vestnik

Hojsovi nedonošenčki ali vrnitev v fevdalizem

Aleš Čar, 21. 11. 2020
Pixabay
Ločevanje otrok glede na status partnerske zveze njihovih staršev je preživeto, presežno, skrajno diskriminatorno in tudi globoko žaljivo.
Mnenja

O čem govori minister Hojs, ko govori o porokah iz nujnih razlogov? Kaj se dogaja v ozadju skrbi za konservativne babice? Kaj prodaja z lapsusi o nedonošenčkih? Od kje v 21. stoletju dovolilnice za ženitev, pakirane v soglasje ministra za delo?

Pred dobrim tednom je vlada podaljšala veljavnost odloka, s katerim prepoveduje prireditve, shode, poroke, slavja, praznovanja in verske obrede, omejitve zbiranja pa je zaostrila zgolj na člane družine ali skupnega gospodinjstva. Hkrati so dobili nenavadno izjemo za poroke, ki je takoj dvignila ušesa po vsej državi: "Če se želi kdo poročiti ali je to nujna poroka, bo to mogoče, vendar mora prej dobiti soglasje ministrstva za delo," je na novinarski konferenci povedal minister za notranje zadeve.

Seveda se je takoj pojavilo vprašanje, kaj naj bi bila to "poroka iz nujnih razlogov", ter "pod katerimi pogoji bo minister za delo izdajal soglasje h poroki". Pojasnilo ministra Hojsa je takoj odkorakalo v legendo: "Tista, kjer bi sicer moral konservativni babici čez nekaj mesecev pojasnjevati, da je otrok nedonošenček."

Ministru Hojsu je iz nekaj stavkov uspelo sestaviti pravo umetnino: izjema za poroke iz nujnih razlogov, ženitno dovoljenje v obliki soglasja ministra za delo, bizaren lapsus o nedonošenčkih in skrb za konservativne babice.  

Ženitne dovolilnice 

Če je za izjemo poroke iz nujnih razlogov še mogoče nekako najti kolikor toliko razumljivo razlago, recimo v parih, ki zaradi svetovnonazorskih razlogov želijo rojstvo otroka dočakati poročeni, ali pa mogoče v finančnih zagatah že dogovorjenih porok, pa se začne hudo zatikati, ko začnemo iskati kakršno koli logiko za soglasje, ki ga za poroko izdaja minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.  

Ženitne dovolilnice v osnovi izvirajo iz podložniških fevdalnih razmerij, ponovno pa so bile obujene v nekaterih predelih današnje Slovenije v začetku 19. stoletja. Največkrat so bile uporabljene kot sredstvo za regulacijo rojstev, ali pa tudi kot orodje, s katerim so reševali stanovanjsko stisko, kot na primer v Idriji ob koncu 19. stoletja, ko je rudnik zaposlil 300 novih delavcev. Takrat so se rudniški pazniki in delavci na primer lahko poročili le s posebnim dovoljenjem rudniškega svetovalca, pri čemer pri poroki ni smelo biti spremljevalcev, slovesnosti niso smele trajati čez drugo uro ponoči in vse je moralo potekati brez hrupa. V teh dneh se sliši to prav neverjetno aktualno. 

Necenzurirano prenos
STA
Ministru Alešu Hojsu je iz nekaj stavkov uspelo sestaviti pravo umetnino.

Kakšno funkcijo naj bi imelo soglasje ministra za delo danes, ni jasno. Minister Hojs tega ni pojasnil, vladni govorec Jelko Kacin pa je vprašanje na tiskovni konferenci zaobšel z odgovorom, da "ni problem sklenitev zakonske zveze, ampak dogodek, zbiranje, ki poroki sledi, in s tem nevarnost prenosa virusa. In da se to ne bi zgodilo, je dogovor, da soglasje za sklenitev zakonske zveze da ministrstvo za delo".  

