar so ga po 20 kilometrov vožnje morali zapustili, saj jim je zmanjkalo goriva.«

policija, daniel-kleindienst
Jure Zauneker
Daniel Kleindienst: »Preiskava je bila plod dobrega mednarodnega sodelovanja, saj bi brez izmenjave informacij med evropskimi policijami težko prišli do takega rezultata.«

Srbi so se 6. maja 2014 vrnili v Pomurje. Spet se jim je izjalovilo – v Radencih niso uspeli zagnati motorja. Enaindvajset dni kasneje pa jim je uspelo odpeljati avtobus s parkirišča hotelskega kompleksa Vivat v Moravskih Toplicah. Parkirni prostor spet ni bil zavarovan z zapornicami. Po tatvini je pot avtobusa do Sombotela vodila preko dolgovaškega mejnega prehoda.

Oče glava, sin tehnik
V kriminalni združbi so bile vloge natančno razdeljene, je zapisano v kazenski ovadbi za 14 srbskih državljanov. Eni člani so opravljali izvidniške naloge, kot je predhodnica pri transportu avtobusa, drugi so bili vozniki oziroma kurirji ukradenih potniških vozil z uradnimi vozniškimi dovoljeni za vožnjo avtobusa, spet tretji so bili oboroženo spremstvo ali straža. Srbski kriminalisti so med hišnimi preiskavami v Srbiji namreč zasegli več kosov orožja. Pripadniki razkrinkane združbe so med svojimi podvigi uporabljali še tako imenovane delovne telefone, ki so jih po uspešno končani nalogi preprosto odvrgli. Podatki, s katerimi razpolaga inšpektor Kleindienst, kažejo, da so se člani združbe med izvrševanjem kaznivih dejanj sicer prosto gibali v Evropski uniji ter prehajali meje med evropskimi državami in tudi šengensko mejo. Pri tem so bili zelo spretni, saj so uporabljali dokumente in potne listine z različnimi osebnimi imeni in priimki.
Glava združbe in organizator prefinjenih tatvin je bil srbski državljan, že obsojen za kazniva dejanja s področja avtomobilske kriminalitete. Zanimivo pa je, da je naloge tehnika, to je človeka, ki je zadolžen, da vdre v avtobus in zažene njegov motor, opravljal organizatorjev sin. Kako pa so kriminalci sploh prišli do potrebnih elektronskih in računalniških orodij? Kriminalistični inšpektor ugiba o dveh možnostih. Ali so si naprave izdelali sami ali jim je ključne podatke za zagon vozil posredoval kdo, ki je morebiti zaposlen v eni od tovarn potniških vozil. Mimogrede: vsi ukradeni avtobusi so znamk Mercedes in Setra, vredni pa okoli 300 tisoč evrov.

Skladišče tudi na Nizozemskem
Kriminalna združba je po tatvini v Moravskih Toplicah od junija 2014 do maja 2015 v avstrijski prestolnici uspela odtujiti kar sedem avtobus, ki so jih po kaznivem dejanju prav tako »skrili« v madžarskem Sombotelu. Oktobra 2014 so po Kleindienstovih podatkih avtobus ukradli v Parizu, mesec dni pozneje po en avtobus v Dortmundu in Bielefeldu, maja 2015 avtobus v Kölnu in junija istega leta v Bonnu. Avtobuse, izmaknjene v Franciji in Nemčiji, so garažirali v eni od skladiščnih hal na Nizozemskem.
Kriminalist je razkril, da so v obeh halah z avtobusov odstranili originalne nalepke turističnega prevoznika in nalepili lažne oznake. Na vozila so še nameščali lažne registrske tablice z oznakami Makedonije. Iz Sombotela so avtobuse preko Slovenije in Italije odpeljali v pristaniško mesto Toulon v Franciji. Ladja je z ukradenimi potniškimi vozili nato odplula v Istanbul. Kriminalci pa so po pristanku avtobuse z vožnjo preko Sirije, Libanona, Jordanije, Savdske Arabije in Katarja dostavljali kupcem v Združene arabske emirate, v glavno in največje mesto istoimenskega emirata, Dubaj.

