vestnik

»Če ubijemo alternativo, ubijemo tudi ostale ravni neke umetnosti«

Marjana Vovk, 23. 1. 2022
m24.si
Februarja bo 28-letni Timon Šturbej v Berlinu prejel nagrado za vzhajajočo zvezdo.
Kultura

Timon Šturbej je eden od desetih mladih igralcev, ki bodo februarja na Berlinalu prejeli nagrado evropska vzhajajoča zvezda (shooting star). »To je velika čast in potrditev za moje dosedanje delo in vložen trud. In mislim, da tudi potrjuje konkurenčnost našega filma oziroma filmske produkcije nasploh in nas postavlja ob bok številnim večjim produkcijam v Evropi,« pravi Timon, ki je zaposlen v ljubljanski Drami.

Pravite, da nagrada potrjuje tudi konkurenčnost našega filma –čeprav to področje trenutno ni ravno v rožnatem položaju?

Upam, da bodo ljudje, ki so odgovorni za to, nekako spregledali, da je film močan sestavni del slovenske kulture nasploh in da je to medij, s katerim se lahko dičijo, ne pa uničujejo in prezirajo.

Kako pa na domači film gledamo Slovenci? Vemo, da ga pred leti nismo ravno cenili.

Mislim, da se tu stvari počasi spreminjajo na boljše, z novim valom režiserjev in ustvarjalcev se tudi pogled publike spreminja. Mislim, da je slovenski film kakovosten, konkurenčen in kredibilen, je pa tu seveda vedno še finančna plat, pri kateri ne sijemo – ne v svetovnem ne evropskem smislu. Lahko rečemo, da je slovenski film podhranjen.

Slišali smo obljube države o povečanju sredstev za slovenski film, a poznamo tudi zaplete z zadrževanjem že obljubljenih plačil. Verjamete v dober razplet?

Jaz vedno pravim: upanje umira zadnje. A bomo videli, ko bo čas za to.

Ste sicer optimist ali pesimist?

Kaj pa vem, odvisno od situacije. Glede nekaterih stvari sem zelo optimističen, glede drugih pa blazno pesimističen – iz izkušenj, če ne drugega. (smeh)

timon2
m24.si
Z očetom Brankom Šturbejem sta igrala v seriji Reka ljubezni, zdaj pa si delita oder v predstavi Jacques in njegov gospodar.

Vas ima kamera kar rada: spomnimo se vas iz filmov Posledice in Ne bom več luzerka ter serije Reka ljubezni, lani ste snemali filme Zbudi me, Jezdeci in Dedek gre na jug ter serijo Inhumanum: Umori na Slovenskem. Kako zelo je ustvarjanje filma drugačno od ustvarjanja predstave?

Rekel bi, da je to  zelo podobno, hkrati pa čisto druga izkušnja kot gledališče ali oder. Pri teatru ni toliko vzporednih tehnikalij, s katerimi se moraš ukvarjati (na primer kamera in izrez). V teatru gre za živ dogodek, ki se dogaja tukaj in zdaj. Gre za neposredno in nenehno povezavo med občinstvom igralcem. Igra je mnogo bolj ekspresivna in osebno me veliko bolj zanima nek perforativni ali pa energetski potencial. Na filmu igralci nimamo takšne kontrole nad naracijo, kot jo imamo v teatru. Predstava se dogaja v živo v tistem trenutku, kar je ena od ključnih komponent te umetnosti, film se kreira, zgodi šele v montaži. Je pa res, da je leča kamere mnogo bolj občutljiva in daje prostor vsemu, kar je manjše, subtilno, introvertirano. V teatru lahko to le redko doživimo.

Je frustrirajoče, da pri filmu nimate vpliva na končni izdelek?

Ne vedno, se pa kdaj tudi zgodi. Če si denimo imel drugačno vizijo oziroma si drugače predstavljal nek kader. Včasih se zgodi, da je imel igralec čisto drugačno predstavo o filmu in to ugotovi šele v montaži – recimo, da z režiserjem nista uspela priti na isto valovno dolžino. V teatru je to jasno že prej oziroma se sproti ugotavlja.

