Prijavilo se je 714 karikaturistov iz 80 držav, ki so skupaj poslali 2311 karikatur. Strokovna komisija, sestavljena iz novinarjev, profesorjev sociologije, karikaturistov in drugih strokovnjakov, je za razstavo in katalog izbrala tudi Buzetijeve karikature. Sodelujoči so bili svobodni pri izbiri, kaj bodo ustvarili, žirante so morali prepričati s svojo temo in izvedbo.
Svoboda pri izbiri teme je lahko težja, kot če imaš prostor, kjer se giblješ, določen.
»Če imaš proste roke, previdneje izbiraš teme. Jaz sem poslal tri karikature, eno s temo korona, drugo o enakopravnosti med spoloma in tretjo z vsakdanjo življenjsko tematiko, kako si napolniti bančno kartico. Karikatura o enakopravnosti govori o tem, da mora biti ženska veliko bolj sposobna, da doseže enako kot moški, s karikaturo o koroni sem prikazal pouk na daljavo in kako se znajde učitelj, ki ni ravno vešč z novo tehnologijo. Poslal sem tri, ne vem pa, ali je bila nominirana posamezna ali kot celota. Zmagovalci bodo znani aprila, zame pa je že uvrstitev na razstavo in tudi v katalog velik uspeh, še posebno ko poznaš konkurenco. Ko sem pred leti s svojo karikaturo zmagal na Cipru, sta bili komisiji najbolj všeč moja ideja in izpeljava. Glede na videno bi lahko zmagal kateri koli drug nagrajenec.«
Žiranti prihajajo z različnih koncev sveta, so različnih svetovnih nazorov, religij, narodnosti, zato težje vsi razumejo sporočilo karikature.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
»Seveda, ne gre le za lastno videnje in eno interpretacijo, zgodba mora biti širše prepoznavna. Prejšnja leta sem se, da bi bolje razumel zahodni humor, posvečal študiju nemškega in angleškega humorja. Dojemanje humorja je pri narodih različno in pri karikaturi moraš to, komu je namenjena, tudi upoštevati. Če ne veš, lahko hitro brcneš mimo. Zato se je morda bolj kot za politiko, ki je vezana na čas in prostor, v takih primerih bolje odločiti za situacijsko karikaturo, ki je razumljiva po vsem svetu. Koronavirus je že tak primer, povsod imamo podobne izkušnje.«
Maska nam danes zakriva precej zgovorni del obraza, usta in nos. Kako to doživljate karikaturisti?
»Moraš biti še malo bolj virtuoz in se še bolj poigrati z očmi. Kar nekaj mojih karikatur je romalo v koš, preden sem bil zadovoljen in zaznal tiste iskrice v očeh. Naj spomnim, v času, ko je k nam prihajal islam in se je veliko govorilo o tem, da ženske hodijo zakrite, sem objavil karikaturo, na kateri sem primerjal muslimanske in evropske ženske. Prve imajo zakrita usta in nos, evropske pa sončna očala čez pol obraza. Kakšna je potem razlika?«
Zdaj se manj posvečate politični karikaturi in kritiki sistema, bolj pa karikaturi, ki govori o vsakdanjosti trenutnih razmer.
»Po eni strani mi je žal, ko vidim, koliko dogodkov gre mimo mene. Ko poslušam parlamentarce, vse to njihovo govorjenje o zakonih, ustrahovanju in sprenevedanju. Naslednje, kar bi lahko uzakonili, bi bil zakon o čarovništvu. Rad pravim, da človeška neumnost nima mej, to se danes dokazuje na vsakem koraku. Motivov je ogromno. Nedvomno je aktualno tudi vprašanje razumevanja povedanega in prispodob. Če danes poveš 'uzela ga magla', v tem že kdo vidi, da mu strežejo po življenju. Prispodoba je 'fajn', če ni na moj račun. Sicer pa so ljudje iznajdljivi in bodo vedno našli načine izražanja.«
Humor je vedno bil in je v človeku, vedno so našli poti, tudi v zelo neprijaznih časih, kako povedati resnico. Tudi s karikaturo.
