Kakšni so bili vaši začetki v svetu glasbe?
»Moja glasbena pot se je začela že v otroštvu. Smo namreč glasbena družina, vsi otroci – imam še dve sestri in tri brate – smo bili hitro uvedeni v glasbo, vsi igramo tudi po en instrument. Kar se tiče mojega solo petja, sem prvič zapela v cerkvi, ko sem bila stara štiri leta. Kasneje sem se vpisala v nižjo glasbeno šolo, kjer sem igrala klavir. Po letu premora po koncu glasbene šole se je spet pojavila želja, da bi pela. Starši in učitelji so me usmerjali v to, resneje pa sem se s solo petjem začela ukvarjati na srednji glasbeni šoli v Mariboru. Takrat si sicer še nisem predstavljala, da bom kdaj operna pevka. Ko si star petnajst let, si tega nekako ne moreš predstavljati. Ker takrat operno petje še ni bilo moja želja, se mi je zdelo, da tam le kričijo. Zdaj pa kričim tudi sama.« (smeh)
Želja po ukvarjanju z glasbo torej tudi po končani nižji glasbeni šoli kljub enoletnemu premoru ni izginila?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Helena Sever praznovala stoti rojstni dan
Obiskal jo je tudi puconski župan.
»O čem drugem kot o glasbi nisem niti znala razmišljati, ker smo bili vsi že od nekdaj vpeti v to. Sicer sem se vpisala v ekonomsko gimnazijo, da bi stopila korak stran, vendar me je glasba hitro potegnila nazaj. Zraven sem zato obiskovala še srednjo glasbeno šolo, po koncu srednje šole pa sem šla študirat v Maribor na pedagoško fakulteto, smer glasba, da bi postala učiteljica glasbe v šoli. Tam sem spoznala tudi zdajšnjega moža, oba pa sva imela željo, da bi se nekoč vpisala na Akademijo za glasbo v Ljubljani. Ta želja se nama je zdela nedosegljiva, vendar sva vseeno želela poskusiti. Oba sva začela veliko vaditi, ob 6. uri sva hodila na fakulteto vadit, saj so bile le takrat proste predavalnice, kasneje so bila predavanja. Mož, ki je leto starejši, je nato opravil sprejemne izpite za akademijo, naslednje leto sem jih opravila še jaz, oba sva študij tudi uspešno končala, šele potem pa se je vse skupaj dobro začelo. Šele na akademiji je postalo jasno, da bom operna pevka.«
Kdaj so se začeli prvi resni nastopi? Ste dobili veliko priložnosti že med študijem?
»Res je, na akademiji smo imeli precej priložnosti za avdicije. V drugem letniku namreč že postavimo glas, kakor to radi rečemo, usvojili smo tudi tehniko, takrat pa sem dobila tudi priložnost za nastop v produkciji, ki so jo pripravljali v ljubljanski operi. Tam se je izkazalo, da mi je to delo res všeč, da mi je pisano na kožo, pa tudi drugi so opazili, da sem dobra v petju. Vse to je vodilo v nove priložnosti, veliko je bilo tudi koncertov, kar je vodilo do tega, da sem na akademiji za glasbo dobila študentsko Prešernovo nagrado.«
Ta nagrada vam je gotovo v velik ponos, pa tudi spodbuda.
»Seveda, to je poleg tega, da sem na akademiji za glasbo diplomirala z odliko oziroma summa cum laude, kakor se pove strokovno, ena izmed največjih nagrad in pohval za moje delo in trud. Ta nagrada mi je nato prinesla tudi priložnosti dela kot gostujoče solistke v operi v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, kjer sem sicer tudi diplomirala s predstavo in tako uspešno končala akademijo za glasbo.«
Nastopate tako v mariborski kot ljubljanski operi.
»V Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana sem prvo priložnost dobila že kot študentka, leta 2010. Od takrat pojem v ljubljanski in mariborski operi kot gostujoča solistka, imela sem že okrog dvanajst velikih oziroma glavnih vlog. Sem tudi zaposlena, saj učim solo petje v zasebni glasbeni šoli v Gornji Radgoni.«
Dejali ste, da ste imeli že kar nekaj velikih oziroma glavnih vlog. Katero delo pa vam je najljubše?
»Moram reči, da sem hvaležna za glas, ki mi ga je bog dal, kakor se rada pošalim. Pojem namreč najvišji glas, zato tudi najraje zapojem arijo Kraljice noči v Čarobni piščali. S tem delom sem tudi diplomirala, zasedla sem tudi tretje mesto na prestižnem tekmovanju v Italiji, od koder sem se vrnila pred kratkim. Moram povedati, da sem na ta dosežek zelo ponosna, saj je bilo tekmovanje zelo naporno, vsekakor pa je bil to do sedaj eden izmed najlepših dogodkov na moji glasbeni poti. Omeniti moram tudi druge koncerte, ki se jih udeležujem na Hrvaškem, v Avstriji, Italiji. V poseben ponos mi je tudi druga nagrada na lanskem tekmovanju v Osijeku na Hrvaškem.«
Dosežki, ki jih omenjate, so verjetno tudi dobra referenca za delo v prihodnje.
»Se strinjam. Sezone v operi se postavljajo za prihodnji dve leti, sezono, ki prihaja, imam že zapolnjeno s predstavami v Ljubljani, Mariboru in Trstu. Nastopala bom v premierni uprizoritvi Čarobne piščali v Ljubljani, potem imamo ponovitve Hoffmanovih pripovedk v Ljubljani, v Mariboru imam silvestrsko predstavo, kjer pojem glavno vlogo, sledijo še ponovitve omenjenih predstav. Vmes grem še v Trst, kjer imam 26 predstav pri enem projektu. Letos sem zato pridobila tudi agenta, ki bo vodil in sklepal dogovore s tujimi opernimi agencijami. Tako da se začne odpirati tudi tujina, kar je še en načrt, ki se mi uresničuje, tudi zaradi vsega že prej doseženega.«
Sedaj sva govorili o lepi plati dela operne pevke, verjamem pa, da so tudi stvari, ki niso vedno najlažje. Kaj je bilo najbolj naporno na vaši glasbeni poti?
»Moram povedati, da imam res srečo, da so me od malih nog starši podpirali pri glasbenem udejstvovanju, veliko vlogo je imel in še vedno ima pri tem mož, ki me vseskozi spodbuja in podpira. Ravno ta plat dela pa je najtežja. Svet glasbe, umetnikov ni naklonjen temu, da imaš družino. Sama sem res hvaležna, da v prvi vrsti sploh imam družino, ki me podpira, in da smo v vsem skupaj. Res sem hvaležna zanje. Včasih je naporno usklajevati vaje, ki jih moram na tej stopnji imeti vsak dan, ter delo in družino, predvsem ko sem v tujini in sem mesec ali več odsotna ali pa se vozim na vaje v Ljubljano. Vsak dan se trudim, da pridem domov, otroka sta namreč še majhna in potrebujeta mamo. Vendar se vse da. Z možem usklajujeva službene obveznosti, pri tem je pomembna tudi pomoč sorodnikov. Vmes je res naporno, vendar smo zmogli do sedaj in bomo zmogli tudi naprej.«