6094a75bcd64ed45711f3120fea566fe
Jure Zauneker
Srbi so se 6. maja 2014 vrnili v Pomurje. Spet se jim je izjalovilo – v Radencih niso uspeli zagnati motorja. Enaindvajset dni kasneje pa jim je uspelo odpeljati avtobus s parkirišča hotelskega kompleksa Vivat v Moravskih Toplicah. Parkirni prostor spet ni bil zavarovan z zapornicami. Po tatvini je pot avtobusa do Sombotela vodila preko dolgovaškega mejnega prehoda.

Zakaj prav Dubaj? »Moramo vedeti, da se je zaradi porasta turizma v Združenih arabskih emiratih, kamor odhajajo tudi številni Evropejci, pojavilo več različnih potovalnih agencij, ki za svoje storitve potrebujejo avtobuse. Za ukradeni avtobus so agencije kriminalni združbi pripravljene odšteti po 100 tisoč evrov, kar pa je precej ceneje, kot stanejo novi modeli,« je s še enim zanimivim odgovorom postregel policijski strokovnjak za preiskovanje avtomobilske kriminalitete.

Novi pristopi zaradi koronakrize
Tatvini avtobusov in dva poskusa tatvine so podatki, je priznal sobesednik iz kriminalističnih vrst, da je tudi Pomurje, čeprav je izrazito tranzitna regija, na zemljevidu tatov, specializiranih za krajo avtomobilske pločevine. Na tem zemljevidu bo regija ob reki Muri očitno še ostala. Ker so evropske države v želji, da bi čim bolj uspešno zajezile širjenje novega koronavirusa, sprejele številne ukrepe, med drugim izvajajo strožji nadzor na mejah, so po Kleindienstovih besedah kriminalne združbe morale prilagoditi oblike delovanja: »Zdaj se več ne gibljejo po tisoč kilometrov ali več znotraj Evropske unije, ampak se zadržujejo in delujejo v bližini meja držav, iz katerih prihajajo.« Če denimo združba iz Srbije dobi nalogo, da mora ukrasti avtobus, bo to predvidoma poskušala storiti v Sloveniji, ker jo do domovine loči le meja z Madžarsko, za kar potrebuje okoli štiri ure vožnje, v tem času pa ni nujno, da lastnik prevoznega sredstva sploh ugotovi, da je bil žrtev tatov.
Daniel Kleindienst je še ocenil, da bi združbe lahko spremenile svoj modus operandi in si za tarče namesto dragih turističnih avtobusov izbrale avtobuse, namenjene javnim lokalnim prevozom ali prevozu šolskih otrok: »Pogosto te prevoze opravljajo zasebniki in samostojni podjetniki, ki nimajo varovanih garaž in zato svoje avtobuse puščajo pred gasilskimi domovi ali na večjih praznih parkiriščih v naseljih.« Inšpektor v sektorju kriminalistične policije murskosoboške policijske uprave zato upa na samozaščitno obnašanje lastnikov avtobusov in prav tako na večjo dovzetnost občanov, da bi ti, ko se v njihovi okolici potikajo neznane, morda sumljive osebe, poklicali na številko 113.

Ob treh zjutraj preko Sotine
Kriminalisti Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Murska Sobota so med preiskovanjem tatvin in poskusov tatvin potniških vozil prišli do nekaterih zanimivih ugotovitev. Avtobus, ki so ga novembra 2013 ukradli v Radencih, so člani srbske kriminalne združbe zjutraj ob 3. uri preko mejnega prehoda Sotina prepeljali v Avstrijo in nato dalje na Madžarsko. »Občani naj bodo pozorni na dogajanje okoli sebe in v svojih naseljih. Kako pogosto se zgodi, da se po Goričkem ob taki uri po lokalnih cestah vozi avtobus visokega cenovnega razreda,« razmišlja Daniel Kleindienst, ki se je med preiskovanjem tatvine avtobusa v Moravskih Toplicah dokopal do podatka, da je ena od domačink slišala, kako so okoli 4. ure zjutraj najprej zagnali motor avtobusa in ga nato ugasnili. »Po 15 minutah je nato spet zaslišala prižiganje avtobusa in hrup, ko je vozilo zapustilo parkirišče. Malo nenavadno? Kateri turist pa bi želel, da ga ob tako zgodnji uri peljejo kam na izlet,« si je vprašanje zastavil kriminalistični inšpektor.