No, na kak način naj bi soglasje ministrstva za delo zagotovilo upoštevanje priporočil pristojnih organov in spoštovanje vseh veljavnih ukrepov za preprečitev širjenja virusne okužbe, tudi po Kacinovem pojasnilu ni nič bolj jasno. Edini način, s katerim bi lahko minister za delo lahko smiselno preprečeval zbiranje ljudi na teh zabavah, bi bilo poligrafsko testiranje kandidatov za sklenitev zakonske in partnerske zveze v zvezi z zabavo po sklenitvi same zveze pri matičarju. Vendar za zdaj teh kompetenc in dolžnosti ministru za delo niso podelili, zato razlog in namen soglasja ministra za delo ostaja skrivnost.

Zdi se, kot da Hojsov lapsus ni lapsus, ampak lepši, politično bolj korekten način obujanja preživetih, preseženih delitev.

Zdi se, kot da to soglasje pravzaprav nima funkcije, nima druga namena kot soglasje samo. Morda. Morda pa je namen v tihem oživljanju nekih preživetih družbenih razmerij, ki zelo spominjajo na fevdalno podložniške odnose.

Hojs in nedonošenčki

Na drugi strani Hojsov lapsus z nedonošenčki morda niti ni tako naključen, kot se morda zdi na prvi pogled. Na tako razmišljanje med drugim napeljuje tudi dikcija o "zakonskih in nezakonskih otrocih", ki je pristala v 2. členu uradnega Odloka o dopolnitvah Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi. Kar je seveda tudi prava vsebina lapsusa ministra Hojsa. 

Slovenska zakonodaja pojma "zakonski in nezakonski otrok" ne pozna več že nekaj desetletij. Ločevanje otrok glede na status partnerske zveze njihovih staršev je preživeto, presežno, skrajno diskriminatorno in tudi globoko žaljivo. Poleg tega odpira eno najbolj travmatičnih poglavij domače in tudi obče človeške zgodovine. V domači literaturi je motiv nezakonske matere in otroka izdatno popisan vse od ljudskih pesmi, prek Prešerna, Jurčiča, Finžgarja, Voranca, Cankarja in številnih drugih. Nezakonski otrok je veljal za najhujšo tragedijo, ki lahko doleti žensko in njeno družino. Posledice izobčenosti, stigmatiziranosti, odrinjenosti na rob družbe so natančno popisane v vsej tragičnosti in grozljivosti. 

Rudniški pazniki in delavci so se lahko poročili le s posebnim dovoljenjem rudniškega svetovalca, pri čemer pri poroki ni smelo biti spremljevalcev, slovesnosti niso smele trajati čez drugo uro ponoči in vse je moralo potekati brez hrupa. V teh dneh se sliši to prav neverjetno aktualno. 

Zdi se, kot da Hojsov lapsus ni lapsus, ampak lepši, politično bolj korekten način obujanja preživetih, preseženih delitev. Morda ima celotna miniatura okoli izjeme s porokami funkcijo podtalnega vnašanja drobcev nekih preživih svetov, preseženih delitev, preseženih terminologij. 

Naprej v preteklost

V seštevku je celotna miniatura okoli izjeme s porokami vendarle globoko pomenljiva. Kot da mali kamenček iz mozaika nosi DNK celotno sliko sveta po meri te vlade, konec koncev pa tudi njenih višegrajskih zaveznic. Preveč drobcev je v tej mali izjemi, preveč elementov, ki so skladni, kompatibilni, ki se seštevajo v nek svet preteklosti, za katerega smo verjeli, da je le še stvar zgodovinarjev, literatov in filmarjev. 

20120523-00360366
STA
Aleš Čar

Na trenutke dobi človek občutek, kot da pri tej izjemi poroke niti ne gre toliko za stvar samo, torej za poroke in za zdravje konservativnih babic, kot za preizkušanje meja. Naših meja. Pri stranskih vratih. Za preizkus trdnosti naših kriterijev, zmehčanosti naših mer in meja. Za preizkus naše potrpežljivosti, zdrave presoje v teh norih časih, za preizkus naše volje v brezvoljni sedanjosti, ki ne ponuja prav veliko optimističnih scenarijev za prihodnost. Kot test naše mentalne upogljivosti, kot tipanje terena pred radikalnejšim obratom v svet preživetih parametrov. V svet fevdalnih razmerij.

O avtorju:

Aleš Čar je pisatelj, scenarist in publicist. 

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.