Vas zanima kariera v tujini?

Da, seveda me zanima tujina. Bom poskušal kar najbolje izkoristiti nagrado vzpenjajoča zvezda – saj izpostavitev na evropskem in svetovnem tržišču oziroma produkciji je tudi njen namen.

Ste dobili kakšne nasvete od kolegov, ki so ta naziv že dobili?

Da, pogovarjal sem se z Markom Mandićem, Marušo Majer in Juretom Henigmanom,  vsi so rekli samo, naj poskusim čim bolje izkoristiti priložnost in tam najti čim več različnih povezav in stikov.

Nemčija vam ni čista neznanka – tam ste bili na tečaju igre?

Res je, eno poletje sem preživel na münchenski filmski šoli, kjer sem štiri mesece obiskoval razne delavnice. Za to možnost mi je v bistvu povedal očim Tomaž, ki je to izbrskal na internetu. Bil sem navdušen nad izkušnjo, veliko sem odnesel od tega, tako da to zelo priporočam.

timon3
Mediaspeed
Njegovo dekle je igralka Klara Kuk.

Lahko primerjate šolanje igralcev pri nas in v Nemčiji?

Pri nas ni različnih zasebnih šol, kot je to praksa v Nemčiji in drugje v tujini. Imajo pa tudi bolj priznane državne šole, ki načeloma več veljajo, na njih je težje priti, program pa je kakovostnejši kot na zasebnih šolah. V Nemčiji je veliko populizma oziroma šol, ki niso zares šole, hkrati je zato veliko več igralcev in se je veliko težje uveljaviti oziroma prodreti na trg. Ko se to enkrat zgodi, je življenje veliko lagodnejše kot tukaj – tudi če ti pri nas zelo uspe.

Zakaj ste se pravzaprav odločili za igralstvo? Je bil to očetov vpliv?

Verjetno je v neki meri tudi očetov vpliv, čeprav temu zelo dolgo nisem posvečal prave pozornosti, ampak sem si želel početi marsikaj drugega, od mikrobiologije do arhitekture, potem pa sem se na Prvi gimnaziji Maribor pridružil gledališki skupini Prvi oder in vzljubil to umetnost, ta izraz. Oče je morda imel vpliv čisto podzavestno, ker sem od malega spremljal gledališče in bil obdan z gledališkimi ljudmi – vsaj kadar sem bil pri njem, ne v Mariboru pri mami in očimu. Seveda to pusti nek vtis v tebi, ne bi pa rekel, da je to vzrok, zakaj sem šel študirat igro.

Ste občutili očetovo senco?

S tem se nisem nikoli preveč obremenjeval, veliko je slovenskih igralcev, ki imajo očete, mame, sorodnike v tem poklicu, smo pač majhna dežela in je to toliko bolj zanimivo.

Vas so ljudje začeli prepoznavati po vlogi v seriji Reka ljubezni. Kako je s popularnostjo pri nas?

Pri nas zvezdništva v tem smislu kot v tujini ni. Imaš pa lahko kakšno obdobje, ko te na ulici večkrat prepoznajo ali čutiš, da te malo drugače gledajo. Smo pa res tako majhni, da je zelo drugače kot v tujini. Tu smo igralci veliko bolj dostopni, zahajamo na iste kraje kot ostali, družimo se z »normalnimi« ljudmi …

Je za slovenskega igralca sploh mogoče, da bi postal zvezdnik v tujini?

Seveda se da, ampak zmeraj si prišlek, nisi »native speaker« (rojen s tem jezikom), že samo na ravni jezika je to ogromna bariera. Če jemljemo za uspeh našo Katarino Čas, za katero lahko rečemo, da ji je uspelo v tujini, pred kamero je stala z igralci, kot so Leonardo DiCaprio ali Al Pacino, potem se da. Takega uspeha se tudi sam ne bi branil. (smeh) A pot do pravega zvezdništva terja veliko od tebe, in kdor postane igralec samo iz tega vzgiba, mu najverjetneje ne bo uspelo.