»Vedno je prisoten, pa čeprav je človek stisnjen v kot, še v taborišču so imeli svoj humor, s katerim so se izražali. V Titovih časih, na primer, so natanko vedeli, kaj se ne sme, drugo se je dopustilo. Zdaj pa ne veš, kaj lahko narišeš in česa ne, saj hitro kdo razume kot sovražni govor. Najžlahtnejši, najmočnejši humor pa je, ko si se sposoben smejati iz sebe. Tega marsikateri politik ni sposoben.«
Radi pravimo, da vsak v povedanem ali v karikaturi vidi ali sliši tisto, kar želi.
»Pri karikaturi to še posebej drži. Vidiš, kar ti ustreza. Iz karikature vzameš toliko, kot si kriv. Ker ni natanko definirana ideja, lahko njeno idejo zagovarjaš na različne načine. Zgodilo se mi je, da so v neki karikaturi videli tri zgodbe, kar pomeni večplastnost karikature. Tisto, kar nekdo vidi, odkriva človeka, kaj ob narisanem začuti in kje se prepozna. Je ogledalo. Zjutraj, ko vstanemo, ko smo skuštrani, zmečkani, nenaličeni, se težko pogledamo v ogledalo. Karikatura, če tako povem, je posnetek našega jutranjega ogledala. V bistvu je zbadljiva in opozarja na to, kaj je narobe, kaj je bistveni problem, napaka. S tem da predmet posmeha karikatur ne smejo biti telesne hibe, ampak človeška dejanja.«
Kakšne se vam zdijo danes karikature v medijih?
»Časopisi že leta objavljajo karikature, mnogi karikaturisti veljajo za izjemno pronicljive in iznajdljive. Občutek pa imam, da je nivo karikatur v slovenskih časopisih v zadnjem času padel. Kot da nimajo več tistega naboja, ostrine. Kaj se dogaja? Mislim, da so premočni vplivi na urednike, ki si ne upajo iz različnih vzrokov prikazati resnice na tak način. Zato mnoge dobre karikature žal ostajajo v predalih urednikov. Upam, da bom tudi jaz nekoč vse svoje prepovedane karikature zbral na enem mestu, jih dal v zgodovinski in širši družbeni kontekst ter jih dal objaviti. Karikatura ni namenjena sama sebi, ampak širši publiki, da dobi drug pogled na trenutno stanje.«
Kaj je tisto, kar vas najbolj mika, da bi narisali?
»Manijo postavljanja spomenikov v našem okolju. Nekateri so vrhunski, drugi žal ne. Sploh pa so problematične postavitve. Če se dotaknem sv. Nikolaja. Kot gledalec ga lahko opazuješ le od daleč, kot voznik sploh ne, kot Bakovčan pa se mu najprej pripeljem v ta zadnjo. V bistvu pa pozdravlja ljudi, ki odhajajo iz Murske Sobote. Roka, ki je kiparsko dobro oblikovana, me bolj asociira na teniškega igralca, ki drži tri žogice, kot pa na roko dajanja. Pa tudi iskati idejo moškosti v njem in podobo pravega moškega, bolj mi zrcali velikost božjega proti človeški majhnosti ali tipično povojno rusko upodobitev junakov.
Postavljanje spomenikov ne izvzame tudi mojega kraja Bakovec, kjer smo ali so postavili spomenik župniku Martinu Poredošu. Če je že sredstva prispevala družina, ne vem, zakaj si ga niso postavil doma. Je previsok, pa tudi njegova prepoznavna podoba ni pravilno izrisana. Vprašanje je, kdo si zasluži doprsni kip. Kaj so ti ljudje naredili za ta kraj? V eni vasi mu preprečijo vstop v cerkev, v drugi dobi spomenik. Resda pri verouku nismo bili brez greha, takrat izrečene besede na naš račun bi danes ocenili kot krepke žaljivke. Moj predlog je bil, da bi ob potoku uredili mini park in postavili štiri gosi kot simbol pomladi, poletja, jeseni in zime, ker je v Bakovcih nekoč vsaka hiša imela po deset gosi, ki so hodile do potoka, ob večerih pa se je 'čejsalo' perje in družilo. S takšnim kipom bi se lahko vas poistovetila, ne pa da se postavljajo kipi, ki ne dosegajo neke likovne kakovosti in porajajo dvome o zaslužnosti. Tako pač danes je, vsi vse vejo, stroka se vse manj posluša, svoboda govora pa je itak razumljena po svoje.«