Vi ste na srečo zaposleni, mnogi vaši kolegi pa so svobodnjaki. Kako jim uspeva, sploh v teh časih epidemije?

Imam veliko prijateljev, sošolcev, ki so na svobodi, meni je popolnoma nepredstavljivo, kako živeti v tej negotovosti, sploh z zunanjimi vplivi, kot je korona. Igra se veliko manj, zraven pa se še krčijo sredstva neinstitucionalnim teatrom, kot sta na primer Glej in Zavod Maska. To seveda boli in vpliva na življenjsko kakovost, včasih celo na golo preživetje. Ne predstavljam si, kako je biti v tej situaciji. In moramo se zavedati, da se uveljavljena »mainstream« gledališča vedno zgledujejo po neinstitucionalni sceni. Vse umetnosti pobirajo od alternative. Če ubijemo alternativo, s tem ubijemo tudi vse ostale ravni in področja neke umetnosti, pa tudi mlade ustvarjalce, ki se kalijo na teh scenah. Samostojnim umetnikom res ni rožnato, trenutno se zelo težko preživljajo.

Kako pomagati?

Za začetek ne bi smeli manjšati finančnih prihodkov neinstitucionalnim zavodom in gledališčem, ki so že dokazala, da so več kot kakovostna in konkurirajo v državnem ali celo svetovnem pogledu. In umetnost bi se morala ceniti v celoti, da ne bi bilo več razlikovanja, hierarhije med različnimi področji umetnosti, ker so to vse komponente, ki tvorijo celoto in navsezadnje našo kulturo.

Kako umetnost približati ljudem?

Nižanje vrednosti kulture izhaja iz nekega aparata, ki to širi. Največ, kar bi lahko mi umetniki naredili pri tem, je, da pokažemo, da smo tudi mi delavci, da se ne razlikujemo od drugih delavcev. Da bi ljudje imeli vpogled v to, koliko umetniki delajo, kaj delajo, kako se žrtvujejo za svoj poklic – to je eden od poklicev, ki terja največ časa in osebnega prostora. Da bi, skratka, lahko videli, da nismo lenuhi, ampak da prekleto krvavo delamo za svoj kruh.

timon4
m24.si
»Timon se s širokim razponom čustev in podob pristno zlije z vsako vlogo,« je zapisala komisija.

Ko sva pri kulturi – tudi kultura govora je trenutno zelo nizka?

Se strinjam. To je pojav, ki ga podpira internetna anonimnost, kjer vsak lahko izrazi, kar hoče, brez posledic – oziroma se ne zaveda posledic izražanja. Hkrati se ne zaveda, da pretirana svoboda enega omejuje svobodo nekoga drugega. Seveda ni kriv samo internet, imamo tudi razne druge zglede, tako v politiki kot širši pluralnosti. Danes ni več treba imeti določene izobrazbe ali izkušenj za pokrivanje določenih področjih, ki so bila včasih veliko bolj priznana in cenjena. To je povezano tudi s financiranjem – cenejša delovna sila je manj izobražena in manj kvalificirana, in potem prihaja od vsega tega.

Igralci ste še bolj na udaru, ste tudi vi tarča kritik in pljuvanja?

Se zgodi, dovolj je, da odpreš komentarje pod nekim čisto normalnim novinarskim člankom. Tam se vidi, kako se ljudje odzivajo. Osebno se s tem ne obremenjujem preveč. Treba je imeti zdravo distanco ali to vzeti kot zabavo. Mislim, da imam kar precej debelo kožo.

Vaša partnerica je igralka Klara Kuk. Je lažje imeti igralskega partnerja ali ste potem ves čas v »igri«?

Mislim, da se zato bolje razumeva, sploh kadar imaš veliko obveznosti. Igralec veliko lažje razume naše čudne urnike in stres, ki prihaja z vsem tem. Plus je tudi, da imaš nekoga, s katerim se lahko pogovoriš tudi o delovnih procesih. Znava pa narediti ločnico med prostim časom in delom.

Kaj zdaj berejo drugi